VSL sklep II Cpg 582/2016

I. Pritožba tožene stranke z dne 12. 2. 2016 se zavrne in se sklep z dne 19. 1. 2016 potrdi.

II. Pritožba tožene stranke z dne 23. 4. 2016 zoper I. točko izreka sklepa z dne 21. 3. 2016 se zavrne in v tem delu sklep potrdi.

III. Pritožba zakonitega zastopnika tožene stranke z dne 23. 4. 2016 zoper II. točko izreka sklepa z dne 21. 3. 2016 se zavrne in v tem delu sklep potrdi.

IV. Pritožba tožene stranke z dne 23. 4. 2016 zoper II. točko izreka sklepa z dne 21. 3. 2016 in pritožba zakonitega zastopnika z dne 23. 4. 2016 zoper I. točko izreka sklepa z dne 21. 3. 2016 se zavržeta.

1S sklepom z dne 19. 1. 2016 je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke z dne 11. 5. 2015 štelo za umaknjeno. S sklepom z dne 21. 3. 2016 pa je sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 17. 3. 2016 (I. točka izreka) in zaradi zlorabe procesnih pravic zakonitega zastopnika tožene stranke kaznovalo z denarno kaznijo v višini 500 EUR (II. točka izreka), ki jo mora plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani v roku 15 od prejema izpodbijanega sklepa (III. točka izreka).

2Tožena stranka se je v pritožbi zoper sklep z dne 19. 1. 2016 pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi. V pritožbi zoper sklep z dne 21. 3. 2016 pa sta se tožena stranka in njen zakoniti zastopnik, poleg pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožila tudi zaradi kršitve Ustave RS ter Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču sta predlagala, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

Glede pritožbe tožene stranke z dne 12. 2. 2016 zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 1. 2016

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila dne 9. 10. 2015 toženi stranki poskušena vročitev sklepa z dne 6. 10. 2015 (l. št. 84 spisa), s katerim ji je sodišče prve stopnje naložilo dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse. Upoštevaje podatke iz sklepu priložene vročilnice, je bilo pisanje vročeno v skladu z določbami 142. člena ZPP. Ker tožena stranka sklepa sama ni prevzela, ji je bil po preteku zakonsko določenega 15 – dnevnega roka puščen v hišnem predalčniku na naslovu A., tj. na naslovu, ki ga je tožena stranka ves čas dotedanjega postopka navajala v svojih vlogah (čeprav, kot navaja sama pritožnica, je imela že od dne 19. 8. 2014 v sodnem registru vpisan drug naslov: B.). Ker tožena stranka predloga za oprostitev plačila sodne takse v postavljenem roku ni dopolnila, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 11. 2015 (l. št. 87 spisa) predlog za oprostitev plačila sodne takse kot nepopolnega zavrglo. Vročitev tega sklepa je bila toženi stranki opravljena na enak način kot predhodno opisano.

5145. člena ZPP določa, da če stranka ali njen zakoniti zastopnik do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču. Tožena stranka do izdaje izpodbijanega sklepa sodišča ni obvestila, da je spremenila svoj naslov (to je storila šele s predmetno pritožbo z dne 12. 2. 2016, l. št. 93 spisa). Ker je iz podatkov spisa očitno, da je tudi po spremembi naslova na starem naslovu še vedno sprejemala sodna pisanja (saj se je nanje odzivala z vlaganjem pravnih sredstev, prim. l. št. 67, 71, 76 in 83 spisa) se zato sedaj ne more sklicevati na nepravilno vročitev zaradi spremembe naslova (prim. VSL II Cpg 488/2013 in I Cpg 597/2015).

6Pritožnica tako nima prav, da ji sklep na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse in sklep, s katerim je sodišče prve stopnje njen predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo, nista bila vročena. Iz navedenega sledi, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, katero smiselno uveljavlja pritožnica, ni podana.

7Prav tako pritožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za odločitev, da se pritožba šteje za umaknjeno, morata biti po določbi tretjega odstavka 105.a člena ZPP kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) da sodna taksa za vlogo v roku, kot ga določi sodišče ni plačana in 2) da niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Že iz povedanega torej izhaja, da okoliščine kdaj, na kateri naslov in na kakšen način je bila vročitev pozivnega sklepa in sklepa o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse opravljena, niso pravno odločilne, zato se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati; za preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa zadošča že ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse zavržen in da tožena stranka naložene sodne takse vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni plačala. Tako ugotovljeno dejansko stanje namreč skladno z določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP sodišču daje legitimno upravičenje, da je pritožbo tožene stranke (pravilno) štelo za umaknjeno.

8Do ostalih pritožbenih navedb (s katerimi tožena stranka poziva sodišče, da se vzdrži grožnjam po izrekanju kazni zakonitemu zastopniku) se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za odločitev v tej zadevi niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9Glede na navedeno in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke z dne 12. 2. 2016 zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 1. 2016 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke z dne 23. 4. 2016 zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 3. 2016

10Pritožba zoper II. točko izreka sklepa ni dovoljena, zoper I. točko izreka sklepa pa ni utemeljena.

11Predpostavka dopustnosti pritožbe je med drugim to, da jo je vložila oseba, ki je imela to pravico (četrti odstavek 343. člena ZPP). V obravnavanem primeru se II. točka izreka sklepa, ki ju pritožbeno skupaj izpodbijata tožena stranka in njen zakoniti zastopnik, na toženo stranko ne nanaša, saj je sodišče prve stopnje z denarno kaznijo kaznovalo samo zakonitega zastopnika tožene stranke. Naložitev denarne kazni zakonitemu zastopniku pa na pravni položaj tožene stranke v ničemer ne vpliva, zato si ga tožena stranka tudi s pritožbo zoper takšno odločitev ne more izboljšati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper II. točko izreka sklepa z dne 21. 3. 2016 kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

12Glede pritožbe tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe: kršitev pravice do izjave z vsemi njenimi pojavnostmi ni med kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. To je pravica, ki je zagotovljena predvsem v interesu stranke, in oficiozna pooblastila sodišča v odkrivanju morebitne kršitve načela kontradiktornosti bi bila nesmiselna, če stranka kršitve subjektivno ne dojema kot prikrajšanja (prim. N. Betteto, Sodba ni članek, Pravna praksa, 2013, št. 36, str. 22). Tožena stranka v pritožbi trdi, da ni imela možnosti sodelovanja v postopku, ker je sodišče prve stopnje poziv o dopolnitvi vloge za oprostitev plačila sodne takse vročalo na nepravilen naslov. Te trditve pa so očitno zgrešene (posledično pa nerelevantne navedbe tožene stranke pod točko 1.8 pritožbe). Sodišče prve stopnje namreč, glede na specifičnost obravnavanega primera (tožena stranka je bila v predmetnem postopku že pozvana na dopolnitev izjave o premoženjskem stanju, vendar neuspešno), predvsem pa v izogib nadaljnjemu zavlačevanju postopka (zaradi česar je zakonitega zastopnika tožene stranke, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi utemeljeno kaznovalo z denarno kaznijo), toženi stranki poziva na dopolnitev izjave o premoženjskem stanju sploh ni vročalo (niti na stari, niti na novi naslov), temveč je toženkine bonitetne podatke samo pridobilo z vpogledom v javno objavljena letna poročila na spletnem portalu AJPES. Takšnega postopanja sodišča prve stopnje (čeprav pomeni kršitev četrtega odstavka 12. člena ZST-1 ter prvega odstavka 108. člena ZPP) pa tožena stranka ne napada niti z besedo, kar a contrario pomeni, da se očitno z njim strinja oziroma ga subjektivno ne dojema kot prikrajšanja. O kršitvi pravici do izjave zato v konkretnem primeru ni mogoče govoriti.

13Pritožbeni očitek, da tožena stranka ni prejela sklepa, s katerim je sodišče zavrglo njen predlog za oprostitev plačila sodne takse, se ne nanaša na odločitev v izpodbijanem sklepu (temveč na odločitev v sklepu opr. št. I Pg 1717/2013 z dne 19. 1. 2016), zato se pritožbeno sodišče do njega, kot očitno nerelevantnega v tej zadevi, ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

14Ker drugih pritožbenih razlogov tožena stranka obrazloženo ne uveljavlja in pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke z dne 23. 4. 2016 zoper I. točko izreka sklepa z dne 21. 3. 2016 zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zakonitega zastopnika tožene stranke z dne 23. 4. 2016 zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 3. 2016

15Pritožba zoper I. točko izreka sklepa ni dovoljena, zoper II. točko izreka sklepa pa ni utemeljena.

16Kot že pojasnjeno v 11. točki obrazložitve sklepa je predpostavka dopustnosti pritožbe med drugim to, da jo je vložila oseba, ki je imela to pravico (četrti odstavek 343. člena ZPP). V obravnavanem primeru se izpodbijana I. točka izreka, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 17. 3. 2016, ki ju pritožbeno skupaj izpodbijata tožena stranka in njen zakoniti zastopnik, na zakonitega zastopnika tožene stranke ne nanaša. Odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse tudi v ničemer ne vpliva na pravni položaj zakonitega zastopnika tožene stranke, niti si zakoniti zastopnik s pritožbo zoper takšno odločitev pravnega položaja ne more izboljšati. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zakonitega zastopnika zoper I. točko izreka sklepa z dne 21. 3. 2016 kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

17Glede izrečene denarne kazni pritožnik neutemeljeno očita, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, katera so tista dejanja, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo na zlorabo pravic, kot tudi ne drži pritožbeni očitek, da ga je sodišče prve stopnje kaznovalo le iz razloga, ker tožena stranka ni vložila popolnega predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je namreč v 4. in 6. točki obrazložitve izčrpno pojasnilo modus operandi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki jasno kaže na to, da je njegov izključni namen doseči odlog pravnomočnosti sodbe z dne 13. 4. 2015. Gre zlasti za ugotovitve, da zakoniti zastopnik v imenu tožene stranke zoper vsak plačilni nalog vloži neobrazložen ugovor oziroma nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse in za tem še vsakič pritožbo zoper sklep, s katerim je odločeno o predlogu oziroma ugovoru, pri čemer nikoli ne plača sodne takse, kot tudi ne dviguje sodnih pisanj, zato vsako vročanje podaljša postopek za več kot en mesec. Takšno postopanje zakonitega zastopnika tožene stranke (še posebej, ker je bil na njegovo spornost opozorjen že najmanj dvakrat) pa tudi po oceni pritožbenega sodišča brez vsakršnega dvoma kaže na to, da zakoniti zastopnik z vlaganjem vsebinsko praznih in nepopolnih pravnih sredstev (že več kot eno leto) neutemeljeno zavlačuje izpolnitev procesnih predpostavk za obravnavo njegove pritožbe zoper sodbo, kar vsekakor ustreza pojmu zlorabe pravice iz 11. člena ZPP. Sodišče prve stopnje mu je zato upravičeno in skladno z citiranim zakonskim določilom izreklo denarno kazen.

18S pritožbenimi navedbami, da zakonito izvršuje pravice, tj. v dovoljenih mejah, ne da bi pri tem posegel v pravico drugega, in da je njegova pravica uporabiti vsa pravno dopustna pravna sredstva, če lahko na ta način izboljša toženkin pravni položaj, zakoniti zastopnik tožene stranke sodišču prve stopnje ničesar ne očita, zato pritožbeno sodišče na ta del pritožbenih navedb ni vsebinsko odgovarjalo.

19Glede na navedeno in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke z dne 23. 4. 2016 zoper II. točko izreka sklepa z dne 21. 3. 2016 zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).