507. člen ZGD-1

V 3. alineji prvega odstavka 21. člena pogodbe o zaposlitvi je določeno, da ima v primeru, če je razrešen pred potekom mandata, pravico do odpravnine v višini šestkratnika zneska zadnje bruto plače, če mu preneha mandat na njegovo željo in ob pozitivni oceni pristojnega organa o njegovem delu. Edini pogoj za plačilo odpravnine v primeru predčasnega prenehanja mandata na željo direktorja je pozitivna ocena njegovega dela, in ne rezultati poslovanja. Okoliščina, da nov družbenik tožnika ni odpoklical in je želel, da še naprej opravlja funkcijo direktorja ter mu ni želel skrajšati odpovednega roka, ne pomeni, da je podana pozitivna ocena o tožnikovem delu s strani pristojnega organa.

Če družbeniku vsaj minimum takšnih pravic ni omogočen po vnaprej predpisanih določbah družbene pogodbe, potem takšna pogodbena izključitev ni mogoča, pač pa se je treba poslužiti sodne izključitve družbenika.

Z Družbeno pogodbo je bila predvidena dolžina roka, torej časovno obdobje, ki mora preteči od nastopa enega pravnega dejstva do nastopa drugega pravnega dejstva. Časovni trenutek (datum) nadaljevanja skupščine z Družbeno pogodbo ni bil določen, temveč ga je bilo potrebno šele določiti. Sklicevanje na pogodbeni rok zgolj z namenom škodovati nasprotni stranki je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, to je z načelom vestnosti in poštenja. Tako ravnanje izpolnjuje tudi zakonski dejanski stan zlorabe pravice, za katerega je značilno, da pravico njen nosilec izvršuje z izključnim ali očitnim namenom drugemu škodovati (šikana). Kdor ravna tako, se ne more sklicevati na pravico.

Časovne meje pravnomočnosti določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost. Gre torej za vprašanje, stanje do katerega trenutka sodišče upošteva, ko odloča v zadevi. V rednem pravdnem postopku časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe pa je to čas izdaje sodne odločbe. O oblikovalnem učinku vpisa v javno knjigo govorimo takrat, kadar z vpisom v to knjigo nastane ali preneha določena pravica ali pravno razmerje. Takšen vpis je tudi vpis spremembe pravnoorganizacijske oblike družbe v sodni register.

Za presojo uveljavljenega zahtevka je namreč ključno vprašanje, ali tožnica razpolaga s sklepom skupščine za vložitev odškodninske tožbe zoper toženca kot bivšega poslovodjo tožnice, kar predstavlja materialnopravno predpostavko za vložitev obravnavane tožbe. Navedeno dejstvo predstavlja odločilno dejstvo v postopku, ki mora biti izkazano, da sodišče lahko presoja vprašanje utemeljenost tožbenega zahtevka po njegovi podlagi in višini. Ker sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnice ni pozvalo, naj dopolni svoje navedbe o obstoju ustreznega skupščinskega sklepa za vložitev obravnavane tožbe in za potrebne trditve predloži dokaze, je kršilo določbo 285. člena ZPP, zaradi česar je podana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožnica v obravnavani zadevi od sodišča zahteva ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema po pravilih družinskega prava. Za ureditev konkretnih vprašanj, ki se nanašajo na njun položaj družbenikov v d. o. o., pa se uporabljajo pravila korporacijskega prava. Pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe in način njihovega uresničevanja se določijo z družbeno pogodbo. Z družbeno pogodbo je določeno, ali zastopniki delujejo posamično ali skupno. O spremembi družbene pogodbe družbeniki odločajo s sklepi, ki jih sprejmejo na skupščini (505. in 507. člen ZGD-1) in jih ne more nadomestiti sodišče s svojo odločbo. Tožnica tako v tem postopku napačno terja od sodišča odločitev o vprašanju, ki se nanaša na upravljanje družbe, ki ni stranka tega postopka ne na aktivni in ne na pasivni strani. Denarna kazen (33. člen ZIZ) predstavlja izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Njen smisel in namen je v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika oziroma opustitev ravnanj, ki je v nasprotju z vsebino začasne odredbe. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče tožencu prepovedalo odtujitev

Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na določilo četrtega odstavka 98. člena ZPP, ki določa, da če pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev tožbe ali pravnega sredstva, sodišče tožbo oziroma pravno sredstvo zavrže. Ker zavržena vloga ni ne tožba ne pravno sredstvo, pač pa vloga tožnice, vložena po pooblaščencu, ki po presoji sodišča prve stopnje ni imel ustreznega pooblastila tožnice za vložitev te vloge, bi lahko sodišče prve stopnje skladno s tretjim odstavkom 98. člena ZPP nadaljevalo postopek, ne da bi upoštevalo to vlogo. Pravnomočen vpis zakonitega zastopnika v sodni register še ne pomeni, da se v gospodarskem sporu ne bi moglo izkazati, da sklep skupščine, ki je bil podlaga za vpis, nima nobenih pravnih učinkov.

Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na določilo četrtega odstavka 98. člena ZPP, ki določa, da če pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev tožbe ali pravnega sredstva, sodišče tožbo oziroma pravno sredstvo zavrže. Ker zavržena vloga ni ne tožba ne pravno sredstvo, pač pa vloga tožnice, vložena po pooblaščencu, ki po presoji sodišča prve stopnje ni imel veljavnega pooblastila, bi lahko sodišče prve stopnje skladno s tretjim odstavkom 98. člena ZPP nadaljevalo postopek, ne da bi vlogo upoštevalo.

Če pritožbeno sodišče ugotovi, da je bila sodba na podlagi pripoznave izdana v nasprotju z določili ZPP, kot v konkretnem primeru, to pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba sicer uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče prve stopnje opustilo vročitev tožbe v odgovor, kar ne drži. Uveljavlja tudi kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na to, da se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. Temu pritožbeno sodišče (še) ne more pritrditi. Zato navedeni dve postopkovni kršitvi nista razlog za uspeh v pritožbenem postopku. Pritožba je bila uspešna zato, ker pritožbeno sodišče ni moglo enostavno zavrniti njenih navedb v smeri, da je bila pripoznava zahtevka podana s strani neupravičene osebe, kar pa ne pomeni, da je že prejudiciralo odgovor na vprašanje, kdo je zakoniti zastopnik toženke. To bo možno šele ob širši raziskavi dejanskih okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki se s spornim vprašanjem ob izdaji sodbe na podlagi pripoz

Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je odločilno zgolj to, kdo je v sodni register vpisan kot zakoniti zastopnik toženke, kar pa je materialnopravno zmotno. Pri vpisu zakonitega zastopnika v sodni register gre za izpodbojno domnevo o tem, da je vpisana oseba res zakoniti zastopnik družbe. Vpis zakonitega zastopnika v sodnem registru je namreč le deklaratorne narave. Namenjen je le tretjim osebam. To pomeni, da je bistvena podlaga (sklep skupščine), na podlagi katere poslovodja opravlja svojo funkcijo. Upoštevaje navedeno in obširne trditve toženke v vlogah z dne 15. 11. 2021 in 17. 11. 2021, vloženih po odvetniku A.A., in že predhodne tožbene navedbe, bi moralo sodišče prve stopnje primarno razčistiti, kdo je zakoniti zastopnik toženke (in se šele zatem ukvarjati s pooblastili za zastopanje). Sodišče mora skladno z 80. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti, ali zastopa stranko, ki je pravna oseba, njen zakoniti zastopnik. Izpodbijani sklep je torej najmanj preuranjen.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zavzelo stališče, da je v primeru take pravne praznine logičen sklep ta, da je za preklic prokure pristojen prav tisti organ družbe, ki je odločal o njeni podelitvi. Ker Družbena pogodba določb o tem kdo lahko prekliče prokuro nima, je za presojo pristojnosti organov družbe za preklic prokure potrebno uporabiti navedene zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe na splošni ravni, ki zahteva, da če iz Družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prokure prepustili poslovodji, je le-ta v pristojnosti skupščine.

ZGD-1 v 38.a členu ureja vprašanje obvladovanja nasprotij interesov z namenom, da se odpravijo in pravno obvladajo, ter da se zagotovi preglednost pri sklepanju pravnih poslov, pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim. Zakonodajalec je zato predvidel ravnanja oseb (članov organov vodenja in nadzora), na strani katerih obstoji nasprotje interesov, določil pogoje za veljavno sklepanje pravnih poslov in sankcije za primer neizpolnitve določenih pogojev. Zakonodajalec je v določbi 38.a člena ZGD-1 normativno uredil vprašanje obvladovanja nasprotja interesov kot izjemno pomembnega področja pri poslovanju gospodarskih subjektov z vidika preprečevanja osebnih ekonomskih interesov posameznikov, ki niso združljivi z interesi družbe. Prav zaradi takšnih gospodarsko in splošno družbeno nesprejemljivih ravnanj posameznikov je zakon kot posledico kršitev oziroma nespoštovanja v tej zakonski določbi določenih pravil za veljavnost pravnih poslov predpisal ničnost kot najstrožjo sankcijo. V obravnavanem primeru je bil namen zakonodajalca povsem očiten: pravni posel, ki je sklenjen v nasprotju s četrtim odstavkom 38.a členom ZGD-1, ker zahtevano soglasje k njegovi sk

Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da ji je bil tožničin odgovor na ugovor vročen šele z sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru. Prav tako drži, da se je v tem sklepu, pri presoji protipravnosti ravnanja, sodišče prve stopnje oprlo (tudi) na izjave, ki jih je tožnica prvič predložila šele v odgovoru na ugovor. Kljub temu, da se prvo toženka do teh dokazov/izjav ni mogla opredeliti, pa po presoji višjega sodišča uveljavljana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker te izjave v konkretnem primeru niso vplivale na končni izid postopka. Pri presoji odškodninske odgovornosti poslovodje namreč velja obrnjeno dokazno breme glede predpostavke protipravnosti. Breme, da predloži dokaze, s katerimi bi se (v tej fazi vsaj s stopnjo verjetnosti) razbremenila očitka o protipravnem ravnanju, je bilo torej na prvo toženki. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje v 12. - 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ocenilo (in te ocene pritožnica ne izpodbija), da dokaznega bremena ni zmogla. Pritožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, še preden se je o njej izjavila prvo toženka.

Sodišče prve stopnje bi moralo predlog vročati subjektu vpisa, ker ima ta možnost izjave, da s predlogom ne soglaša. Za imenovanje novega zastopnika, v primeru smrti s pogodbo imenovanega zastopnika, ni potrebna tista večina glasov, ki je potrebna za spremembo družbene pogodbe – nov zastopnik se imenuje z navadno večino na skupščini.

Sklic skupščine, ki ga je sicer v širšem smislu šteti med posle vodenja, je namenjen predvsem funkcioniranju družbe kot take in zato gre v ožjem smislu za samostojen korporacijski akt in ne za akt vodenja poslov. Ob taki pravni naravi sklica skupščine in ob smiselni uporabi drugega odstavka 295. člena ZGD-1, ki drugače kot za vodenje družbe ter zastopanje in predstavljanje, pri katerih je za primer, če gre za veččlansko upravo, predpisano soglasno sprejemanje odločitev (tretji odstavek 265. člena ZGD-1) in skupno zastopanje (drugi odstavek 266. člena ZGD-1), kolikor statut ne določa drugače, izrecno določa, da o sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino in drugačne ureditve ne dopušča, lahko skupščino skliče tudi v primeru skupnega zastopanja vsak izmed poslovodij posamično. Za razliko od ureditve za delniško družbo po ZGD-1, kjer kvorum za veljavno odločanje ni predpisan in je določanje kvoruma povsem prepuščena statutarni ureditvi, je v družbi z omejeno odgovornostjo določen zakonski kvorum, ki pa ga sme družbena pogodba določiti drugače. Pri ugotavljanju sklepčnosti je potrebno ločiti med pravico prisostvovanja na skupščini od pravice glasovan

Ni dovolj, da odškodninsko tožbo vloži družba po osebi, upravičeni za zastopanje, temveč mora biti v sodnem postopku izkazano tudi, da je o vložitvi tožbe odločal tudi organ družbe, ki je za to pristojen. Če ni podana kakšna od materialnopravnih predpostavk, mora sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek, pri čemer je pri odločanju v tej zvezi ključnega pomena, da posamezna materialnopravna predpostavka ne obstaja ob koncu glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje (ne pa na primer že v času vložitve tožbe).

Sodišče ni dolžno vpisati vsake predlagane spremembe že vpisanih podatkov v sodni register, mora pa opraviti vpis v sodni register, če je predlog s predpisano vsebino predložila upravičena oseba, če so predlogu priložene predpisane listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so pomembna za vpis v sodni register in če je zahtevek za vpis v skladu z zakonom. Sodišče mora oceniti, ali so za vpis podani predpisani pogoji. Predpisana listina za vpis spremembe zastopnikov družbe z omejeno odgovornostjo je sklep skupščine ali drugega pristojnega organa.

Čeprav je bila volja družbenikov, da že v Družbeni pogodbi imenujejo poslovodstvo oziroma zastopnike družbe, pa navedeno ne pomeni, da je bila s tem izključena možnost imenovanja zastopnika po poti, ki jo predvideva ZGD-1, tudi za primer, ko zastopnik družbe svoje funkcije več ne more opravljati. Iz Družbene pogodbe kaj takšnega ne izhaja. Treba je namreč ločevati dve situaciji. Ko pride do imenovanja novega poslovodje zaradi odpoklica prejšnjega, ki je določen v družbeni pogodbi, je treba sklep o imenovanju sprejeti z večino, ki je potrebna za spremembo družbene pogodbe (tri četrtinska večina vseh družbenikov). Zastopnika, imenovanega z družbeno pogodbo, je namreč mogoče odpoklicati oziroma zamenjati le na način, na katerega je bil imenovan. Drugačen pa je primer, ko zastopnik družbe, imenovan z družbeno pogodbo, umre. Funkcije poslovodje tako oseba, ki je določena v družbeni pogodbi, ne more več opravljati; zato imajo (če iz družbene pogodbe ne izhaja drugače) družbeniki možnost, da novega zastopnika družbe imenujejo na način, ki ga predvideva ZGD-1, to je z navadno večino na skupščini (507. člen ZGD-1 in drugi odstavek 510. člena ZGD-1).