VSRS Sklep II DoR 353/2016

Revizija se dopusti glede naslednjih dveh pravnih vprašanj:
- ali je v konkretnem primeru ob pravilni uporabi materialnega prava glede višine odškodnine potrebno upoštevati določbe 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) o omejitvi odškodnine in določbe 13. člena o rokih plačila;

- presoje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v luči določbe 11. člena ZPŠOIRSP.

1Pokojni A. T., katerega dedinja je sedanja tožnica, je oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. V tej pravdi je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki je bila bodisi posredna bodisi neposredna posledica njegovega upravnopravnega statusa.

2Sodišče prve stopnje je ugodilo tistemu delu odškodninskih zahtevkov, ki se nanašajo na nastalo premoženjsko škodo. Ta mu je nastala zato, ker je utrpel izgubo na dohodku v času med 21. 4. 1997 in 21. 6. 2001. Država naj bi ravnala protipravno, ker je zavrnila izdajo osebnega delovnega dovoljenja na podlagi Zakona o zaposlovanju tujcev iz leta 1992, ki ni določal prehodnega režima za tujce, državljane bivše SFRJ. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo 17.213,31 EUR z obrestmi, kot so razvidne iz prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3Pritožbeno sodišče je, ko je prvič odločalo o pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, le to spremenilo in zahtevek v celoti zavrnilo. Zoper navedeno odločbo je bila vložena revizija, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 70/2010 z dne 8. 11. 2012 zavrnilo. Ustavno sodišče je z odločbo Up-130/13 z dne 16. 2. 2016 razveljavilo tako sodbo Vrhovnega kot višjega sodišča ter slednjemu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Izpodbijana odločba pritožbenega sodišča je bila izdana ob ponovnem odločanju. Z njo je pritožbeno sodišče, v delu, ki je sedaj še relevanten, pritožbi tožene stranke le delno ugodilo ter zmanjšalo obrestno obveznost tožene stranke. Odločitev glede obveznosti o plačilu glavnice v višini 17.213,31 EUR pa je potrdilo.

4Zoper takšno odločitev vlaga tožena stranka predlog za dopustitev revizije glede naslednjih dveh vprašanj:

- ali je v konkretnem primeru ob pravilni uporabi materialnega prava glede višine odškodnine potrebno upoštevati določbe 12. člena ZPŠOIRSP o omejitvi odškodnine in določbe 13. člena o rokih plačila in ugotoviti vse predpostavke odškodninske odgovornosti po ZOR oz. OZ, na katere odkazuje 11. člen ZPŠOIRSP;

- ali so podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke in ali je utemeljen ugovor zastaranja odškodninske terjatve.

5Predlagateljica trdi, da glede na razloge izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj ob tem, da je zadevo presojalo kot odškodnino zaradi izbrisa, ni uporabilo določb ZPŠOIRSP. Sodišču hkrati očita, da iz obrazložitve ni jasno razvidno, katero dejanje države oziroma njenega organa je bilo protipravno. Po stališču tožene stranke v konkretnem primeru ni pravilna odločitev sodišča glede zastaranja, saj ne gre za odškodnino zaradi izbrisa, temveč za odškodnino zaradi zavrnitve izdaje delovnega dovoljenja. Tu pa je bila tožniku škoda znana vse od prejema zavrnitve delovnega dovoljenja na prvi stopnji, najkasneje pa 5. 6. 1998, ob objavi odločbe Ustavnega sodišča z dne 7. 5. 1998, s katero je bil delno razveljavljen 23. člen ZZT.

6Predlog je utemeljen.

7Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku navedenih pravnih vprašanj izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.