VSRS Sodba III Ips 103/2015

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišče druge stopnje spremeni:

- v II. točki njenega izreka tako, da se glasi: »Pritožbi tožene stranke se glede izpodbijane II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ugodi in se v tej točki sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev vseh sklepov skupščine tožene stranke, sprejetih na skupščini dne 26. 8. 2013 in zapisanih v notarskem zapisniku SV 771/13 notarke A. A. iz Kopra. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.884,05 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo poteka paricijskega roka dalje.«

- v III. točki njenega izreka tako, da se glasi: »Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.174,13 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo poteka paricijskega roka dalje.«

II. Tožeča stranka sama krije lastne revizijske stroške.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti vseh skupščinskih sklepov, sprejetih na skupščini toženke dne 26. 8. 2013 (I. točka izreka sodbe). Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev omenjenih sklepov (II.1. točka izreka sodbe) ter toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice (II.2. točka izreka sodbe).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tako pritožbo tožnice (I. točka izreka sodbe) kot toženke (II. točka izreka sodbe) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka sodbe).

3Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča III DoR 44/2015 z dne 5. 5. 2015 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala, da revizijsko sodišče samo odloči v zadevi, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da razveljavi sodbi obeh sodišč nižjih stopenj (ali pa le izpodbijano sodbo) ter zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v ponovno odločanje. Stroškov revizijskega postopka ni priglasila.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

5Toženka je družba z omejeno odgovornostjo. Njena edina družbenika sta tožnica A. A. (z 0,2070 % poslovnim deležem) in C. C.(z 99,7930 % poslovnim deležem). Oba sta bila tudi skupni poslovodji družbe.

6C. C. je za 26. 8. 2013 sklical zasedanje skupščine toženke. Tožnica je bila na skupščino pravilno vabljena in obveščena o njenem dnevnem redu ter dopolnitvi dnevnega reda. Preko pooblaščenca je z dopisom z dne 29. 7. 2013, poslanim pooblaščenki C. C., pozvala k preklicu skupščine ter navedla, da bo v primeru njene izvedbe primorana sprožiti ustrezne sodne postopke zaradi uveljavljanja ničnosti skupščinskih sklepov.

7Skupščine, ki je bila izvedena 26. 8. 2013, se tožnica ni udeležila, udeležil pa se je je C. C. Sprejetih je bilo več sklepov, med drugim o spremembi družbene pogodbe (tako da za sklepčnost skupščine ni več potrebna prisotnost obeh družbenikov in da za odločanje na skupščini namesto soglasja zadostuje večina oddanih glasov), o vložitvi odškodninske tožbe zoper tožnico ter o odpoklicu tožnice z mesta poslovodje.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8V delu, relevantnem za odločitev o reviziji, sta sodišči nižjih stopenj zavzeli stališče, da je tožnica z dopisom z dne 29. 7. 2013 zadostila dolžnosti napovedi izpodbijanja skupščinskih sklepov. Po njuni oceni vnaprejšnja napoved izpodbijanja ni v neskladju s 397. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), upoštevaje zlasti dejstvo, da je šlo za družbo z omejeno odgovornostjo, za katero se določba o napovedi izpodbijanja uporablja zgolj smiselno in kjer velja manjša formalnost za izvedbo skupščine kot pri delniški družbi. Tožnica se ni bila dolžna udeležiti skupščine in zagotoviti njeno sklepčnost zgolj zato, da bi lahko tam napovedala izpodbijanje sprejetih sklepov. Sklepe (med drugim) izpodbija prav zato, ker jih je sprejela nesklepčna skupščina.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

9Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali se mora pravilno vabljeni družbenik udeležiti same skupščine in na njej napovedati izpodbijanje, da bi bil upravičen do izpodbijanja sklepa skupščine, ali ne, oziroma ali lahko slednje nadomesti izjava družbenika, da bo pričel sodne postopke, brez fizične udeležbe na skupščini in brez izrecne napovedi izpodbijanja na slednji.

Revizijske navedbe

11Revidentka se zavzema za gramatikalno razlago 397. člena ZGD-1, ki (razen v taksativno določenih primerih) za napoved izpodbijanja zahteva fizično prisotnost delničarja (oziroma družbenika) na skupščini. Meni, da drugačna (smiselna in razširjujoča) razlaga te kogentne norme ni dopustna, ker nasprotuje bistvu pravila, ki je v napovedi izpodbijanja na sami skupščini.

Presoja utemeljenosti revizije

12Revizija je utemeljena.

13V skladu s 522. členom ZGD-1 se za uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine družbe z omejeno odgovornostjo smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o delniški družbi. V ta okvir spada tudi določba prvega odstavka 397. člena ZGD-1, katere razlaga je sporna v obravnavani zadevi. Ta določa, da lahko delničar, ki je bil navzoč na skupščini, izpodbija sklep samo, če je na skupščini takoj zapisniško obvestil skupščino o nameravani tožbi; delničar, ki ni bil navzoč pa le, če mu je bilo protipravno preprečeno, da bi prisostvoval skupščini, ali če ni bil pravilno vabljen na skupščino, ali če je skupščina odločila o zadevi, ki ni bila na dnevnem redu.

14Vrhovno sodišče je že v sodbi v zadevi III Ips 9/2011 z dne 17. 4. 2012 pojasnilo, da tudi družbenika družbe z omejeno odgovornostjo veže napoved izpodbijanja, da pa je namen ureditve napovedi vložitve izpodbojne tožbe še toliko bolj varovan z napovedjo, ki jo družbenik vloži pred sprejetjem skupščinskega sklepa, saj skupščina tako že pred odločanjem oziroma glasovanjem o sklepu izve, da ima družbenik namen vložiti izpodbojno tožbo, če bo sklep sprejet.(1) Razlika s tu obravnavanim primerom je v tem, da je v omenjeni zadevi izpodbijanje napovedal družbenikov pooblaščenec, ki je bil fizično prisoten na skupščini, le da ga je napovedal že pred glasovanjem in sprejetjem sklepa. Zastavlja se torej vprašanje, ali je dolžnosti napovedi izpodbijanja zadoščeno tudi, če je taka napoved podana že pred izvedbo same skupščine, brez fizične prisotnosti družbenika (ali njegovega pooblaščenca) na njej.

15Določba 397. člena ZGD-1 izrecno razlikuje med situacijo, ko je delničar navzoč na skupščini, in situacijo, ko na njej ni navzoč. Zakon torej fizični prisotnosti na skupščini pripisuje določen pomen. Namen napovedi izpodbijanja kot take je v tem, da ima skupščina možnost, da prepreči izpodbijanje svojega sklepa s tem, da ga spremeni ali nadomesti z drugim sklepom oziroma da ga vnovič obravnava in razveljavi.(2) Skupščina je prostor za neposredno izmenjavo, soočenje in obravnavanje različnih stališč, pojasnil in argumentov v zvezi s predlogi sklepov oziroma sprejetimi sklepi. Namen napovedi izpodbijanja je torej najbolj varovan takrat, ko je izpodbijanje napovedano na sami skupščini.

16Ni videti prepričljivih razlogov, zakaj bi v tem pogledu za družbo z omejeno odgovornostjo veljala manj stroga ureditev kot za delniško družbo. Dejstvo, da je za izvedbo skupščine družbe z omejeno odgovornostjo potrebna manjša formalnost, ne vodi samo po sebi do zaključka, da za napoved izpodbijanja ni potrebna fizična navzočnost na skupščini. Lahko bi vodilo kvečjemu, na primer, do zaključka, da izpodbijanja ni treba napovedati na notarski zapisnik, saj se skupščinski sklepi družbe z omejeno odgovornostjo ne protokolirajo nujno v obliki notarskega zapisnika, ali pa do smiselne razlage napovedi izpodbijanja v primeru, ko družbeniki s pisno izjavo soglasno sklenejo, da se skupščina sploh ne opravi in v tem primeru sporočijo svoje glasove poslovodji pisno, telefonsko, telegramsko ali z uporabo podobnih tehničnih sredstev.(3)

17Drugačne, razširjujoče razlage 397. člena ZGD-1 tudi ni mogoče utemeljiti z argumentom, ki ga predoči tožnica v odgovoru na revizijo, in sicer, da so družbeniki - v nasprotju z delničarji - vedno vnaprej znani, saj so podatki o njih razvidni iz sodnega registra, ter številčno omejeni, zato jih je mogoče vnaprej identificirati in vnaprej obvestiti o nameravanem izpodbijanju na enak način, kot so tudi vabljeni na skupščino (ta se skliče s priporočenim pismom vsem družbenikom, ki so na dan sklica skupščine vpisani v register(4) ). Tudi v primeru namere izpodbijanja sklepov skupščine delniške družbe, ki je običajno sklicana javno,(5) bi bil namreč mogoč argument, da delničar, ki ima sklepe namen izpodbijati, lahko ustrezno poskrbi za seznanjenost drugih delničarjev z vnaprejšnjo javno objavo svoje namere. Hkrati pa (kot je bilo obrazloženo) namen napovedi izpodbijanja ni zgolj v tem, da ostali delničarji in družbeniki izvejo za nasprotovanje takim sklepom in posledično lahko primerno ukrepajo, temveč tudi v tem, da je na skupščini omogočena izmenjava stališč v zvezi s spornimi sklepi (ne glede na to, da delničarju ali družbeniku ob napovedi izpodbijanja sicer ni treba navesti razlogov za izpodbijanje(6)). Zato do drugačnega zaključka tudi ne more voditi okoliščina, da je šlo v konkretnem primeru za družbo z zgolj dvema družbenikoma in da je drugi družbenik zanesljivo vnaprej izvedel za namen izpodbijanja sprejetih sklepov.

18Nepravilno pa je tudi stališče sodišča druge stopnje, da je glede na vsebino predlaganih sklepov tožnica „smela uresničiti svojo pravico, da se skupščine ne udeleži in s tem povzroči njeno nesklepčnost“ (po določbah družbene pogodbe je bila namreč skupščina sklepčna zgolj v primeru prisotnosti obeh družbenikov), torej da ni bila dolžna zagotoviti sklepčnosti skupščine samo zato, da bi na njej napovedala izpodbijanje spornih sklepov. Namen zakonske ureditve o napovedi izpodbijanja skupščinskih sklepov ob fizični prisotnosti na skupščini res ni v zagotavljanju sklepčnosti skupščine. Vendar je v konkretnem primeru zgolj naključna okoliščina, da je bila prisotnost enega od obeh družbenikov na skupščini nujno povezana tudi s sklepčnostjo skupščine. Zgolj zaradi take okoliščine konkretnega primera pa ni mogoče zaobiti namena napovedi izpodbijanja in na njem temelječega pravila. Zakonodajalec bi sicer lahko izrecno dopustil možnost izpodbijanja sklepov nesklepčne skupščine (iz razloga nesklepčnosti) vsakemu na skupščini nenavzočemu družbeniku, pa je to storil le v okviru možnosti, ki jih dopušča prvi odstavek 397. člena ZGD-1. Ni videti razloga, zakaj bi tako možnost z razširjujočo razlago navedene določbe nudili družbenici, ki je vnaprej napovedala, da bo sama z neudeležbo na skupščini povzročila situacijo, ko bodo morebiti sprejeti sklepi neveljavni, zato da jih bo lahko nato izpodbijala. Obstruiranje dela organa družbe je okoliščina, ki ji prej govori v škodo, kot pa v korist.

19Morda se zdi, da v konkretnem primeru tako stališče drugega družbenika postavlja v privilegiran položaj, saj bo sprejemanje sklepov na nesklepčni skupščini ostalo nesankcionirano. Vendar pa zgolj na tej podlagi ni mogoče širiti jezikovnega pomena norme 397. člena ZGD-1. Revizijsko sodišče pri tem dodaja, da za reševanje tako velikih nesoglasij med družbeniki, ki efektivno že onemogočajo delo družbe, zakon predvideva druge mehanizme, na primer izključitev ali izstop družbenika (501. člen ZGD-1) ali pa celo prenehanje družbe (521. člen ZGD-1).

20Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se posledično glasi, da se mora pravilno vabljeni družbenik udeležiti same skupščine in na njej napovedati izpodbijanje, da bi bil upravičen do izpodbijanja sklepa skupščine.

21Ob povedanem se revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati še do očitkov o preveliki splošnosti oziroma pavšalnosti konkretne napovedi izpodbijanja.

Odločitev o reviziji

22Glede na obrazloženo sta sodišči prve in druge stopnje napačno presodili, da je materialnopravna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe izpolnjena. Ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi smeli presojati zakonitosti spornih skupščinskih sklepov, temveč bi morali tožbeni zahtevek za njihovo razveljavitev zavrniti.

23Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

24Ker je po spremenjeni odločitvi tožnica v celoti propadla tako na prvi kot na drugi stopnji, je revizijsko sodišče spremenilo tudi odločitev o povračilu pravdnih in pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP).

25V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP je tožnica tako dolžna toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške, ki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znašajo 1.884,05 EUR (765,70 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3100; nagrada za narok 706,80 EUR po tar. št. 3102; 51,80 EUR (140 km x 0,37 EUR) za potne stroške substituta toženkine pooblaščenke na relaciji Ljubljana - Celje - Ljubljana zaradi pristopa na narok; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 339,75 EUR za 22 % DDV). Tožnica sama krije lastne pravdne stroške.

26Prav tako je tožnica dolžna toženki povrniti njene pritožbene stroške, ki v skladu z ZOdvT znašajo 1.174,13 EUR (942,40 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3210; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 211,73 EUR za 22 % DDV). O stroških toženkinega odgovora na pritožbo tožnice revizijsko sodišče ni odločalo, saj je o tej pritožbi sodišče druge stopnje odločilo v revizijsko neizpodbijani I. točki izreka svoje sodbe (pri tem je tudi obrazložilo, da odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve in odločitvi pritožbenega sodišča(7)).

27V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Toženka, ki je z revizijo sicer uspela, stroškov revizijskega postopka ni priglasila; tožnica pa v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije lastne revizijske stroške (II. točka izreka).

----

(1) Glej 10. in 11. točko obrazložitve navedene sodbe.

(2) Prav tam.

(3)

Drugi odstavek 507. člena ZGD-1.

(4)

Prvi odstavek 509. člena ZGD-1.

(5)

Na spletni strani AJPES ali dnevniku, ki izhaja na celotnem območju Republike Slovenije, v glasilu ali elektronskem mediju družbe ter spletni strani družbe, če jih družba ima (četrti odstavek 296. člena ZGD-1). Le izjemoma (če so imena in naslovi delničarjev razvidni iz veljavne delniške knjige) je lahko sklicana s priporočenim pismom vsem takim delničarjem (šesti odstavek 296. člena ZGD-1).

(6) Glej Š. Ivanjko v M. Kocbek (ur.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga (GV Založba, Ljubljana, 2007), str. 731.

(7)

59točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.