VSL sklep III Cpg 327/2010

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da upraviteljica N. G. T. opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki: G. T. N. - odvetnica, matična številka XXXX (1. točka izreka). Stečajni upraviteljici je odmerilo nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila v višini 74.050,30 EUR in 20 % DDV v višini 14.810,06 EUR, kar skupaj znaša 88.860,36 EUR (2. točka izreka). Ob upoštevanju sklepa naslovnega sodišča St 2149/2008 z dne 30. 10. 2009 o delnem nadomestilu za izdelavo otvoritvenega poročila, nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila znaša še 54.050,30 EUR in 20 % DDV 10.810,06 EUR, kar skupaj znaša 64.860,36 EUR (2a. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odredilo, da ima upraviteljica pravico do plačila 90 % zneska nadomestila iz 2a. točke izreka po pravnomočnosti sklepa, o plačilu zadnjih 10 % pa bo sodišče odločalo po sprejemu končnega poročila upraviteljice (3. točka izreka).

Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila upnica R. S. in stečajna upraviteljica. Upnica se zoper sklep pritožuje zaradi kršitve materialnega in procesnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči o nagradi oziroma podredno zadevo vrne v novo odločanje. Tudi stečajna upraviteljica sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stečajna upraviteljica je na pritožbo upnice odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v novem postopku odločilo o predlogu stečajne upraviteljice za odmero nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila po predlogu stečajne upraviteljice z dne 19. 06. 2009, potem ko je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje, opr. št. St 2149/2008, z dne 22. 06. 2009 s sklepom III Cpg 552/2209 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je upoštevalo:

da je Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007) v 103. čl. določal, da ima upravitelj pravico do nagrade za svoje delo (1. odstavek cit. člena), ki vključuje nadomestilo za prevzem prostorov, premoženja in poslov stečajnega dolžnika ter za izdelavo otvoritvenega poročila, ki se določi v sorazmerju z vrednostjo premoženja, izkazano v otvoritveni bilanci stanja stečajnega dolžnika iz 2. odst. 291. čl. tega zakona (1. točka 4. odstavka cit. člena).

da je Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS, št. 91/2008 in 119/2008, v nadaljevanju Pravilnik), v prvem odstavku 5. člena v tabeli pod točko V. določal, da se nadomestilo upravitelja za izdelavo otvoritvenega poročila v primeru, da osnova za izračun znaša nad 3,000.000,00 EUR, odmeri v višini 58.000,00 EUR + 0,5 % nad 3,000.000,00 EUR.

da je citirano določilo Pravilnika v delu, v katerem ne določa zgornje meje nagrade, v nasprotju z določili 103. čl. ZFPPIPP, saj bi moral pri določitvi nadomestila za opravljeno delo izdajatelj pravilnika upoštevati, da morajo biti merila za nagrado upravitelju določena v sorazmerju z obsegom in zahtevnostjo poslov, potrebnih za izvedbo posamezne vrste nalog upravitelja. Določitev nadomestila brez zgornje omejitve, zgolj ob upoštevanju kriterija vrednosti premoženja, izkazane v otvoritveni bilanci stanja stečajnega dolžnika, brez upoštevanja, da gre pri nagradi upravitelja za nagrado za opravljeno delo oziroma storitve, pripelje do tega, da je plačilo za opravljeno delo v posameznem primeru lahko nerazumno visoko, saj velika vrednost premoženja ni nujno povezana z večjo zahtevnostjo opravil stečajnega upravitelja. Takšno določanje nagrade ne ustreza niti principu plačila po vloženem delu, niti principu uspeha. Ker se nagrada stečajnega upravitelja izplača iz stečajne mase kot strošek stečajnega postopka, slednje lahko pripelje do neupoštevanja enega temeljnih načel stečajnega postopka - najvišjega poplačila upnikov v stečajnem postopku.

da v primeru, če določila podzakonskega akta niso v skladu z zakonskimi določili, sodišče takega podzakonskega akta ni dolžno uporabiti, ampak lahko uporabi načelo neupoštevanja podzakonskega predpisa, ker ta nima zakonske podlage (exceptio illegalis) in odloči neposredno na podlagi zakona.

O pritožbi upnice

Sodišče prve stopnje je nagrado stečajni upraviteljici pravilno odmerilo na podlagi določb Pravilnika, ki je veljal v času, ko je stečajna upraviteljica opravila opravila, ki so podlaga za odmero nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila. S Pravilnikom je bila, upoštevaje vrednost dolžnikovega premoženja, izkazano v otvoritveni bilanci stanja, določena spodnja meja nagrade 58.000,00 EUR, zato je zmotno pritožbeno stališče, da je nagrada v tem znesku sporna. Primerjava nagrade po prej veljavni Odredbi in po kasnejši spremembi Pravilnika v tem delu ne pride v poštev, saj za uporabo navedenih podzakonskih aktov v obravnavanem primeru ni podlage. Stečajni postopek nad dolžnikom je bil v obravnavanem primeru začet na podlagi določil ZFPPIPP, v času oprave posameznih dejanj stečajne upraviteljice in v času podaje predloga za odmero nagrade je veljal Pravilnik, ki je v postavki V 1. odstavka 5. člena določal podlago za odmero nadomestila tako, da je, upoštevaje vrednost dolžnikovega premoženja, nagrada znašala najmanj 58.000,00 EUR. Odločitev sodišča, da ne uporabi veljavnih predpisov je potrebno sprejeti le izjemoma. Pritožbeno sodišče je glede navedenega že pojasnilo, da Pravilnik ni v skladu z zakonom le v tistem delu, v katerem ne določa zgornje meje nagrade za opravljena dela. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje širi zakonski okvir nagrade, so v tem delu povsem neutemeljeni.

Pritožnica nadalje navaja, da je izpodbijana odločitev povsem arbitrarna in zavajajoča. Sodišče prve stopnje je višino nadomestila za opravljeno delo upraviteljice določilo tako, da je opravljena dela ovrednotilo s primerjavo z nagrado izvedenca, po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, nagrado odvetnika po odvetniški tarifi in nagrado managerja po priporočilih združenja Manager iz leta 2005. Nagrado upraviteljici je odmerilo ob upoštevanju matematičnega povprečja rasti nagrade, določene po postavkah 1. odstavka 5. člena Pravilnika in nagrad za delo prej navedenih strokovnjakov. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nagrado določilo arbitrarno ob uporabi neznane matematične metode, so neutemeljeni. Ob upoštevanju nedoločenosti zgornje meje nagrade, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je višino nagrade v obravnavanem primeru določilo tako, da je opravljeno delo upraviteljice primerjalo z deli, ki so delu upraviteljice najbolj sorodna. Ker so dela upraviteljice po vsebini najbližje storitvam mandatarja in se plačilo za mandatarjevo storitev v primeru, ko ni določeno, določi glede na višino plačila, ki je v poslovnem prometu običajno za tako vrsto posla oziroma kot pravično plačilo (778.člen OZ v zvezi s 1. členom OZ), je po oceni pritožbenega sodišča primerjava del upraviteljice z deli, ki imajo značaj obligacije prizadevanj in upoštevanje povprečnih zneskov plačil za podobna opravila, povsem logična in sprejemljiva metoda za določitev nagrade upraviteljice. Izpodbijana odločba je glede na povedano materialnopravno pravilna, pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s postavitvijo nedoločene metode poseglo v načelo sorazmernosti kot temeljno pravno načelo, pa neutemeljen.

Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kakšna dela in koliko dela je stečajna upraviteljica opravila, s čemer naj bi bila podana kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave v zvezi z 22. členom Ustave. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v obrazložitvi pod točko III. sklepa v zadostni meri povzelo dejstva o obsegu in vrsti opravljenih del in ugotovilo dejstva v zvezi z obsegom poslovanja stečajnega dolžnika po začetku stečaja, v obsegu 1147 ur. Naloge, ki so podlaga za odmero nadomestila, vključujejo nadomestilo za prevzem prostorov, premoženja in poslov stečajnega dolžnika in izdelavo otvoritvenega poročila (1. točka 4. odstavka 103. člena ZFPPIPP). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo potrebno za opravo teh nalog citirano število ur, ob upoštevanju, da ocenjena vrednost podjetja znaša 23.000.000,00 EUR in premoženje vključuje sredstva kot so nepremičnine, oprema, terjatve, premoženje v tujih državah in druge naložbe. Pritožnica glede na navedeno s pavšalnim očitkom v tej smeri ne more uspeti, konkretnih trditev, da stečajna upraviteljica ni opravila v obrazložitvi navedenih del in da bi ta dela lahko opravila v krajšem času, pa ne navaja.

Sodišče prve stopnje je za odločitev bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča dovolj obrazložilo, njegovi zaključki pa so življenjsko in logično sprejemljivi, pri tem pa je uporabilo pravni znanosti poznana pravila razlage. Pravilo prepovedi arbitrarnosti je prekršeno v primeru, če je sodna odločba očitno napačna že na prvi pogled, brez razumne pravne obrazložitve in sploh ni utemeljena s pravnimi argumenti. V obravnavanem primeru pa izpodbijani odločbi po oceni pritožbenega sodišča navedenega ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in navedlo razloge o odločilnih dejstvih. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila dokazna ocena pomanjkljiva, nevestna in neskrbna, glede na navedeno ni podana.

Prav tako ni podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe (kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje zamenjuje pojma nagrade upravitelju in stroškov postopka. Razlogovanje sodišča prve stopnje pod točko IV. obrazložitve sklepa je povsem razumljivo in v skladu z določbami Pravilnika. Nagrada upravitelja se lahko poveča, če upravitelj samostojno opravi računovodske, administrativne in druge storitve, ki bi sicer predstavljale stroške stečajnega postopka po 7. točki 2. odstavka 355. člena ZFPPIPP (4. odstavek 5. člena Pravilnika), v tem primeru se stroški stečajnega postopka zmanjšajo. Upravitelju pa gre večja nagrada po kriteriju večjega uspeha.

Povsem nelogično je tudi pritožbeno sklicevanje na kršitev pravice do poštenega sodnega postopka oziroma sodnega varstva (23. člen Ustave). Nepristranskost sodišča je odklonitveni razlog, ki se nanaša na okoliščine osebne narave, nikakor pa taka okoliščina ne more biti pravno stališče sodnika, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije (L. Ude; Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Ur. l. RS, Ljubljana GV Založba 2005, stran 303). Kršitve pravice do sodnega varstva ni mogoče utemeljevati z navedbo, da naj bi bila sodna odločba po vsebini napačna, pravica do vsebinskega preizkusa izpodbijanega sklepa pa je pritožnici zagotovljena s tem, da je odločitev sodišča prve stopnje predmet preizkusa v postopku pred pritožbenim sodiščem, v okviru z zakonom določenih pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP) .

S sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča v Kopru v zadevi Cpg 186/2009 pa pritožnica ne more uspeti, saj iz pritožbenih navedb ne izhaja, da je šlo v citiranem primeru za enak primer kot v obravnavanem postopku. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru po oceni pritožbenega sodišča zavzelo pravilno materialnopravno stališče glede uporabe določb Pravilnika za odmero nagrade upraviteljici, ki so veljale na dan odmere nagrade. Dejstvo, da je Višje sodišče v Kopru v enem primeru odločilo drugače, ne pomeni odstopa od ustaljene sodne prakse in s tem kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic, saj je skrb za poenotenje sodne prakse naložena predvsem Vrhovnemu sodišču RS (109. člen Zakona o sodiščih), ki pa v zvezi s tem ni zavzelo nobenega stališča.

Preostalih, pretežno pavšalnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi upraviteljice

Upraviteljica graja stališče sodišča glede exceptio illegalis. Držijo pritožničine navedbe, da je na podlagi postavke V tabele iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika v vsakem konkretnem primeru možno izračunati višino nadomestila, upoštevaje višino bilančne vsote in da izračun nagrade, upoštevaje določbe Pravilnika v obravnavanem primeru znaša 157.696,75 EUR. Prav vezanost zgolj na bilančno vsoto brez zgornje omejitve in brez upoštevanja sorazmerne vrednosti opravljenega dela, pa je po oceni pritožbenega sodišča razlog, za neuporabo citirane določbe Pravilnika.

Upraviteljica se nadalje sklicuje na dejstvo, da ni predlagala zvišanja nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila za 20 % glede na obseg storitev, ki jih je samostojno opravljala, in 20 % če obstaja občutno nesorazmerje med vrednostjo premoženja ter številčnostjo in vrsto oblik tega premoženja, do katerega bi v obravnavanem primeru bila upravičena na podlagi določil 4. in 5. odstavka 5. člena Pravilnika. Ker upraviteljica predloga za zvišanje nadomestila ni podala, te trditve za odločitev v obravnavanem primeru niso upoštevne. Prav tako pa tudi ne pavšalne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na spremembe ZFPPIPP in Pravilnika, s čimer naj bi bila po mnenju upraviteljice potrjena zakonitost in ustreznost Pravilnika, ob upoštevanju stališča pritožbenega sodišča o neskladnosti sporne določbe Pravilnika z določili ZFPPIPP.

Tudi upraviteljica graja izračun višine nadomestila, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano ceno vrednosti ure 110 EUR. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je predlagana vrednost ure na podlagi tarife za svetovanje na področju managementa, previsoka. Nedvomno gre pri delu stečajnega upravitelja za intenzivno in časovno limitirano visoko kvalificirano delo, vendar pa je treba upoštevati, da stečajni upravitelj pri vodenju poslov stečajnega dolžnika ne nastopa kot poslovnež, temveč stečajni postopek služi poplačilu upnikov in ima za posledico prenehanje stečajnega dolžnika, zato primerjava z predlagano vrsto storitev, ne more biti edino merilo za določitev višine nadomestila. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s primerljivimi podlagami in višino odmerjenega nadomestila, kot je navedeno že v razlogih v zvezi s pritožbo upnice, in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, navedenih v 2. odstavku 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo in pritožbi upnice in stečajne upraviteljice zavrnilo kot neutemeljeni (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 121. čl. ZFPPIPP).