VSL Sklep II Cp 1987/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je uredilo mejo med parcelami 405/14 in 405/17 ter 405/15 in 405/16, vse k. o. ..., kot je opisana v I. točki izreka in kot izhaja iz skice sodne izvedenke, ki je sestavni del sklepa. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da znaša vrednost spornega mejnega prostora manj kot 4.000 EUR, da znašajo skupni stroški 1.663,67 EUR, zato jih je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagatelju 831,83 EUR. Končno je predlagatelju naložilo, da založi manjkajoči predujem.

2Proti navedenemu sklepu se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec, ki kot bistveno navaja, da nasprotuje zaključku, da je sporni del zemljišča uporabljal predlagatelj, odločitve sodišča pa ni mogoče preveriti, saj sodišče ni primerjalo posameznih dokazov in je premalo kritično sledilo le predlagatelju. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pretreslo vseh dokaznih predlogov, jih medsebojno ni primerjalo in se do vsakega ni opredelilo. Do navedb nasprotnega udeleženca glede nivojske razlike se sodišče ni opredelilo. Nadalje sodišču očita, da se ni opredelilo do ugovora prekluzije, saj je predlagatelj rok za vložitev predloga zamudil. Predlagatelj je ureditev meje predlagal po močnejši pravici, pomanjkljivo trditveno podlago pa je skušal nadomestiti z izpovedmi, kar ni dopustno. Sodišče mu ni sledilo in je mejo določilo na podlagi zadnje mirne posesti. Strinja se, da predlagatelj močnejše pravice ni dokazal, a to še ne pomeni, da mu je mogoče ugoditi na podlagi zadnje mirne posesti, saj mora biti ta bonitarna/dobroverna. Pravni standard zadnje mirne posesti narekuje zaključek, da je bil dosežen dogovor o uporabi v omejenem obsegu in bi se v takšnem obsegu tudi spoštoval, a v konkretnem primeru ni bilo tako. Predlagatelj je ves čas vedel, da sporni del zemljišča predstavlja premoženje nasprotnega udeleženca, zato zaključki sodišča niso pravilni, sploh pa ni mogoče preveriti, kako je sodišče do njih prišlo. Če bi zaključek obveljal, potem bi udeleženca pred 20 leti sklenila takšen dogovor. Postavitev škarpe ne pomeni dogovora o meji, prav tako pa že zaradi strešnice in žlebov, ki jih je bilo treba čistiti zaradi lipe, nikoli ni bil sklenjen dogovor, da bo meja potekala po zunanjem robu nepremičnine. Odločitev sodišča ga je presenetila. Glede na mestoma diametralno izpovedbo prič glede uporabe spornega zemljišča, bi moralo sodišče dokaze pretehtati tako, da bi se do vsakega posebej opredelilo, šele nato pa sprejelo sklep, v katerem bi konkretno argumentiralo, zakaj sprejema stališče ene in ne druge stranke. Sodišče se ni opredelilo do projektne dokumentacije, iz katere je razvidna katastrska meja, ki jo je strankama pokazal geometer S. Predlagatelj je že takrat vedel za potek meje, zato o dobroverni posesti ni mogoče govoriti. Nelogičen je zaključek sodišča, da ga prepriča nivojska razlika med zemljiščema, medtem ko argumentov nasprotnega udeleženca, zakaj je bila škarpa zgrajena, ni sprejelo. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegovih navedb, da je sporno zemljišče uporabljal, saj gre v določenem obsegu za zemljišče tik ob hiši. Uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če se pojavi spor o poteku meje in spor o tem, kdo je lastnik vmesnega področja, pride v poštev negatorna tožba. V tej zadevi stranki nista zatrjevali, kje poteka mejna črta, ki naj bi bila v katastru jasna, le fizično ne, zato bi moralo sodišče presojati, ali je predlagatelj pridobil lastninsko pravico, česar pa ne bi mogel, saj jo je uporabljal, vedoč, da je last nasprotnega udeleženca, zato še vedno velja katastrska meja. Sodišče bi moralo urediti mejo po močnejši pravici, ki pa je predlagatelj ni dokazal. Nasprotni udeleženec je dokazal, da je lastnik spornega zemljišča, kot tudi, da ga je sam uporabljal in občasno dovoljeval uporabo. Zadnja mirna posest pred dvajsetimi leti ne napotuje na zaključek, da je bil dvajset let spor glede posesti. Uveljavlja še kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo prič U. T., A. T. in J. P., čeprav je bilo jasno izpostavljeno, o čem bodo vedele izpovedati. Opozarja še, da se stroškovni del matematično ne izide. Glede na založeni predujem 1.500 EUR in skupne stroške v višini 1.663,67 EUR razlike ne bo mogoče pokriti s 13,67 EUR, ampak je treba ta del izreka korigirati za 150 EUR.

3Predlagatelj je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožnikov očitek, da je predlagateljev predlog vložen prepozno. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil oddan priporočeno na pošto 3. 10. 2014, torej znotraj 30-dnevnega roka, ki je za predlagatelja pričel teči 5. 9. 2014. V predlogu (list. št. 1) je namreč zatrdil, da je napotitev, da sproži predmetni nepravdni postopek, prejel tega dne (5. 9. 2014), nasprotni udeleženec pa začetka teka roka ni prerekal (214. člen ZPP). Predlog je bil torej vložen pravočasno (drugi odstavek 112. člena ZPP).

6Pritožnik sodišču prve stopnje očita vrsto bistvenih kršitev postopka, ki pa po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene. Najprej je treba zavrniti očitek o obstoju kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je navedene priče res predlagal za zaslišanje in pri tem vztrajal tudi na zadnjem naroku (list. št. 88), a je sodišče izvedbo teh dokazov zavrnilo (list. št. 88), česar pritožnik ni grajal, pa bi to moral storiti takoj (prvi odstavek 286. člena ZPP). Sodišče ima namreč možnost, da dokazov ne izvede (drugi odstavek 213. člena ZPP), če to obrazloži. In to je sodišče prve stopnje storilo. Pritožnik, ki relativno bistvene kršitve ni uveljavljal takoj, ko bi jo moral, je ne more uveljavljati v pritožbi pod pretvezo, da gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Ker na kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, jo mora pritožnik konkretizirati - jasno povedati, kako mu je bila možnost obravnavanja odvzeta. Pritožnik pa ne pojasni, kaj bi priče, ki jih sodišče ni zaslišalo, izpovedale, in ne predstavi, kako bi lahko to vplivalo na drugačen zaključek sojenja.

7Kršitev iz 15. točke je tehnične narave, to pomeni, da mora pritožnik sodišču očitati nasprotje med razlogi sodbe in podatki v spisu, in ga tudi nazorno prikazati, a pritožnik ne stori ne enega ne drugega. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom obrazložitve, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zato tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8Kolikor pritožnik (čeprav tega ne navede izrecno, pač pa vsebinsko) sodišču prve stopnje očita relativno kršitev iz 8. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče pritrjuje njegovim teoretičnim izhodiščem, kakšna mora biti dokazna ocena sodišča, vendar bi moral pritožnik konkretizirano pojasniti, katerih dokazov sodišče ni ocenilo in jih ni vpelo v svojo dokazno oceno. Ker iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja le, da je sodišče prve stopnje izpovedi zaslišanih povzelo, temveč jih je tudi dokazno ocenilo (tj. povedalo, katerim dokazom in zakaj sledi)¹, ter naredilo dejanske zaključke, pavšalno uveljavljanje te kršitve ne more biti uspešno. Razvidni so torej razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo predlagatelju. Kadar sta pri oblikovanju dokazne ocene sodišču na volji dve verziji (vsaka od stran ponuja svojo), zadošča, da sodišče pojasni in utemelji, zakaj sledi eni, vsi navedeni razlogi pa a contrario pomenijo zadovoljivo obrazložitev, zakaj ni sledilo drugi, tej nasprotni verziji. To velja glede očitkov o diametralni izpovedi prič, domnevnem pomanjkanju razlogov glede obstoja nivojske razlike med parcelama ter glede uporabe spornega dela nepremičnine.

9Postopek za ureditev meje spada med nepravdne postopke, a med udeleženci praviloma obstaja tudi spor, ki je v bistvu lastninske narave², kar pa še ne pomeni, da gre za lastninski spor. V tej zadevi namreč ni sporno lastništvo parcele per se, pač pa vmesni/mejni prostor³ med parcelama enega in drugega udeleženca, ki izvira iz različnega zatrjevanja meje. To je razvidno iz izvedenskega mnenja (glej skico na list. št. 23 v spisu, kjer sta zatrjevani različni poti meje označeni s črtkanima modro oziroma zeleno črto), zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za mejni spor, pravilna.

10Kriterije, po katerih sodišče uredi mejo v nepravdnem postopku, predstavlja 77. člen SPZ. Kot temeljni kriterij je določen kriterij močnejše pravice. Drugi odstavek 77. člena SPZ določa, da se močnejša pravica domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če meja še ni dokončno urejena v katastrskem postopku, odpade navedena domneva močnejše pravice, kar pa še ne pomeni, da ni več mogoča določitev meje po kriteriju močnejše pravice. V takem primeru namreč sodišče določi mejo na podlagi ugotovljene močnejše pravice.⁴ Odgovor na vprašanje, ali lahko sodišče uredi potek meje med zemljišči, ki so v lasti udeležencev nepravdnega postopka, na podlagi močnejše pravice, je lahko odvisen tudi od vrednosti spornega predmeta. Po tretjem odstavku 77. člena SPZ lahko namreč sodišče v primeru, da vrednost spornega predmeta presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, uredi mejo na podlagi navedenega kriterija le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata.⁵ Če meje na podlagi močnejše pravice ni mogoče urediti (ali če ni podano soglasje udeležencev), prideta v poštev podredna kriterija: sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti, če pa se te ne more ugotoviti, sodišče sporni prostor razdeli po pravični oceni (četrti in peti odstavek 77. člena SPZ).

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vrednost spornega mejnega prostora znaša manj kot 4.000 EUR, torej soglasja udeležencev za urejanje meje po kriteriju močnejše pravice ne potrebuje. Toda obenem je ugotovilo, da meja v katastrskem postopku ni dokončno urejena. Pritožnik ne trdi, da to ni res⁶, zato kriterija močnejše pravice ob uporabi domneve iz drugega odstavka 77. člena SPZ ni mogoče določiti.

12Pritožnik zmotno meni, da bi moral predlagatelj dokazati svojo močnejšo pravico, sicer ta avtomatično pripade nasprotnemu udeležencu. Ta postopek ni pravdni, temveč nepravdni, s kriterijem močnejše pravice pa lahko uspe le tisti udeleženec, ki jo izkaže. Predlagatelj je močnejšo pravico zatrjeval, a prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je ni dokazal, in s tem zaključkom se pritožnik izrecno strinja. Toda sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je ni dokazal niti nasprotni pritožnik, s tem zaključkom pa se strinja pritožbeno sodišče, saj pritožnik ni niti ustrezno trdil, še manj pa dokazal, da bi na spornem delu zemljišča pridobil močnejšo, npr. lastninsko pravico, zato je zaključek sodišča, da kriterija močnejše pravice v obravnavani zadevi sploh ni mogoče uporabiti, pravilen⁷.

13Naslednji v vrsti kriterijev, po katerem lahko sodišče uredi mejo, je zadnja mirna posest. Ta je tista, ki sta jo določeno dobo pred sporom oba mejaša videla, upoštevala in spoštovala in ki je glede na naravo mejnih zemljišč, njun pomen za udeleženca ter druge okoliščine primera nepretrgoma trajala dalj časa pred trenutkom, ko je meja postala sporna⁸. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim zaključkom prvostopenjskega (ki ga pritožbene navedbe, ki ciljajo zlasti na drugo/drugačno uporabo kriterija za ureditev meje, torej na drugačno materialnopravno izhodišče, ne omajejo) in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožnik te zaključke zmotno razume. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je zadnja mirna posest med udeležencema obstajala vse od izgradnje škarpe do trenutka, ko je nastal mejni spor, v tem času pa je predlagatelj mirno užival svojo posest - tj. posest spornega dela nepremičnine, tega, ki bo po odločitvi sodišča prve stopnje zaradi določitve mejne črte sedaj tvorila del predlagateljeve parcele. Če bi pritožbeno sodišče sledilo pritožniku, da predlagatelj mirne posesti ni dokazal, bi to vodilo v uporabo zadnjega kriterija za urejanje meje - pravično oceno - in po oceni pritožbenega sodišča bi bila odločitev sodišča enaka izpodbijani tudi ob uporabi tega kriterija.

14Pravilna je tudi odločitev o stroških. Pritožnik spregleda, da stroški izvedenke (1.513,67 EUR, torej glede na predujem res manjka le 13,67 EUR) niso edini stroški, saj je predlagatelj plačal še 150 EUR sodne takse za predlog, nasprotni udeleženec pa mu je dolžan povrniti tudi polovico tega stroška.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v izpodbijanem delu potrdilo.

¹ Npr. prvi del 22. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, celotna 21. točka.
² Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2761/2012 z 8. 5. 2013.
³ Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3318/2016 z 9. 2. 2017.
⁴ V praksi je takšna pravica praviloma lastninska pravica, ki jo eden od mejašev pridobi na podlagi pravno veljavnega načina pridobitve lastninske pravice. Primerjaj sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 348/2013 s 27. 6. 2013.
⁵ Udeleženci postopka imajo v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje možnost uveljavljati močnejšo pravico v pravdi, če je vrednost spornega mejnega prostora večja od dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti oziroma ni bilo podano soglasje udeležencev o ureditvi meje po močnejši pravici, in je torej sodišče v nepravdnem postopku uredilo mejo na podlagi četrtega ali petega odstavka 77. člena SPZ (78. člen SPZ).
⁶ Trditev, da bi moralo sodišče upoštevati mejo v katastru, ne pomeni trditve, da je meja tam dokončno urejena, kar tudi ne bi bilo logično, ker predmetni postopek izvira iz geodetskega postopka.
⁷ Glej točko 7.2.2. v Rijavec, V., v Komentar SPZ, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 439.
⁸ Rijavec, V., v Komentar SPZ, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 439.