335. člen ZFPPIPP

Ker je predmet konkretnega upravnega spora zakonitost odmere davka na promet nepremičnin (torej občasnega stroška stečajnega postopka), ki je bil tožniku odmerjen v zvezi s prodajo njegovih nepremičnin v stečajnem postopku, je tožnikova procesna sposobnost v tem upravnem sporu omejena, tožnikov zakoniti zastopnik pa je stečajni upravitelj. Tožnikovo pooblastilo odvetniški družbi za zastopanje torej ni veljavno, saj bi lahko odvetniško družbo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu pooblastil le stečajni upravitelj.

V tem postopku ni mogoč preizkus utemeljenosti upraviteljeve odločitve, da je sprožil ustrezne postopke, niti presoja, ali so podane predpostavke za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Za presojo utemeljenosti izdaje soglasja k plačilu stroškov postopka zadošča, da ima sodišče podatek, za kateri konkretni postopek gre in ali gre za stroške iz 6. točke drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP.

Če je ocenjena vrednost premoženja, ki je predmet prodaje, enaka ali večja od 100.000 eurov (tudi če je prodajna cena nižja), je za začetek učinkovanja pogodbe potrebno soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe (prvi odstavek v zvezi s šestim odstavkom 341. člena ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju mora sodišče presoditi, (1) ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji in (2) ali je vsebina prodajne pogodbe v skladu s kogentnimi pravili, določenimi v 337. do 343. členu ZFPPIPP (sedmi odstavek 341. člena ZFPPIPP). Pri presoji, ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji (1. točka sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP), sodišče ne presoja le tega, ali je upravitelj opravil izbiro kupca na način, določen s sklepom o prodaji (torej na podlagi izvedene javne dražbe, zavezujočega zbiranja ponudb oziroma neposrednih pogajanj). Presoditi mora tudi, ali je upravitelj pri izvedbi načina prodaje, določenega s sklepom, ravnal v skladu s pravili o izbiri najugodnejše ponudbe, določenimi v 334. in 335. členu ZFPPIPP). Če sodišče z dodatnim sklepom o prodaji odloči, da se opravi nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje na podlagi nepo

Glede na izpostavljene okoliščine višje sodišče ne vidi podlage, po kateri bi pogodbenicama odreklo možnost poprave pogodbenega določila in nasprotovalo njuni volji skleniti novo prodajno pogodbo in s tem ponoviti zgolj fazo sklenitve prodajne pogodbe potem, ko je bila predhodna faza zbiranja zavezujočih ponudb in izbire najugodnejše ponudbe izvedena brez nepravilnosti. Nasprotno pritožničina zahteva po ponovitvi celotnega postopka prodaje po eni strani vključuje ponovitev že uspešno izvedenih faz postopka prodaje, po drugi strani pa predstavlja določitev nižje izhodiščne cene in časovni zamik zaradi teka rokov v novem postopku zbiranja zavezujočih ponudb. Nič od navedenega ne predstavlja zasledovanja načela po hitrem postopanju in načela zagotovitve najugodnejših pogojev glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, kar je dodaten razlog, da šteje višje sodišče zahtevo za izvedbo novega postopka prodaje za neutemeljeno.

V stečajnem postopku pogodbenih predkupnih pravic, ki niso vpisane v javne knjige, ni mogoče uveljavljati. Sodišče mora pri odločanju o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe presoditi tudi, ali je upravitelj pri izvedbi načina prodaje, določenega s sklepom, ravnal v skladu s pravili o izbiri najugodnejše ponudbe. Da bi sodišče lahko opravilo to presojo, mora upravitelj predlogu za soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe predložiti zapisnik o poteku javne dražbe oziroma pri neposredni prodaji poročilo o oddanih ponudbah v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb in o poteku pogajanj s ponudniki.

Višje sodišče lahko pritrdi pritožbenemu stališču, da je zavrnitev soglasja pomenila, da je pogodba z dne 27. 12. 2022 prenehala veljati (prvi odstavek 341. člena ZFPPIPP). Ne more pa pritrditi pritožbenemu stališču, da je bil zaradi tega postopek prodaje neuspešen in ga je treba v celoti ponoviti. Takšen zaključek po presoji višjega sodišča ni mogoč v situaciji, ko je bila faza zbiranja zavezujočih ponudb in izbire najugodnejše ponudbe izvedena brez nepravilnosti in je interes pogodbenic za sklenitev prodajne pogodbe še naprej brez dvoma obstajal, ko se ugotovljena nepravilnost ni nanašala na izveden način prodaje ali na izbiro kupca, ampak na pogodbeno določilo, glede katerega sta pogodbenici jasno izrazili soglasje, da ga bosta brez odlašanja uskladili z ZFPPIPP.

V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala. Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163.

Del sklepa o prodaji niso tudi omejitve, vpisane na nepremičnine, kot je služnost stanovanja.

Tretje osebe (ki niso upniki stečajnega dolžnika) nimajo niti procesnih niti materialno pravnih upravičenj izpodbijati pravilnosti odločitev stečajnega upravitelja v zvezi s prodajo premoženja stečajnega dolžnika. Tretje osebe (ki niso stranke stečajnega postopka), upravitelju tudi ne morejo nalagati nikakršnih dolžnostnih oziroma izpolnitvenih ravnanj. Če je tretjim osebam zaradi ravnanj stečajnega upravitelja nastala škoda, lahko zahtevajo njeno povrnitev po splošnih pravilih obligacijskega prava.

Izpodbijani sklep je sklep, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca (tretji odstavek 342. člena ZFPPIPP). Tak sklep lahko sodišče izda šele (1) po pravnomočnosti sklepa o prodaji in (2) po plačilu kupnine. Sklep o prodaji je dne 20. 6. 2017 postal pravnomočen. Po njegovi pravnomočnosti pa ni mogoče več oporekati višini izklicne oziroma izhodiščne cene.

Pomanjkljivosti vozila ob njegovi izročitvi 22. 3. 2012, ki jih navaja tožnik in jih je pritožbeno sodišče že zgoraj povzelo, zmanjšujejo vrednost tega vozila. Zato gre za škodo na sami stvari, s tem pa za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca (tožečo stranko). Prodajalec namreč odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca (vidne napake - prvi odstavek 458. člena OZ). Prav tako prodajalec odgovarja za tiste stvarne napake, ki se pokažejo potem, ko je nevarnost že prešla na kupca, če so posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem (skrite napake - drugi odstavek 458. člena OZ). Časovna točka "prehoda nevarnosti" je izročitev stvari (prim. prvi odstavek 436. člena OZ). Ker uporaba pravil o odgovornosti za stvarne napake izključuje uporabo splošnejših pravil o povrnitvi škode, tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da ne uveljavlja znižanja kupnine iz naslova stvarnih napak, temveč uveljavlja odškodnino za škodo, ki je nastala na vozilu v času od ogleda do prevzema, ne more uspeti. Glede na povzeta pravila OZ tožeči stranki ogled vozila 10. 1. 2012 ne zagotavlja nikakršnih pravic ali upravičenih

Namen razrešitve upravitelja je zagotoviti pravilen, zakonit in čim hitrejši potek konkretnega insolvenčnega postopka, kaznovanje in discipliniranje upravitelja pa ni ne namen ne cilj razrešitve upravitelja. Institut razrešitve upravitelja je smiselno uporabiti, kadar je mogoče z njim zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem največjem možnem deležu. Upraviteljevo ravnanje mora bistveno vplivati na potek stečajnega postopka v smislu njegovega zavlačevanja in na poplačilo upnikov. Upnik ima tako sicer prav, ko navaja, da prodaja ni bila dovolj transparentna, saj ni bilo objavljeno javno vabilo k dajanju ponudb. Vendar pa ta kršitev v ničemer ni vplivala na nemoten tek stečajnega postopka in na poplačilo upnikov. Pomembno dejstvo tudi je, da je prodaja potekala v soglasju z ločitvenim upnikom, pa tudi dejstvo, da sta pravnomočna sklepa o soglasju k sklenitvi prodajnih pogodb, tako neuspešne, ko je upravitelj odstopil od pogodbe zaradi neplačila kupnine, kot ta zadnja, ki je bila uspešna. Pritožnik je imel možnost in pravico, da se zoper izdana sklepa pritoži, česar pa ni storil. Podana

Neutemeljeno pritožba navaja, da vabilo k dajanju ponudb ni vsebovalo pogojev plačila are (4. točka drugega odstavka 335. člena in 338. člen ZFPPIPP). Res je, da prodajna pogodba ne vsebuje določila (338. člen ZFPPIPP), da mora kupec v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro v roku, določenem v pogodbi, ki ne sme biti daljši od pet delovnih dni po sklenitvi pogodbe, in določila, da je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da kupec plača aro, in razveznim pogojem, ki se uresniči, če ara ni plačana. Vendar pritožnik spregleda, da je iz četrtega člena prodajne pogodbe razvidno, da sta pogodbeni stranki varščino, plačano v postopku zbiranja ponudb, upoštevali kot aro in sta jo všteli v znesek kupnine. To pa je v skladu s šestim odstavkom 333. člena ZFPPIPP, ki določa, da če ponudnik v postopku zbiranja ponudb uspe in sklene prodajno pogodbo, plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve prodajne pogodbe.

Pritožnikovo zavarovano terjatev sta prerekala tako upravitelj kot stečajni dolžnik, zato je treba upoštevati, da upravitelj nastopa kot dolžnikov zastopnik, da soglaša z dolžnikovimi pravnimi dejanji za uveljavitev ugotovitve neobstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice, ki jih je opravil stečajni dolžnik oziroma da njegova pravna dejanja odobrava.

Če določila podzakonskega akta niso v skladu z zakonskimi določili, sodišče takega podzakonskega akta ni dolžno uporabiti, ampak lahko uporabi načelo neupoštevanja podzakonskega predpisa, ker ta nima zakonske podlage (exceptio illegalis) in odloči neposredno na podlagi zakona. Ker so dela upraviteljice po vsebini najbližje storitvam mandatarja in se plačilo za mandatarjevo storitev v primeru, ko ni določeno, določi glede na višino plačila, ki je v poslovnem prometu običajno za tako vrsto posla, oziroma kot pravično plačilo, je po oceni pritožbenega sodišča primerjava del upraviteljice z deli, ki imajo značaj obligacije prizadevanj in upoštevanje povprečnih zneskov plačil za podobna opravila, povsem logična in sprejemljiva metoda za določitev nagrade upraviteljice.