VSL sodba I Cpg 1177/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 351,14 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 21.043,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na navedbe v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane zamudne sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ne odgovori, izda sodišče zamudno sodbo po določbi 318. člena ZPP, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (1) toženi stranki je bila tožba v odgovor vročena pravilno, (2) ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP), (3) utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in (4) dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6Pritožnik sodišču prve stopnje primarno očita kršitev določb postopka, konkretno 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je bil njegov predalčnik v času poskusa vročitve neuporaben, zato bi vročevalec moral vedeti, da pritožnik z obvestilom o prispelem pismu ne bo seznanjen, posledično pa pisanja v roku 15 dni na pošti ne bo mogel dvigniti, saj za pisanje sploh ne bo (iz)vedel. Sodišče bi na podlagi obvestila vročevalca moralo poskusiti s ponovno vročitvijo, postopanje vročevalca (ki sodišča ni seznanil z dejanskimi okoliščinami poskusa vročanja) in sodišča, ki je štelo vročitev kot pravilno, pa po zaključku pritožnika pomeni kršitev določb ZPP o vročanju.

7Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Določbe o osebni vročitvi so urejene v 142. členu ZPP. Če osebna (neposredna) vročitev naslovniku ni možna, se pri vročanju po pošti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, da je pisanje na pošti in da ga mora naslovnik v 15 dneh dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če pa naslovnik tega v 15 dneh ne stori, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar se naslovnika v prej puščenem obvestilu opozori. Po preteku roka vročevalec pisanje dejansko pusti v predalčniku ali pa ga vrne sodišču (3. in 4. odstavek 142. člena ZPP), če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben. Tudi na to dejstvo je treba naslovnika v obvestilu iz 3. odstavka 142. člena ZPP opozoriti.

8Kot izhaja iz podatkov v spisu (in to pritožnik tudi priznava), neposredna vročitev tožbe ni bila mogoča. Pritožnik (posredno) priznava, da nima urejenega hišnega predalčnika, kar pa za odločitev ne more biti relevantno. Dolžnost pravnega subjekta, vpisanega v sodni register, je, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno sprejemanje sodnih pošiljk. Da bi moral vročevalec vedeti, da pritožnik z obvestilom o prispelem pismu ne bo seznanjen, ker nima urejenega hišnega predalčnika, zaradi česar v roku 15 dni pisanja na pošti ne bo mogel dvigniti, presega dolžno ravnanje vročevalca. Vročevalec ni dolžan sklepati, da naslovnik zaradi neurejenega predalčnika ne bo vedel, kje in kdaj je potrebno sodno pisanje prevzeti, prav tako ni njegova dolžnost, da o okoliščinah konkretnega primera obvešča sodišče. Zaradi tega pritožbenim navedbam o dodatnem trudu vročevalca, ki bi moral biti usmerjen v to, da bo naslovnik dejansko seznanjen z obvestilom o prispelem pismu, višje sodišče ne sledi.

9Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik smiselno zatrjuje, da obvestilo o prispelem pismu ni vsebovalo opozorila iz 4. odstavka 142. člena ZPP. Na to pritožnik sklepa na podlagi dejstva, da iz ovojnice, v kateri je bila tožba vročena toženi stranki, ne sledi, da bi obvestilo tako opozorilo vsebovalo. Ne le, da to ne drži (iz podatkov v spisu izhaja ravno nasprotno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), tudi sicer za odločitev ni relevantno, ali je tako opozorilo razvidno iz ovojnice, v kateri je bila tožba vročena toženi stranki, pač pa, ali je tako opozorilo imelo obvestilo o prispelem pismu. Odveč so zato pritožbena razpravljanja o zakonitosti Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 93/08 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Pravilnik).

10Glede pritožbenih navedb, da iz 142. člena ZPP ne izhaja, da nastopi fikcija vročitve (tudi) v primeru, če je pisanje zaradi neustreznega predalčnika vrnjeno sodišču, višje sodišče pojasnjuje: že v točki 10. obrazložitve je pojasnjeno, da je dolžnost pravnega subjekta, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno sprejemanje sodnih pošiljk. Stranka je torej tista, ki mora zagotoviti predalčnik, ki omogoča pravilno vročanje pisanj, še zlasti, če se zaveda ali dopušča možnost neustreznosti oziroma pomanjkljivosti predalčnika. Zgrešeno je stališče pritožnika, da bi morali pri vročanju po 142. členu ZPP veljati bolj strogi kriteriji kot po 141. členu ZPP, kar po njegovem pomeni, da bi se vročevalec v primeru neustreznega predalčnika moral še toliko bolj potruditi, da bo naslovnik dejansko seznanjen z obvestilom o prispelem pismu. Odgovornosti za neurejenost lastnega predalčnika ni mogoče prevaliti na vročevalca. Tudi sicer bi taka razlaga pomenila, da je stranki, ki zavestno ne poskrbi za ustreznost predalčnika, omogočeno odlaganje in / ali izogibanje vročitvam, kar v končni posledici pomeni izigravanje zakonskih določb. Takemu ravnanju sodnega varstva ni mogoče nuditi.

11Pogoj, da se šteje vročitev v skladu s 4. odstavkom 142. člena ZPP za opravljeno, je, da mora biti naslovnik v obvestilu o prispelem pismu opozorjen na to, da se v primeru, ko nima predalčnika ali je ta neuporaben, pisanje vrne sodišča. Neizpolnitev tega pogoja pritožnik uveljavlja v pritožbi, ko navaja, da obvestila o prispelem pismu ni dobil, ker je bil predalčnik neuporaben, vendar tudi z navedenim ne more uspeti.

12Iz podatkov v spisu izhaja (glej ovojnico na l. št. 18), da je sodišče prve stopnje za vročanje tožbe uporabilo ovojnico za vročanje, kot jo določa Pravilnik, v skladu s tem Pravilnikom pa se opozorilo o tem, v katerem primeru se bo pismo vrnilo sodišču, navede v pravnem pouku na zadnji strani obvestila o prispelem pismu (prim. 12. člen Pravilnika). To obvestilo je bilo tožencu puščeno v hišnem predalčniku 19. 4. 2016.

13Obvestilo ima naravo javne listne in dokazuje resničnost tistega, kar je njem potrjeno, tožena stranka pa bi lahko dokazala nasprotno, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Iz nobenega dokaza namreč ne izhaja, da v obvestilu o prispelem pismu opozorilo ni bilo vsebovano. Čeprav gre za negativno dejstvo, ga je mogoče dokazati, in sicer s predložitvijo obvestila, iz katerega bi izhajalo, da tega opozorila ne vsebuje. Takega dokaza pritožnik ni predložil. Repliki na odgovor na pritožbo je sicer (prepozno) predložil kopijo ovojnice (v spisu na l. št. 18), ki pa ne dokazuje, da pravni pouk na zadnji strani obvestila o prispelem pismu ni bil pravilen. Obvestilo, na katerega se pritožnik sklicuje, je del ovojnice in ne obvestilo o prispelem pismu. Obvestilo o prispelem pismu se nahaja na levi strani spodnjega dela podaljška, podaljšek, ki je namenjen obvestilom o prispelem pismu in obvestilom sodišču o opravljeni vročitvi, pa je na sprednji strani in (križno) razdeljen na štiri enako velike dele. V konkretnem primeru obvestila o prispelem pismu v spisu ni, ker je bilo pritožniku puščeno v hišnem predalčniku 19. 4. 2016. Zgolj v primeru, da bi to obvestilo bilo v spisu (na levi strani spodnjega dela podaljška), pa ga ni, ali da bi toženec predložil dokaz, iz katerega bi bil razviden napačen / pomanjkljiv pravni pouk (pa ga ni), bi bilo njegovim navedbam mogoče slediti. To pomeni, da je bila tožba tožencu v skladu z določili 142. člena ZPP, pravilno vročena.

14Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Vse, kar pritožnik navaja v zvezi z opravljanjem servisov tovornih vozil, predstavlja grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Teh vprašanj s pritožbo ni mogoče načenjati in ne morejo biti predmet pritožbenega obravnavanja.

15V zvezi s pritožbenim očitkom o nesklepčnosti tožbe, višje sodišče pojasnjuje: sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme (1. odstavek 7. člena ZPP). V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP), v vsebinskem pogledu pa dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna je torej tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja (utemeljenost oziroma neutemeljenost zahteve). Za kaj takega v konkretnem primeru ne gre.

16Tožeča stranka mora v tožbi navesti vsa tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek njene pravice, oziroma tista dejstva, iz katerih izvaja svoj zahtevek. V konkretnem primeru je trdila, da je prodajalec in pooblaščeni serviser, ki je za toženo stranko opravil različne servisne storitve in dobavil rezervne dele ter ostali potrošni material, česar tožena stranka ni plačala. Navedeno je tožeča stranka dokazovala s predloženimi dokazi (računi in delovnimi nalogi). Pritožbena zahteva po izrecni navedbi, da je med pravdnim strankama prišlo do sklenitve prodajnih in podjemnih pogodb, da so terjatve zapadle, in da so utemeljene tudi po višini, ne pomeni, da tožba brez teh (izrecnih) navedb ni sklepčna, prav tako ne odsotnost trditev, da je bilo podano soglasje volj strank o bistvenih sestavinah pogodb. Vprašanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodb, dogovori glede cene opravljenih storitev in kupnina za rezervne dele ter način določanja kupnine, lahko prestavljajo (le) materialnopravne ugovore tožene stranke, na sklepčnost tožbe pa ne morejo vplivati.

17Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, hkrati pa niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.