VSL sklep VII Kp 45747/2014

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom iz razloga po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem in drugem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Odločilo je, da je oškodovanec kot tožilec na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nadaljnji postopek drugemu sodniku ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena ZKP obtožni akt vrniti oškodovancu kot tožilcu v popravo oziroma dopolnitev. Sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti najprej opravi t.i. formalni preizkus obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP), pri katerem ugotavlja, ali ima obtožni akt morebitne formalne pomanjkljivosti. Če sodnik spozna, da formalne pomanjkljivosti obstajajo, pozove vložnika, naj obtožni predlog dopolni ter mu za dopolnitev določi primeren rok. Materialni oziroma vsebinski preizkus obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP, ki obsega preizkus, ali so podani razlogi za ustavitev kazenskega postopka v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, pa je naslednja faza postopka, v kateri sodišče sprejme odločitev, ne da bi oškodovanca kot tožilca pozivalo k dopolnitvi oziroma popravi vsebinsko pomanjkljivega obtožnega predloga.

5V zvezi s pritožbenim očitki glede poprave obtožnega predloga s strani sodišča pritožbeno sodišče pripominja, da v procesnem zakonu ni nobene podlage za postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je opise dejanj v izreku izpodbijanega sklepa oblikovalo z lastnim, celo selektivnim povzemanjem trditev v kar šestkrat dopolnjenem obtožnem predlogu, vendar pa to v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa navedlo tako prvotni obtožni predlog, kot tudi vse njegove kasnejše modifikacije, zato se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo temeljnega obtožnega predloga z dne 26. 6. 2014. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje poseglo v opise dejanj v izreku izpodbijanega sklepa, s tem ni v ničemer vplivalo na vsebino samih očitkov, saj je šlo bolj kot ne za oblikovne popravke zaradi lažje preglednosti samega obtožnega predloga.

K točki I izrek izpodbijanega sklepa

6Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 288. členu KZ-1 ne more predstavljati stranskih vrat, skozi katera bi kazensko sodišče na obravnavi v kazenskem postopku ponavljalo (pravnomočno) sojenje pravdnega (ali drugega) sodišča, znova ocenjevalo dokaze in samo uporabilo materialno pravo. Eventualna nepravilnost odločitve sodišča sama po sebi še ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja, saj pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Kot je bilo že v izpodbijanem sklepu pojasnjeno, je za obstoj navedenega kaznivega dejanja potrebno nekaj več, in sicer zavestna in posebej motivirana (da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost) kršitev zakona ali izkrivljanje prava oziroma enako posebej motivirano opiranje sodne odločbe na dejstva, za katera sodnik ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi. Konkretni opis obravnavanega kaznivega dejanja obsega zgolj navedbo številnih v pravdnem postopku oziroma sodbi ugotovljenih dejstev in določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki naj bi bila ugotovljena oziroma uporabljena napačno, ter abstraktne navedbe, da je obdolženi zavestno oprl sodno odločbo na dejstva, za katera je vedel, da ne obstajajo ali se krivo podtikajo z lažnimi dokazi oziroma da gre za izkrivljanje prava, ne obsega pa nobenih okoliščin, ki konkretizirajo očitano zavestno kršitev in izkrivljanje prava ter izkazujejo obdolženčev namen, da bi škodoval subsidiarnemu tožilcu kot stranki v postopku. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da opis kaznivega dejanja po 288. členu KZ-1 na konkretni ravni v ničemer ne presega očitka napačne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava v pravdnem postopku, v katerem je bila prvostopenjska sodba v pritožbenem postopku potrjena. Slednje resda samo po sebi ne pomeni, da sodnik ne bi mogel storiti kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, kar pa ob dejstvu, da je sodišče obtožni predlog prvenstveno zavrglo iz razloga, ker dejanje, ki je opisano v tenorju obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), niti ni odločilno.

7V obsežnih pritožbenih navedbah pritožnik predvsem izraža nestrinjanje s postopanjem in odločitvijo sodišča v pravdnem postopku, s čimer pa glede na že pojasnjeno stališče, da kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 288. členu KZ-1 ni pravno sredstvo zoper sodbo, s katero stranka ni zadovoljna, ne more uspeti. Brezpredmetno je tudi izpostavljanje okoliščin v zvezi s sodnikom C. C., saj očitki slednjemu niso predmet obravnavanega postopka.

K točki II izrek izpodbijanega sklepa

8V zvezi s kaznivim dejanjem nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre le za ponovitev očitkov, ki jih oškodovanec kot tožilec opisuje že pri dejanju pod točko I, kar nenazadnje izhaja tudi iz pritožbenih navedb, da gre zgolj za podredni očitek, če obdolženemu ne bi bilo mogoče dokazati naklepa za kaznivo dejanje po 288. členu KZ-1. Zaključkov sodišča prve stopnje, da opis obravnavanega kaznivega dejanje ne vsebuje konkretizacije obdolženčevega ravnanja in njegovega predvidevanja možnosti nastanka hujše kršitve pravic ali premoženjske škode, pritožba niti ne izpodbija. V zvezi z očitkom, da v obtožnem predlogu ni konkretizacije pavšalno zatrjevanega zneska nastale škode v višini 35.000 EUR, pa pritožnik zmotno meni, da bi ga moralo sodišče prve stopnje pozvati k dopolnitvi oziroma popravi obtožnega predloga skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena ZKP, saj ne gre za formalno pomanjkljivosti, temveč vsebinsko, za katero pa, kot je bilo že pojasnjeno, sodišče subsidiarnega tožilca ne poziva k dopolnitvi oziroma popravi obtožnega predloga.

9Po navedenem in ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

10Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Oškodovanec kot tožilec uvodoma zgolj predlaga, da se ga oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, v ničemer pa ne izkaže okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zaradi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ogroženo vzdrževanje oškodovanca kot tožilca, zato pritožbeno sodišče temu predlogu ni sledilo.