296. člen ZGD-1

Z Družbeno pogodbo je bila predvidena dolžina roka, torej časovno obdobje, ki mora preteči od nastopa enega pravnega dejstva do nastopa drugega pravnega dejstva. Časovni trenutek (datum) nadaljevanja skupščine z Družbeno pogodbo ni bil določen, temveč ga je bilo potrebno šele določiti. Sklicevanje na pogodbeni rok zgolj z namenom škodovati nasprotni stranki je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, to je z načelom vestnosti in poštenja. Tako ravnanje izpolnjuje tudi zakonski dejanski stan zlorabe pravice, za katerega je značilno, da pravico njen nosilec izvršuje z izključnim ali očitnim namenom drugemu škodovati (šikana). Kdor ravna tako, se ne more sklicevati na pravico.

V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina, torej tudi poslovni delež, preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po prvem odstavku 145. člena ZD do delitve dediščine dediči upravljajo dediščino in z njo razpolagajo skupno. Gre torej za situacijo, ko poslovni delež pripada vsem dedičem kot skupni poslovni delež. D. D. in F. D. sta glede na navedene določbe ZD nedvomno lahko uresničevala svoje korporacijske pravice že s trenutkom smrti družbenika E. D., kot njegova zakonita dediča, še preden sta bila vpisana kot družbenika v sodni register.

Objava sklica skupščine v Uradnem listu RS ni več možna. Zato v primeru, če statut družbe še vedno določa objavo sklica skupščine v Uradnem listu, je sklic pravilno objavljen, če je objavljen na spletni strani AJPES. Glede izključitve manjšinskih delničarjev se posebnost ureditve v ZPre-1 nanaša le na kogentnost določb o višini denarne odpravnine, če 1.) je bil 90% prag dosežen na podlagi uspešne prevzemne ponudbe in 2.) je sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev sprejet v treh mesecih po objavi izida uspešne prevzemne ponudbe. Tudi v primeru izključitve v poprevzemnem obdobju se pri izračunu praga za izključitev manjšinskih delničarjev ne upoštevajo lastne delnice družbe. Ker je višina odpravnine v poprevzemnem obdobju kogentno določena, zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti na njen položaj v smislu izkupička za prenesene delnice ne vpliva, saj je namen predložitve dokumentov po tretjem odstavku 386. člena ZGD-1 ravno v tem, da se delničarji lahko prepričajo o primernosti denarne odpravnine.

V primeru povečanja osnovnega kapitala s stvarnimi vložki je v sklepu o takem povečanju treba določiti predmet vložka, osebo, od katere družba pridobi predmet, in število delnic, ki jih je treba zagotoviti za stvarni vložek, pri delnicah z nominalnim zneskom pa tudi nominalni znesek delnic. Glede na izbrani in na skupščini izglasovani sklep o načinu povečanja osnovnega kapitala je torej jasno, da terjatev, ki je predmet stvarnega vložka in je bila v sklepu opredeljena, lahko izroči družbi le njen lastnik. Zato sam sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki po naravi stvari predstavlja tudi izključitev prednostne pravice do novih delnic dotedanjih delničarjev po 337. členu ZGD-1. Za takšno izključitev pa po stališču pravne teorije tudi ni potrebno opraviti formalnih zahtev po četrtem odstavku 337. člena ZGD-1, torej ni obveze poslovodstva, da skupščini predloži pisno poročilo o utemeljenem razlogu za popolno ali delno izključitev prednostne pravice do novih delnic.

Registrsko sodišče mora zaradi vezanosti na pravnomočno začet postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa in zapovedane omejitve pristojnosti skupščine subjekta vpisa po 151.a členu ZFPPIPP, kot pogoj za presojo obstoja vseh procesnih predpostavk pred odločanjem o vsebinski presoji utemeljenosti predloga upoštevati ali je bilo pred odločitvijo o skupščinskem sklepu o odpoklicu članov in imenovanju novih članov upravnega odbora dano soglasje sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa. Predlagatelji ga kljub pravilnemu pozivu na podlagi prvega odstavka 30. člena ZSReg, registrskemu sodišču niso predložili. Nenazadnje ni brez pomena, da subjekt vpisa sam kot dolžnik uvedbi, začetku in vodenju postopka upniške prisilne poravnave, ni nikoli nasprotoval. Ni vložil niti ugovora zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave po takrat še neugotovljeno ustavno neskladnem desetem odstavku 221.j členu ZFPPIPP. Zato se sploh ni zastavil dvom o insolventnosti subjekta vpisa. Kot je pravilno obrazložilo že registrsko sodišče, pri odločanju o konkretnem predlogu, ni vezano na razloge iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 18/2020 z dne 5. 3. 2020,

Glede na dejstvo, da je v konkretnem primeru imenovanje predsednika s statutom prepuščeno upravi družbe, da se med njima nato vzpostavi na tem sklepu uprave korporacijskopravno razmerje, je zahteva po objektivni nepristranskosti pretirana. Dolžnost dati podatke ni absolutna, omejitve so vezane na dva pogoja, in sicer: da gre za podatke o zadevah družbe, ki so potrebni za presojo točk dnevnega reda ter da ne gre za katerega od razlogov, zaradi katerih poslovodstvu delničarju ni treba dati podatkov. Tožeča stranka je v zvezi z bilančnim dobičkom in njegovo uporabo v postopku ves čas trdila, da prav zaradi kršenja pravice do obveščenosti ni mogla samostojno preveriti ali je izkazani bilančni dobiček sploh pravilen oziroma ali je višina bilančnega dobička izkazana pravilno. A je nato ne glede na slednje na sami skupščini oblikovala in podala nasprotni predlog, da se bilančni dobiček deli v višjem znesku kot ga je predlagala uprava. Navedeno pomeni le, da je tožeča stranka svojo voljo in svojo odločitev dejansko lahko oblikovala, kljub temu, da to v svojih trditvah vztrajno zanika. To pa kaže, da je očitno želela vplivati na odločitve skupščine z izpodbijanjem tistih skup

Predlog delničarja se objavi in sporoči na način iz 296. člena ZGD-1 le, če je delničar v sedmih dneh po objavi sklica skupščine poslal družbi razumno utemeljen predlog in pri tem sporočil, da bo na skupščini ugovarjal predlogu organa vodenja ali nadzora in da bo druge delničarje pripravil do tega, da bodo glasovali za njegov predlog (pri odstavek 300. člena ZGD-1). Na skupščini sprejet nasprotni predlog je delničar dal po izteku tega roka. V tem primeru je pravici delničarjev do obveščenosti zadoščeno tako, da se predlog sklepa skupščine obravnava na skupščini sami. Vsebina tožnikovega nasprotnega predloga po 2. in 3. točki dnevnega reda skupščine je pravno pomembna trditev, ki bi jo moral tožnik zatrjevati. Napačna navedba o zahtevani večini v sklicu skupščine ne more imeti za posledico neveljavnosti sklepa, če je bil sklep skupščine sprejet na podlagi zakonsko zahtevane večine.

Sodišče podeli pooblastilo za sklic skupščine manjšinskim delničarjem le tedaj, če so izkazani pogoji iz 295. člena ZGD-1, to pa so, da so manjšinski delničarji na poslovodstvo podali ustrezno pisno zahtevo z zakonsko določeno vsebino, poslovodstvo pa skupščine ni sklicalo oziroma skupščina ne zaseda najpozneje v dveh mesecih od prejema zahteve. Presoja sodišča, ko odloča o podelitvi takega pooblastila manjšinskim delničarjem, je omejena le na vprašanje izpolnitve tako opredeljenih zakonskih pogojev. Omejitev je potrebna tudi zato, ker izda sodišče pooblastilo v hitrem postopku, brez pridobitve izjav drugih strank (četrti odstavek 295. člena ZGD-1). Sklicevanje predlagateljev na ničnost skupščine (pravilno bi bilo sklicevanje na ničnost sprejetih sklepov) v predlogu za pooblastitev za sklic manjšinskim delničarjem, o katerem odloča sodišče v hitrem in (predvsem pomembno) nekontradiktornem postopku, ne predstavlja primernega načina za uveljavljanje ničnosti. Prav iz tega istega razloga je sodišče ob odločanju o predlogu kot je ta v konkretnem primeru, soočeno le z dejstvi in dokazi, ki mu jih ponudi ena stranka (predlagatelj). Zato je tudi ugotavljanje ničnosti po uradni do

Zakon predvideva, da v primeru sklica s priporočenim pismom objava po četrtem (in petem) odstavku 296. člena ZGD-1 ni potrebna. To pa zgolj pod pogojem, če statut ne določa drugače. Od objave sklica do dneva zasedanja skupščine je imela tožnica možnost, da na sedežu družbe preveri informacije o predlaganih članih nadzornega sveta (o imenovanju katerih se je nato odločalo na 21. skupščini tožene stranke), če tega ni storila in ni izkoristila pravice, ki ji jo daje zakon, pa v tem postopku ne more uspešno uveljaviti svoje trditve, da je sklep skupščine izpodbojen, ker se je z obrazložitvami kandidatur za člane nadzornega sveta prvič seznanila šele na skupščini.

Stališče sodišča prve stopnje, da so sklepi skupščine nični, zaradi tega ker tožena stranka kot javna delniška družba ni imela spletne strani, na kateri bi bila dolžna poskrbeti za obveščenost oziroma informiranje delničarjev o vsebini sklica skupščine, je materialnopravno zmotno in na tem stališču sprejeta odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Uprava je s sklicem skupščine izpolnila svojo posebej opredeljeno dolžnost, povezano z vodenjem delniške družbe. ZGD-1 je v prvem odstavku 296. členu (v zvezi s prvim odstavkom 295. člena) namreč smiselno določal, da uprava mora v takem primeru sklicati skupščino. V nasprotju s smislom dolžnosti sklica skupščine s strani uprave za tak primer pa bi bilo, da bi imela uprava kot (formalni) sklicatelj samo zato tudi neomejeno pooblastilo, da lahko skupščino nato po svoji presoji prekliče. ZGD-1 v sedmem odstavku 395. člena daje upravičenje za izpodbojni tožbeni zahtevek (med drugim) »poslovodstvu.« Upravičenje »poslovodstva« je utemeljeno s kontrolno funkcijo tega organa delniške družbe. Zato gre organu, ki ima dolžnost kontrolne funkcije. Posamezni član tega organa po 2. alineji sedmega odstavka 395. člena ZGD-1 nima subjektivne pravice do izpodbojnega tožbenega zahtevka. Če je zakonodajalec vezal (i) veljavnost določenih pogodb na soglasje delničarjev (prvi odstavek 330. člena ZGD-1, ki je veljal ob sklicu sporne skupščine) oziroma je z uveljavitvijo novele ZGD-1A (ii) za sklenitev tovrstnih pogodb zakonodajalec zapovedal sprejetje sklepa skupščine delniške družbe (4

Preklic zasedanja že sklicane skupščine je nedvomno poslovna odločitev uprave, ki mora biti hitro sporočena, da je učinkovita in to je mogoče doseči le tako, da ni vezana na nek formalni postopek, pač pa mora biti izražena na način, ki ga zazna vsak povprečno skrben delničar. Pravno odločilen za presojo ali gre za spontano skupščino ali ne, je trenutek veljavnega preklica skupščine in od tedaj dalje, ko postane preklic pravno učinkovit in zavezujoč, se pretrga vez med poprej veljavno sklicano skupščino in morebitno skupščino, ki jo delničarji, ki so se nameravali udeležiti sklicane skupščine, izvedejo kljub preklicu. Delničarji, ki so sicer prišli na zasedanje na podlagi veljavnega sklica, od trenutka učinkovanja preklica dalje niso več delničarji, ki bi se zbrali na podlagi veljavnega sklica, saj jim je takšen položaj prenehal sočasno s preklicem.

Zaradi kratkega roka, v katerem mora sodišče o predlogu odločiti, nasprotnemu udeležencu ni mogoče odvzeti pravice, da se o njem izjavi. Tudi v postopku imenovanja posebnega revizorja je potrebno dati udeležencem možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, še preden se o predlogu odloči. Le tako se zagotavlja pravica do enakih možnosti udeležencev oziroma njihova komplementarnost.

Če je skupščina že sklicana in je (ali bo) obravnavala isto materijo, potem manjšinski delničar ne more zahtevati še enkrat sklica skupščine (oziroma izposlovati od sodišča pooblastilo za sklic), marveč ima v okviru pravnega varstva svojih pravic in interesov na voljo le tožbo na izpodbojnost sprejetih skupščinskih sklepov.

Sklic skupščine je pravica manjšinskih delničarjev, katerih skupni deleži dosegajo (vsaj) 20-ino osnovnega kapitala, če navedejo namen in razloge zanj ter upravi posredujejo pisno zahtevo. V taki situaciji uprava mora sklicati skupščino (1. odstavek 296. člena ZGD-1) in ne gre za diskrecijsko pravico uprave, ali bo skupščino sklicala ali ne. Če namreč zahtevi manjšinskih delničarjev ne sledi, imajo slednji sodno varstvo za uveljavitev pravice do sklica skupščine (3. odstavek 296. člena ZGD-1). Čim pa uprava mora sklicati skupščino na zahtevo manjšinskih delničarjev, je logično, da je preklicati po svoji presoji ne more.

Sklic skupščine je mogoče zahtevati samo glede vprašanj, ki so v pristojnosti odločanja skupščine, pri čemer mora biti izkazana korist družbe od sprejetja predlaganih sklepov. Ker predlagatelja v svoji zahtevi nista z ničemer utemeljila koristi družbe od ponovnega potrjevanja že sprejetih sklepov na predhodni skupščini, katerih nista v predlogu niti konkretizirala, to pomeni, da nista ponudila ustrezne trditvene podlage, na podlagi katere bi sodišče prve stopnje moralo postopati skladno s 3. odstavkom 296. člena ZGD-1. Predlog predlagateljev je zato vsebinsko nesklepčen.

1. S statutom se dodatna vprašanja uredijo le, če zakon teh vprašanj ne ureja celovito (načelo statutarne strogosti). Kar zadeva sprejem in veljavnost sklepa o izključitvi ali omejitvi prednosti,je zakonodajalec to vprašanje uredil celovito in koherentno v specialni določbi 316. člena ZGD-1. Isto velja tudi za sprejem in veljavnost sklepa o spremembi statuta, kar je vsebinsko in zaokroženo urejeno v določbi 329. člena ZGD-1. Za veljavnost sklepa o omejitvi ali razveljavitvi prednosti je potrebno zgolj soglasje (v obliki izrednega sklepa) prednostnih delničarjev. Tudi za veljavnost sklepa o spremembi statuta, s katerim se dosedanje razmerje več razredov delnic spremeni v škodo enega razreda, je potrebno samo soglasje tega prizadetega razreda, saj ni videti nobenega razumnega razloga, da bi o takšnem predlogu sklepa neprizadeti razred delničarjev glasoval dvakrat: enkrat v okviru sprejemanja rednega sklepa in drugič kot poseben razred v okviru sprejemanja izrednega sklepa. 2. Glede časovne točke, do katere lahko manjšinski delničarji predlagajo objavo zadeve ločenega glasovanja, je treba smiselno uporabiti določbo 1. odst. 298. člena ZGD-1, saj gre po eni strani za manjši

Za izpodbijanje sklepov nadzornega sveta oz. uveljavljanje ničnosti je potrebno uporabiti pravila o gospodarskih družbah, torej določbe ZGD-1, ki kot specialni predpis določa pravila delovanja gospodarskih družb, in ker ta sodnega ugotavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta ne določa, tožeča stranka nima podlage za uveljavljanje takšnega tožbenega zahtevka. Izpodbojnosti in ničnosti sklepov nadzornega sveta po presoji pritožbenega sodišča ni moč presojati po določbah OZ.

ZGD-1 v 52. členu določa, da se za odločanje o pooblastilu za sklic skupščine manjšinskim delničarjem ali objavo predmeta, o katerem naj skupščina odloča po določbi 3. odst. 296. člena ZGD-1 uporablja zakon, ki ureja nepravdni postopek. ZNP, ki ureja nepravdni postopek, predpisuje, da mora sodišče omogočiti vsem udeležencem, da se v postopek vključijo in v njem sodelujejo, zlasti tistim, na katere naj bi se odločba nanašala. Vendar pa je določba ZGD v 3. odst. 296. člena izrecno omejila kontradiktornost nepravdnega postopka na prvi stopnji, saj predpisuje, da lahko sodišče izda sklep o pooblastitvi manjšinskih delničarjev brez pridobitve izjav drugih strank. To pa pomeni, da nasprotni udeleženec v primeru, da sodišče v postopku na prvi stopnji odloči brez pridobitve njegove izjave, nima možnosti podati ugovora krajevne pristojnosti. To lahko stori šele s pritožbo. To pa pomeni, da morebitna kršitev določb o krajevni pristojnosti, ki bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo v postopku na prvi stopnji, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 4. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.