VSL sodba I Cp 2156/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 2821/0, 2836/0, 2837/0, 2838/0, 2843/0, 2845/0, 2854/0, 2858/0, 2894/0, 2922/1, 2923/1, 2924/1, in 2932/0, vse k. o. ..., do celote, ter solastnica parc. št. 2833/2, k. o. ..., do deleža 80/861, parc. št. 2855/0, k. o. ..., do deleža 80/1974, parc. št. 2890/0, k. o. ..., do deleža 9885/14871 in parc. št. 2921/1, k. o. ..., do deleža 2795/4895. Glede parc. št. 2820/0 in parc. št. 2822/0, obe k. o. ..., pa je sklenilo, da se glavna obravnava začne znova.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi vztraja, da je lastnica obravnavanih nepremičnin, ki jih je pridobila zakonito na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnih v družbeni lastnini,(1) zato tožnica ni mogla postati lastnica nepremičnin na podlagi določb Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov.(2) Četudi bi bila pravilna odločitev sodišča glede parcel, ki jih je toženka pridobila neodplačno, je zagotovo nepravilna glede odplačno pridobljenih nepremičnin, ki jih je toženka pridobila na podlagi sklenjenih pogodb s A. in B. Ker je toženka pravico uporabe pridobila odplačno, je ob uveljavitvi ZLNDL pridobila lastninsko pravico na nepremičninah. V sistemu družbene lastnine je imela pravica uporabe podobne posledice oziroma učinek kot lastninska pravica v zasebni lastnini. Omogočala je razpolaganje z nepremičnino in je predstavljala razpolagalno pravico svoje vrste (sui generis). Za pridobitev pravice uporabe je bilo potrebno plačati pogodbeno ceno, mogoč je bil odplačen prenos pravice na drugo osebo. Tudi izvajanje posesti in drugih pravic je bilo podobno kot pri lastninski pravici. Poenostavljeno enačenje uporabe oziroma upravljanja z zemljiščem s pravico uporabe v sistemu družbene lastnine, ni pravilno. Odločitev sodišča pomeni poseg v pridobljene pravice toženke, ki niso bile le v posesti in uporabi nepremičnine, ampak v celotni oblasti nad njo. Določbe ZSKZ ne opravičujejo odvzema lastninske pravice toženki, ki bi bil lahko izveden le odplačno. Tako gre za nezakonito razlastitev in poseg v lastninsko pravico, ki jo je toženka pridobila odplačno na način, ki je bil v sistemu družbene lastnine običajen in zakonit. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno zavrnitev tožbenega zahtevka glede odplačno pridobljenih nepremičnin parc. št. 2821/0, 2836/0, 2837/0, 2858/0 in 2833/2, vse k. o. ..., sicer pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice na sedemnajstih parcelah v katastrski občini ... Trdila je, da so navedene parcele v času lastninjenja predstavljale kmetijska zemljišča, na katerih je originarno pridobila lastninsko pravico na podlagi 14. člena ZSKZ. Tožena stranka je slednje zanikala in navajala, da je lastninsko pravico na zemljiščih sama pridobila na podlagi ZLNDL. Poudarjala je, da je sedem od vtoževanih parcel pridobila odplačno in tudi zato pogoji za ugotovitev lastništva tožeče stranke niso podani.

6Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se toženka na pridobitev lastninske pravice na podlagi 3. člena ZLNDL ne more sklicevati. ZLNDL je kot subsidiaren zakon uredil zgolj lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bili predmet lastninjenja po drugih zakonih (1. člen ZLNDL). Lastninjenje kmetijskih zemljišč ni potekalo po določbah ZLNDL, temveč je bilo že pred uveljavitvijo ZLNDL opravljeno po določbah ZSKZ. V skladu s 14. členom ZSKZ so kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last države oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij ali Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postali z dnem uveljavitve tega zakona last države oziroma občin. Lastnina občine so tako postala kmetijska zemljišča, ki so se nahajala na območju občine in so bila 6. 4. 1941 v lasti občine (četrti odstavek 14. člena ZSKZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile vtoževane nepremičnine na presečni datum 6. 4. 1941 v lasti fizičnih oseb in Kraljevine Jugoslavije, ter so šele kasneje prešle v družbeno lastnino. Ker na presečni dan zemljišča niso bila v lasti občine, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je na vtoževanih nepremičninah tožeča stranka ex lege pridobila lastninsko pravico z uveljavitvijo ZSKZ dne 11. 3. 1993.

7Sodišče prve stopnje je pritožnici pravilno pojasnilo, da za odločitev ni relevantno, ali je pravico uporabe na zemljiščih pridobila odplačno. Zakonodajalec je lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini uredil z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakonom o zadrugah in ZSKZ. Pri lastninjenju kmetijskih zemljišč je upošteval, da so zemljišča kot naravna danost del naravnega bogastva države, zato je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo. Kot izjema je bilo zgolj za izrecno navedene organizacije določeno, da na kmetijskih zemljiščih pridobijo lastninsko pravico, če so obravnavana zemljišča pridobile odplačno. Tak režim je veljal le za zadruge in delovne organizacije kooperantov, temeljne organizacije v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljene zadruge in zadružne zveze (prvi in drugi odstavek 74. člena ZZad) ter za temeljne organizacije kooperantov (prvi odstavek 14. člena ZSKZ), ne pa tudi za občine.

8Upoštevaje jasno zakonsko ureditev torej ni pomembno, ali je toženka kot občina pravico uporabe na kmetijskih zemljiščih pridobila odplačno. Vrhovno sodišče je v ustaljeni sodni praksi potrdilo, da odplačnost pridobitve ni odločilna za druge subjekte, ki jih zakonodaja izrecno ne omenja, in da je ZSKZ preostala kmetijska zemljišča podržavil enako, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena, oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.(3) Iz obrazložitve predloga ZSKZ je nadalje razvidno, da kriterij odplačnosti namenoma ni bil uporabljen pri kmetijskih zemljiščih, na katerih je imela pravico uporabe občina, razlog za to pa je bil v dejstvu, da občine pretežnega dela kmetijskih zemljišč niso odkupile iz originarnih virov, temveč iz sredstev davka oziroma kasneje prispevka/odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov, ki ga je občinam odstopila država. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-78/93 z 18. 10. 1995 sprejeto zakonsko ureditev ocenilo kot skladno z ustavo, pri čemer je tudi samo poudarilo, da so v času po vojni občine lahko odplačno pridobivale zemljišča in gozdove le s sredstvi v družbeni lastnini – posledično so bila tudi ta zemljišča in gozdovi družbena lastnina, na katerih je imela občina le pravico uporabe.

9Toženka ne more uspeti niti z navedbami, da je mogoče pravico uporabe po vsebini enačiti z lastninsko pravico. Družbena lastnina je temeljila na nelastninskem konceptu in so iz nje izvirala le posamezna z zakonom določena upravičenja, praviloma pravica uporabe, upravljanja in omejenega razpolaganja, v skladu z namenom. Družbena lastnina tako ni bila lastninska kategorija, ker ji je manjkal temeljni lastninskopravni atribut: pravni subjekt, ki bi imel položaj lastnika. Zato tudi upravičenj iz družbene lastnine po njihovi vsebini ni mogoče enačiti z upravičenji, ki jih imajo pravi lastniki.(4) Na kmetijskih zemljiščih so imeli uporabniki še manjši obseg upravičenj kot sicer, kar je izviralo iz dejstva, da so bila kmetijska zemljišča obravnavana kot nacionalno bogastvo. Ker toženka lastninske pravice na zemljiščih nesporno ni imela, ni mogoče govoriti ne o posegu v lastninsko pravico, ne o razlastitvi, ki naj bi jo predstavljalo lastninjenje po 14. členu ZSKZ. Po načelu pridobljenih pravic bi se lahko kvečjemu pridobila pravica uporabe, pri čemer je Ustavno sodišče že v odločbi U-I-78/93 z 18. 10. 1995 pojasnilo, da ZSKZ pravice uporabe ne odvzema, saj v skladu s 17. členom ZSKZ prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov ne vpliva na pravice upravljalcev, da nadaljujejo z uporabo in upravljanjem kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdelujejo kot dober gospodar, in sicer do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom. Z ZSKZ so bila tako predvidena ustrezna varovala, ki so omogočala transformacijo pravice uporabe v obligacijsko pravico, ki je skladna s sedanjim konceptom lastninskopravnega reda.(5) Pridobitve lastninske pravice tožeče stranke na spornih zemljiščih po določbah ZSKZ tako ni mogoče šteti za protipraven poseg v pridobljene pravice toženke.

10Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZLNDL.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 10/93 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZSKZ.

Op. št. (3): Takšno stališče je bilo v sodbah Vrhovnega sodišča II Ips 136/2014 z 11. 12. 2014, II Ips 265/2014 z 18. 12. 2014 in II Ips 251/2011 s 15. 11. 2012 pojasnjeno na primerih lovskih družin. Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2125/2016 s 7. 12. 2016.

Op. št. (4): Navedeno je pojasnilo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-77/93 s 6. 7. 1995.

Op. št. (5): Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 298/2015 z 31. 3. 2016.