228. člen ZIZ

Prvi odstavek 2. člena ZIZ izrecno odgovora na to vprašanje, kdaj se šteje, da se je izvršba začela, ne daje, zato je ob smiselni uporabi 15. člena ZIZ, odgovor poiskati v določbah ZPP, zlasti tistih, ki urejajo roke in pravočasnost vlog (npr. 112. člen ZPP). Če še nadalje primerjamo določbe pravdnega postopka: npr. ZPP v 179. členu določa, da se pravdni postopek začne s tožbo, medtem ko prvi odstavek 189. člena ZPP določa, da se pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki. Na podlagi primerjave navedenih navedenih zakonskih določb je mogoče zaključiti, da je bil postopek izvršbe v obravnavanem primeru uveden z vložitvijo izvršilnega predloga, začel pa se je, ko je sodišče prejelo upnikov predlog za izvršbo, medtem ko sama oprava izvršbe predstavlja vsa izvršilna dejanja za izpolnitev upnikove terjatve, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi. V konkretnem primeru (ko je bil tudi predlog že vročen upniku in je sodišče izdalo sklep o izvršbi, ki je že postal pravnomočen) je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je izvršba že začela, saj že vročitev sklepa o izvršbi predstavlja dejanje oprave izvršbe, kar pomeni, da upnik, skladno z drugim odstavkom 72. člena ZIZ, za

V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, ki pomeni, da je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se glasi ter ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Dolžnik je vse do zadnje vloge v postopku trdil, da je postavil plastenjak dimenzij 12 x 4 metrov, in sicer iz 11 polkrožnih železnih nosilcev, in je nanje tudi namestil UV plastično folijo. Na zaslišanju teh svojih trditev ni potrdil, česar niti ne prereka, temveč v obravnavani pritožbi šele prvič v tem postopku navaja, da naj ob izdaji izvršilnega naslova sploh ne bi vedel, da naj bi bil plastenjak ne bi bil enak, kot je opisan v izvršilnem naslovu. Domnevne drugačne dimenzije plastenjaka bi dolžnik moral uveljavljati že v pravdnem postopku. Glede na to, da je sam odstranil plastenjak, bi moral tudi vedeti, kakšen plastenjak je odstranil in to uveljavljati v pravdnem postopku. Trditvam, da naj bi zaradi takšne nevednosti izpovedoval v nasprotju s svojimi navedbami, niso opravičljive.

V izvršilnem postopku prepoved izvedbe dokaza lahko poseže v pravico stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku, zato je v takih primerih izvedba sicer nedovoljenih dokazov lahko dopustna. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je poudarjeno, da uporaba testa sorazmernosti pri odločanju o koliziji med dvema ustavnima pravicama ni ustrezna. Splošno načelo sorazmernosti zavezuje državne organe, ko gre za posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato se test sorazmernosti praviloma uporabi v vertikalnem razmerju med državo in posameznikom. Kadar pa gre za razmerje med formalno prirejenimi subjekti dveh posameznikov (horizontalno razmerje) in ko pride do kolizije dveh sobivajočih pravic, pa ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco.

Povsem logično je, da je vzpostavitev prejšnjega stanja povezana zgolj z motilnim dejanjem in se ne more nanašati na neko nepovezano, ločeno dejansko situacijo. V predlogu za izvršbo upnik ni z ničemer trdil, da je dolžnik motil upnikovo posest vožnje na sporni makadamski poti na način, da je povzročil nastanek jarka med makadamsko potjo in asfaltirano cesto.

Sodbo se prisilno lahko objavi samo enkrat. Višje sodišče je toženko v točki I.4 obsodilo na: "Ta sodba bo ...objavljena... enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika Delo." S tem je bila civilna sankcija, ki jo je višje sodišče v izvršilnem naslovu naložilo toženki (dolžniku), izčrpana. Nobene podlage ni ne v izvršilnem naslovu ne v zakonu (ne v ZIZ - tudi ne v 228. členu ZIZ - niti ne v sedaj veljavnem 63.b členu ZPOmK-1), da bi lahko upnik na podlagi v tem postopku uveljavljenega izvršilnega naslova zahteval več zaporednih izvršb, vsakič za ponovno objavo taiste sodbe. Če bi držalo pritožnikovo stališče, bi izvršilno sodišče v izvršilnem postopku moralo ugotavljati, ali je uresničen zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1, ki upnika opravičuje do civilnopravne sankcije v obliki objave sodbe. Kar seveda ne drži. To je stvar pravdnega postopka. Izvršilno sodišče odloča le na podlagi izvršilnega naslova, kar prevedeno na ta konkretni primer pomeni, da sme zgolj v okviru že prisojenega dajatvenega zahtevka (tj. prepovednega zahtevka) odločati, ali je kasnejše dolžnikovo ravnanje takšno, da dolžnik z njim krši s sodbo naloženo mu opustitev.

V predlogu za izvršbo je upnik očital večkratno kršitev obveznosti v času od 29. 4. 2016 do 7. 5. 2016, kar, če se trditve izkažejo za resnične, utemeljuje njegov interes za dovolitev izvršbe zaradi preprečitve ponovnih kršitev obveznosti v prihodnje. Za tak primer pa je v 227. členu ZIZ predvidena dovolitev izvršbe ob smiselni uporabi prvega do tretjega in petega odstavka 226. člena tega zakona. Ker je predlagana izvršba zaradi opustitve obveznosti iz izvršilnega naslova (prepoved odklopa vode), določitev roka za izpolnitev že pojmovno ne pride v poštev, temveč se izvršba dovoli tako, da se dolžniku zagrozi (ne izreče) z denarno kaznijo, če bo ponovno kršil svojo dolžnost opustiti motilna dejanja nasproti upniku. Določba 227. člena ZIZ preprečuje možnost, da bi dolžnik, ki mu izvršilni naslov nalaga nekaj dopustiti ali opustiti, lahko nesankcionirano kršil obveznost pred ali po izdaji sklepa o izvršbi. Seveda to ne pomeni, da je lahko kaznovan za kršitev obveznosti, storjeno pred vložitvijo predloga za izvršbo, gre za grožnjo z denarnim kaznovanjem za primer morebitne kasnejše kršitve, ob ugotovitvi prejšnje, ki utemeljuje interes za dovolitev izvršbe. Ob stališču sodišča

Smisel ugovora in tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe tretjega je v tem, da tretji ohrani tiste pravice, katerih pravno varstvo bi bilo po opravljeni izvršbi zanj brez pravnega pomena. Zato tretji v postopku zaradi nedopustnosti izvršbe ne more uspeti sklicevanjem na svojo lastninsko pravico, če izvršba ne posega v njegov pravni položaj in njegovo sodno varstvo.

Čeprav pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, se z njegovo uveljavitvijo varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. Če se tožbeni zahtevek kljub temu sklicuje na opuščeni pojem posesti pravice, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, kako ta okoliščina vpliva na bistveni (dajatveni) del tožbenega zahtevka. Če se pojavi dvom o njegovi pravi vsebini, mora sodišče aktivirati metode razlage v ožjem pomenu, pri čemer so lahko v pomoč tudi ustrezni ukrepi materialnega procesnega vodstva.

Ko je z izvršilnim naslovom dolžniku naložena obveznost, da upniku vrne nepremičnino v posest, ne more iti za drugo izvršbo, kot za izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine po 16. poglavju ZIZ. Izvršilni naslov, s katerim je dolžniku naložena obveznost "vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje," ni primeren za izvršbo, saj v njem ni določena vrsta dolžnikove obveznosti do upnika.

Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da je bilo o zahtevku, kot ga je v tej pravdi postavila tožeča stranka, že pravnomočno razsojeno z odločbo v zadevi P 33/96, še preden je sodišče prve stopnje izdalo odločbo v zadevi P 93/96, ki je predmet revizijskega obravnavanja.