VSL sodba PRp 44/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločitvi o sankciji tako, da se obdolžencu z uporabo drugega odstavka 21. člena Zakona o prekrških namesto globe izreče opomin.

II. V preostalih delih se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je s kršitvijo 3. točke prvega odstavka 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz) storil prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz, za kar mu je izreklo globo 500,00 EUR. Oprostilo ga je plačila stroškov postopka, medtem ko je v obrazložitvi pojasnilo, da ni ugodilo predlogu prekrškovnega organa za odvzem osebnega avtomobila, temveč je osebni avto z odredbo vrnilo obdolžencu.

2Proti sodbi se pritožuje obdolženec, ki navaja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in višjemu sodišču predlaga, da sodbo PR 75/2016 razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa, da samo odloči o predmetni zadevi in opusti pregon oziroma odloči v smislu 21. člena ZP-1 ali drugače zmanjša sankcijo v skladu z ZP-1. Uveljavlja, da sodišče napačno povzema zagovor obdolženca glede oprave zdravniškega pregleda, saj je v svojem zagovoru navedel, da je imel v maju leta 2015 sistematski pregled za zaposlitev, v okviru katerega je bil napoten tudi na pregled k okulistu – oftalmologu pri pooblaščeni ustanovi A. d.o.o. v ... in ker naj bi mu čez nekaj mesecev preteklo vozniško dovoljenje (izdano za 10 let) se je dogovoril tudi za ustrezni zdravniški pregled ter je pregled za obe potrdili opravil in pridobil okulistični izvid 6. 5. 2015 (v spisu) in ga predložil A. d.o.o. Vendar pa je prišlo do nesporazuma in je bil pregled vida opravljen v zunanji ordinaciji in ne v bolnišnici ..., poleg tega v A. d.o.o. niso izrecno zahtevali obrazca oziroma ga nanj opozorili. V dobri veri je bil tako, da je uspešno opravil oba pregleda, vse do dne 30. 8. 2016, ko naj bi se zgodil prekršek. Takoj po 30. 8. 2016 je že stopil v kontakt z A. d.o.o., vendar se je po pregledu zdravniškega spisa razjasnil problem obrazca „priloga VI“ in je 2. 9. 2016 (v spisu) opravil ponoven pregled vida in pridobil ustrezen obrazec. Meni zato, da je napačno razlogovanje sodnika, da je ravnal neodgovorno, ker ni opravil predpisanega oftalmološkega pregleda, saj je šlo le za nesrečen splet okoliščin. Glede na stanje naše zakonodaje, ki se neprestano menja in spreminja pa je tudi napačno razlogovanje sodnika, da bi zaradi dolgoletnega vozniškega staža moral poznati pravila podaljšanja vozniškega izpita oziroma načina opravljanja zdravniškega pregleda, saj je bil v življenju le dvakrat v poziciji podaljševanja vozniškega dokumenta in še to nazadnje pred desetimi leti. Glede na to, da je bil najprej ustavljen pri redni radarski kontroli na naslovu Dečno selo pri gasilskem domu, naslednje ustavljanje pa je bilo na lokaciji, kot je opisano v spisu, ko vozilo niti voznik nista bila udeležena v prometu, se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da gre samo za kontinuiteto prej začetega postopka, saj je bil prejšnji postopek zaključen in izrečena kazen. Tekom postopka pred sodiščem je zahteval izvedbo dokaza s poizvedbo pri OKC ... glede zatrjevanja zaslišanega policista, da v kritičnem obdobju informacijski sistem MNZ ni deloval, vendar sodišče temu ni sledilo oziroma ugodilo, čeprav mu ni jasno, zakaj naj bi bila izpoved policista bolj prepričljiva in jasna kot pa zagovor obdolženca. Ne strinja se še z obrazložitvijo sodišča, da je zahtevana poizvedba nerelevantna. Že tekom postopka je ocenil, da je sodišče pristransko ter ima beseda navadnega državljana manjši pomen in težo kot pa beseda uradne osebe, zato je sam zahteval poizvedbe na OKC ... ter prejel odgovor, da je informacijski sistem OKC deloval normalno in nemoteno, kar pa je v nasprotju z zatrjevanjem zaslišanega policista. V času ustavljanja oziroma policijske obravnave sploh ni vedel, da je v prekršku, zaradi razlogov, kot jih je že opisal in se je tako rekoč samoinkriminiral, ker se je naslednje zaustavljanje dogodilo pred vrati trgovine, iz katere je odhajal. Predlaga, da se v zvezi z zgoraj navedenim vpogleda v spis in zasliši obdolženca. Meni tudi, da je bil zatrjevani prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebej lahkega, saj je bil v dobri veri, da je opravil zahtevani zdravniški pregled in zaradi tega ni nastala kakršnakoli škodljiva posledica za RS oziroma druge državljane, kot je to opredeljeno v 6.a členu ZP-1 v povezavi z 21. členom ZP-1. Pripominja še, da je takoj, ko je preveril dejansko stanje, pristopil k sanaciji zadeve in že 2. 9. 2016 pridobil ustrezno zdravniško potrdilo ter „dokončal“ zdravniški pregled za podaljšanje vozniškega dokumenta ter slednjega pridobil 9. 9. 2016 z veljavnostjo 30 let. S tem so po njegovem mnenju izpolnjeni pogoji za izrek sankcije v skladu z 21. členom ZP-1, saj je bila še pred izdajo predmetne sodbe izpolnjena predpisana zakonska obveznost. Teh okoliščin pa sodišče sploh ni preverjalo niti se do njih ni opredelilo. Poleg tega v svoji vozniški karieri ni storil bistvenih prekrškov.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Ob preizkusu razlogov sodbe in pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami ter po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku niti do kršitev materialnega prava na njegovo škodo ter so neutemeljene pritožbene navedbe razen navedb v zvezi z izrekom glavne sankcije obdolžencu, da so podane okoliščine za uporabo določil 21. člena ZP-1.

5Obdolženec v I. točki pritožbe uveljavlja, da sodišče napačno povzema njegov zagovor glede oprave zdravniškega pregleda, vendar pregled zapisnika o zaslišanju obdolženca in sodbe pokaže, da so povzetki v sodbi pravilni. Če pa obdolženec meni, da zapis v zapisniku glede na njegov zagovor ni pravilen, pa bi to moral uveljavljati ob samem zagovoru in pred podpisom zapisnika, kajti s podpisom je potrdil, da je sledil glasnemu nareku ter na zapisano nima pripomb. Prav tako obdolženec v II. točki pritožbe neutemeljeno uveljavlja, da je šlo za nehoteno administrativno napako pri upravnem organu ali pri A. d.o.o., ker se je kot dolgoletni imetnik vozniškega dovoljenja nedvomno zavedal, da potrebuje ustrezno zdravniško spričevalo, na podlagi katerega mu bo upravna enota podaljšala veljavnost vozniškega dovoljenja, ter sodišče prve stopnje v točki 4 razlogov sodbe utemeljeno navaja, da je bilo iz samega vozniškega dovoljenja razvidno, da je veljavnost le-tega potekla 19. 7. 2015, zato ni razloga, da bi obdolženec pri vožnji 30. 8. 2016 „zmotno“ domneval, da ima veljavno vozniško dovoljenje, ker je že v letu 2015 opravil zdravniški pregled. Sodišče v sodbi tako obdolžencu utemeljeno očita, da je ravnal neskrbno in da je izkazana (vsaj) nezavestna malomarnost kot oblika krivde. Neutemeljeno je še pritožnikovo sklicevanje na spreminjajočo se zakonodajo, kajti obdolženec bi že z vpogledom v vozniško dovoljenje lahko uvidel, da le-to že eno leto ni več veljavno, prav tako bi se lahko pri upravni enoti pozanimal, kateri zdravnik - oftalmolog je pristojen za take vrste pregleda za podaljšanje vozniškega dovoljenja, vendar niti v pritožbi ne pojasni, zakaj ni vpogledal v vozniško dovoljenje in zakaj se ni pozanimal pri upravni enoti glede statusa vozniškega dovoljenja. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe, da je bil ustavljen le pri radarski kontroli in da je bilo naslednje ustavljanje na drugi lokaciji, ko vozilo in voznik nista bila udeležena v prometu kot tudi, da bi sodišče moralo opraviti poizvedbe o tem, ali je informacijski sistem MNZ deloval ali ne. Pravno nepomembno je, ali sta policista že ob radarski kontroli obdolžencu očitala prekršek vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja ali pa sta zaradi kasnejše ugotovitve (iz kateregakoli razloga) to opravila kasneje, ko je obdolženec prihajal iz trgovine, saj bi nenazadnje lahko policista obdolženca obiskala tudi kasneje na domu in mu predočila prekršek vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Zaradi dejstva, da sodišče ni ugodilo predlogu obdolženca, da se pozanima glede delovanja informacijskega sistema MNZ, ni prišlo niti do kršitve obdolženčeve pravice do obrambe niti do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da so že drugi izvedeni dokazi zadoščali za ugotovitev, da je obdolženec 30. 8. 2016 peljal po regionalni cesti III. reda št. 000, iz smeri ... proti ... (takrat, ko je vozil tudi prehitro) z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je potekla 19. 7. 2015. Glede na poizvedbe sodišča in dopis Upravne enote ... (l.št. 25) z nedvomno navedbo, da je bilo obdolženčevo vozniško dovoljenje veljavno do 19. 7. 2015, ko je poteklo zdravniško spričevalo, medtem ko mu je bilo naslednje vozniško dovoljenje izdano 9. 9. 2016 z veljavnostjo do 9. 9. 2026, pa tudi ni dvoma o pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da obdolženec (kljub lastni drugačni razlagi) ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja kot tudi, da bi se že z vpogledom v vozniško dovoljenje lahko prepričal o neveljavnosti vozniškega dovoljenja, zaradi česar je podana njegova krivda ter je bilo tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje v objektivnem in subjektivnem delu. Neutemeljene so pritožbene navedbe obdolženca o samoinkriminiranju, kajti policisti so prišli do ugotovitev o obdolženčevi storitvi prekrška preko pregleda evidenc MNZ (in ne zaradi obdolženčeve samoovadbe). Prav tako obdolženec v VI. točki pritožbe neutemeljeno uveljavlja, da so podane okoliščine za uporabo 6.a člena ZP-1 in da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, ker da je bil v dobri veri, da je opravil zahtevani zdravniški pregled in da zato ni nastala posledica. Neutemeljeno namreč meni, da je bil v dobri veri, kajti že vpogled v vozniško dovoljenje bi zadoščal za drugačno ugotovitev. Prav tako pri prekršku, kot se očita obdolžencu (vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja in to več kot eno leto po izteku veljavnosti) ni mogoče sprejeti zaključka, da je bil storjen v takšnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in da gre za prekršek neznatnega pomena v smislu 6.a člena ZP-1 in posledično za nesmotrnost izreka sankcij ter ustavitev postopka po 9. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, temveč je pravilna odločitev sodišča, da je obdolžencu za storjeni prekršek potrebno izreči sankcijo.

6Vendar pa se višje sodišče strinja s pritožbenimi navedbami, da so podane okoliščine za izrek opomina v smislu drugega odstavka 21. člena ZP-1. Po tej določbi se namreč sme izreči opomin, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. V obravnavanem primeru namreč do posledic prekrška ni prišlo, prav tako že sam dopis Upravne enote ... izkazuje, da je obdolženec takoj poskrbel za pridobitev ustreznega zdravniškega spričevala in s tem za pridobitev vozniškega dovoljenja ter je le-to pridobil že 2. 9. 2016, torej pred izdajo sodbe (22. 11. 2016) in celo že pred podajo zagovora (28. 9. 2016). Verjeti mu je zato tudi, da je neposredno po kontroli in opozorilu policistov 30. 8. 2016 pristopil k pridobitvi ustreznih potrdil in je izpolnil predpisano zakonsko obveznost pridobitve zdravniškega spričevala ter podaljšanja vozniškega dovoljenja, prav tako je glede na takojšnjo pridobitev zdravniškega spričevala mogoče zaključiti, da ob vožnji ni imel zdravstvenih problemov zaradi katerih bi bil nevaren voznik.

7Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v odločitvi o glavni sankciji ugodilo pritožbi obdolženca in je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da mu je z uporabo drugega odstavka 21. člena ZP-1 namesto sicer predpisane glavne sankcije (globe) izreklo opomin; v preostalih delih pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.