VSRS Sklep X Ips 1/2017

Revizija se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Državnotožilskega sveta (v nadaljevanju DTS), št. Dts 1033/13-19 z dne 14. 9. 2016, s katerim je bilo odločeno, da se za vodjo Okrožnega državnega tožilstva v A. ne imenuje nobenega od prijavljenih kandidatov.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da sklep tožene stranke v celoti odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja naslednje: „Ali je DTS dolžan imenovati vodjo okrožnega državnega tožilstva v primeru, ko je vsaj eden od prijavljenih kandidatov primeren za vodenje, s čimer zagotovi imenovanje predstojnikov državnih tožilstev, ali mu je lahko po drugi strani prepuščeno, da iz različnih razlogov ne imenuje vodje okrožnega državnega tožilstva?“

7Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno vprašanje ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila oziroma je besedilo relevantnih zakonskih določb jasno.

8Zakon o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) v prvem odstavku 117. člena določa, da vodjo državnega tožilstva imenuje DTS, na obrazložen predlog ministra po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca. Vendar pa DTS ni treba imenovati kandidata, ki ga je predlagal minister, niti ni vezan na mnenje generalnega državnega tožilca (prvi odstavek 122. člena ZDT-1). DTS lahko sprejme tudi sklep, s katerim ne imenuje nobenega kandidata (prvi odstavek 123. člena ZDT-1). Na revidentovo vprašanje je torej mogoče enostavno odgovoriti, da DTS ni dolžan imenovati vodje okrožnega državnega tožilstva, in sicer niti v primeru, ko je vsaj eden od prijavljenih kandidatov (po presoji generalnega državnega tožilca) primeren za vodenje. DTS je prepuščeno, da ne imenuje vodje okrožnega državnega tožilstva, pri čemer ga lahko vodijo različni razlogi. Vendar pa morajo biti po presoji Vrhovnega sodišča ti razlogi v odločitvah DTS obrazloženi, da se zagotovi transparentnost in je omogočeno učinkovito sodno varstvo (123. člen ZDT-1). Glede navedenega vprašanja v sodni praksi Upravnega sodišča, na katero se sklicuje revident, ni neenotnosti. Če pa je revident zaznal neenotnost glede drugega oziroma bolj konkretnega vprašanja, bi moral vprašanje zastaviti drugače.

9Vrhovno sodišče še pripominja, da je položaj, ko je zaradi neponovitve glasovanja DTS o prijavljenih kandidatih, vodja okrožnega državnega tožilstva daljše časovno obdobje neimenovan, stvar primernosti ureditve tega področja, v presojo katere se Vrhovno sodišče ne more spuščati.(1)

10Glede na navedeno revident ni izkazal dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi česar je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

----

(1) Primerjaj z 28. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007.