VSL sklep III Ip 2151/2016

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu v točki I/1, 2, 5 in 6 potrdi.

II. Upnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo:

„ Na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. P 210/2014 dne 18. 3. 2015, ki je postal pravnomočen dne 2. 9. 2015 ter izvršljiv dne 3. 11. 2015, se na predlog upnice, dolžnici A. A. nalaga,

1da v dodatnem roku 15 dni od prejema tega sklepa dolžnica izvrši dela po pravnomočnem sklepu in sicer je dolžna na parceli z ID znakom: 001-0 vzpostaviti prejšnje posestno stanje, s tem, da na notranji strani dvoriščnih vrat stoječih na parceli z ID znakom: 001-0 odstrani vseh osem cipres, odklene ključavnico, odstrani jekleno verigo in odpre dvoriščna vrata, da se lahko vrši dostop do javne poti.

2V primeru, da dolžnica v določenem roku ne bo izpolnila svoje obveznosti, mora upnici za vsak dan zamude od izteka 15-dnevnega roka za izpolnitev do dne, ko dolžnica izpolni svojo obveznost, plačati sodne penale v višini 80,00 EUR dnevno.

3Kar upnica zahteva več, se zavrne.

4Predlog upnika za povrnitev zakonskih zamudnih obresti od penalov od dneva zapadlosti vsakega dnevnega zneska dalje do plačila, se zavrne.

5Dolžnica je dolžna upnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške postopka v višini 329,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za plačilo dalje do plačila.“

2Zoper navedeni sklep je v delu, ki je za dolžnico neugoden, vložila dolžnica pritožbo ter predlagala, da se v tem delu pritožbi v celoti ugodi in sklep razveljavi ter upnikov predlog za določitev sodnih penalov zavrne. Uveljavljala je nezmožnost izpolnitve obveznosti zaradi dejstva izgube posesti, neizpolnjevanja z zakonom določenih pogojev za izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov ter napačno odločitev glede stroškovnega dela. Priglasila je pritožbene stroške.

3Upnica je odgovorila na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba dolžnice v izpodbijanem (točka I/I, 2, 5 in 6) ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita in se v izogib ponavljanju višje sodišče sklicuje na pravilno obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenim razlogom nezmožnosti izpolnitve obveznosti zaradi dejstva izgube posesti je pritožnici pojasniti, da njeno materialnopravno stališče ni pravilno. Tudi v kolikor je dolžnica po izdaji izvršilnega naslova lastninsko pravico na nepremičnini z ID znakom 001-0 prenesla na svojo hčerko, to ne more vplivati na njeno obveznost izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu, to je po sklepu Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. P 210/2014 z dne 18. 3. 2015. Dejstvo je, da se je dolžnica svoje obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, to je motenjskega sklepa, morala zavedati ob sklepanju darilne pogodbe, saj lahko lastnik prenese na novega lastnika le toliko upravičenj kot jih ima sam. Sicer pa ne drži pritožbena trditev, da bi z izpolnitvijo obveznosti dolžnice po izvršilnem naslovu bilo poseženo v pravni položaj nove lastninske upravičenke, ki v postopku, v katerem je bil izdan izvršilni naslov, ni sodelovala. Dejstvo je, da se motenjska tožba lahko vloži le proti tistemu, ki je posest odvzel ali motil, torej proti dolžnici. Novi lastnik nepremičnine, na kateri je bilo motenjsko dejanje storjeno, pa z samim motenjem posesti nima nič, zato tudi morebitna tožba zaradi motenja posesti zoper novega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini ne bi bila uspešna ter bi bilo treba tožbeni zahtevek, tudi, če bi bila tožba še pravočasna, zoper novega lastnika nepremičnine le-to zavrniti. V motenjski pravdi se ne ugotavlja lastninska pravica, ampak zgolj pravica do posesti in motenja posesti, zato je tudi v izvršilnem postopku oziroma posledično v postopku zaradi določitve sodnih penalov pasivno legitimirana le motilka posesti in to ne glede na obstoj ali neobstoj lastninske pravice. Če bi bilo pravno stališče drugačno, bi varstvo posesti po Stvarnopravnem zakoniku izgubilo svoj smisel, saj bi dolžnik – motilec posesti se lahko vedno izognil sodno določeni obveznosti s prenosom lastninske pravice. S tem pa bi tudi negirali smisel motenjskih pravd, to je varstvo obstoječe posesti, ne glede na pravico do posesti in to vse dokler se v petirorni pravdi ne odloči o lastninski pravici in s tem povezanim upravičenjem, ki izhajajo iz lastninske pravice. Pomembno je tudi dejstvo, da je po 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in obstoj ter vsebino izvršilnega naslova. Pri tem je tudi odločilno, da (prisilna) izpolnitev terjatve v konkretnem primeru ne privede do prenehanja kakršnihkoli stvarnopravnih pravic nove lastnice nepremičnine in tudi ne bo nastopila nobena pravna omejitev glede njene lastninske pravice. Zato nova lastnica nepremičnine celo ne bi imela ugovor tretjega (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 59/2005). Sredstev izvršbe, posledično tudi ne predmeta izvršbe pri nedenarnih terjatvah ZIZ praviloma posebej ne ureja, saj so določena že z izvršilnim naslovom. V pravni termin nedenarne terjatve spada tudi obveznost dolžnice opredeljene v konkretnem izvršilnem naslovu v tem postopku, to je motenjskem sklepu, da vzpostavi prejšnje posestno stanje s tem, da na notranji strani dvoriščnih vrat, stoječih na parceli z ID znakom 001-0 odstrani 8 cipres, odklene ključavnico, odstrani jekleno verigo in odpre dvoriščna vrata, da se lahko vrši dostop do javne poti in da se dolžnici prepoveduje, da s takimi ali podobnimi motilnimi dejanji v bodoče moti posest upnice. Glede na to, da dolžnica navedeni obveznostim v motenjskem sklepu ni sledila, je imela upnica alternativno na razpolago ali predlagati v roku 30 dni izvršbo v smislu 225. in 228. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ali pa, kot je to tudi storila v konkretnem primeru, v istem roku uporabo instituta sodnih penalov v smislu 269. člena Obligacijskega zakonika.

6Glede na navedeno je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da ugovor zatrjevane izgube lastninske pravice s strani dolžnice in posledično ugovor zatrjevane izgube posesti sodišče pravilno ni upoštevalo.

7Pritožnica v pritožbi še trdi, da postopek določitve sodnih penalov ne sme in ne more v celoti nadomestiti izvršilnega postopka. Kot je že zgoraj povedano in kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 181/99 z dne 18. 12. 2002 ima stranka vedno na voljo alternativno odločanje ali vložitev predloga za izvršbo ali vložitev predloga za določitev sodnih penalov. Ne drži tudi pritožbena trditev, da ni več pogojev za izdajo sklepa o sodnih penalih, ker upnica v prekluzivnem roku 30 dni ni sprožilo ustreznega izvršilnega postopka v smislu 429. člena ZPP in ker naj bi upnica zato v konkretni zadevi izgubila pravico zahtevati prisilno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Tudi to materialnopravno stališče v pritožbi je napačno ter se višje sodišče tudi v tem primeru sklicuje na odločbo ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 181/99 z dne 18. 12. 2002 in sicer na 7. točko obrazložitve. Le-ta določa, da penali prenehajo teči s trenutkom, ko dolžnik izpolni svojo obveznost ali ko upnik vloži predlog za izvršbo sodne odločbe. Potek roka, v katerem je mogoče predlagati prisilno izvršitev sodne odločbe pa ne povzroči prenehanje teka penalov v primerih, ko gre za izpolnitev obveznosti sklepa o motenju posesti. Izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, je v izvršilnem postopku mogoče predlagati le v 30 dneh po izteku paricijskega roka v smislu 439. člena ZPP, zato je edini pogoj, da se predlog za določitev sodnih penalov vloži najkasneje v 30 dneh po izteku roka za opravo dejanj določenih v motenjskem sklepu. To pa ne pomeni, da pravočasno zahtevani in že določeni sodni penali prenehajo teči s potekom roka za vložitev predloga za izvršbo. Tako omejeni sodni penali bi izgubili svoj smisel. S potekom tega roka namreč obveznost dolžnika ne preneha, le upnik nima več možnosti, da zahteva njeno prisilni izvršitev v izvršilnem postopku. Četudi nima več možnosti za prisilno uveljavitev svoje nedenarne terjatve, pa upnik ohranja interes za pritisk na nerednega dolžnika, naj svoje obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe izpolni. Če bi veljalo, da penali tečejo le 30 dni, bi si dolžnik iz pravnomočnega motenjskega sklepa vnaprej izračunal kolikšen znesek mora plačati za to, da mu obveznosti ni treba izpolniti in v takem primeru sodni penali ne bi služili svojemu namenu. Pritožbena trditev, da je sodišče spregledalo, da ne obstajajo z zakonom določeni pogoji za izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov, torej ne drži.

8Pritožnica se pritožuje še v tistem delu stroškovne odločitve sklepa, kjer je dolžnici naloženo, da povrne upnici stroške izvršilnega postopka (točka 5) in (točka 6) da sama krije svoje stroške postopka. Trdi, da glede na izrek izpodbijanega sklepa upnica ni v celoti uspela s predlogom, saj je sodišče določilo daljši dodatni rok za izpolnitev obveznosti, kot ga je predlagala upnica, prav tako pa ni uspela v delu zahtevka za določitev višine sodnih penalov, namesto dnevnega zneska 150,00 EUR, je sodišče priznalo dnevni znesek v višini 80,00 EUR, ter bi zato moralo sodišče prve stopnje upoštevati uspeh v pravdi in sicer, da je upnica uspela približno s polovico zahtevka.

9Tudi te pritožbene trditve višje sodišče ne sprejema. Bistvo je, da je upnica predlog za določitev sodnih penalov ne glede na prisojeni in zahtevani dnevni znesek opredelila z vrednostjo spornega predmeta 5.000,00 EUR, kar pa dolžnica v ugovoru ni ugovarjala. Od navedene vrednosti spornega predmeta je zato sodišče prve stopnje pravilno obračunalo stroške tega postopka in sicer iz razloga, ker gre za enotno vrednost spornega predmeta in ker je upnica po temelju v celoti uspela, v manjši meri pa upnica ni uspela le glede stranskih obveznosti (določitev prostovoljnega roka za izpolnitev in odločitev o zakonskih zamudnih obrestih in glede višine določitve dnevnih zneskov sodnih penalov), kar pa ni vplivalo na uspeh.

10Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ) je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo pritožbenih stroškov, saj pritožnica s pritožbo ni uspela ter torej ne gre za stroške, ki bi jih upnica dolžnici neutemeljeno povzročila (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šestim odstavkom 38. člena ZIZ).

12Upnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve ter torej ne gre za stroške potrebne za izvršbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ).