VSL sodba Cpg 1970/93

Pritožba (drugotožene stranke) se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim razsodilo, da je dogovor z dne 20.4.1990 o poravnavi terjatev in obveznosti v višini 3,177.198,50 SIT brez pravnega učinka proti stečajni masi tožnika (1. točka izreka), da je drugotožena stranka dolžna v stečajno maso tožnika plačati znesek 3,177.198,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 20.4.1990 do dneva plačila (2. točka izreka) in da je drugotožena stranka dolžna stečajni masi tožnika povrniti 303.388,00 SIT pravdnih stroškov z enakimi obrestmi od dne 17.9.1993 do dneva plačila.

Zoper navedeni del prvostopne sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožila drugotožena stranka. V tem delu je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče odloča v okviru postavljenega zahtevka, kar pomeni, da je vezano na dejansko (ne pa tudi na pravno) podlago tožbe. Ta pa naj bi bila v tem, da "je drugotožena stranka na neobičajen način (s cesijo) izterjala svojo terjatev do tožeče stranke" (glej 2. odstavek VIII. točke pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 31.7.1991 - redna št. 14).

Pri vprašanju, ali se je upnica (v konkretnem primeru drugotožena stranka) za svojo terjatev poplačala v obliki ali na način, ki nista običajna, gre za dejansko vprašanje. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da je drugotožena stranka na neobičajen način izterjala terjatev, je uveljavljala dejansko domnevo iz 1. točke 113. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likdvidaciji (Ur. list SFRJ št 84/89), ni pa dokazovala subjektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. točke 3. odstavka 112. člena ZPPSL (v tem pogledu je torej sodišče prve stopnje napačno pravno razlogovalo - vendar pa je njegova odločitev vseeno bila pravilna, o čemer glej v nadaljevanju obrazložitve).

Dejanska domneva so pravna pravila, na podlagi katerih sklepamo od dokazanih dejstvev na tista dejstva, ki so zakoniti znak dejanskega stanja (v konkretnem primeru izpodbijanosti cesije). Domnevanih dejstev ni treba ne navajati in ne dokazovati, namesto tega pa je treba trditi in v sporu dokazati predpostavke domneve, tako imenovano domnevno bazo. Če je ta baza dokazana, vzame sodnik domnevano dejstvo za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazano.

Drugotožena stranka je s tem v zvezi imela možnost dokaza nasprotja: to je voditi dokaz za to, da se ovrže zakonita (dejanska) domneva (glej 3. odstavek 221. člena ZPP). Pri dokazu nasprotja ne gre za nasprotni dokaz, ampak za glavni dokaz, ki se vodi z vsemi dokazili.

Vendar drugotožena stranka navedene domneve ni uspela ovreči (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 11.2.1993, opr. št. III Ips 3/93). Cesija zaradi izpolnitve je namreč kot inštitut civilnega prava, ki je po Zakonu o obligacijskih razmerjih zakonit in dopusten način izpolnitve obveznosti (glej 1. odstavek 444. člena ZOR), v zadnjem času med podjetji res povsem običajen (in tudi nadvse pogost) način izpolnitve obveznosti (glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.12.1991, opr. št. Cpg 1709/91). Vendar pa gre pri cesiji vseeno za poplačilo na način, ki ni običajen. Za neobičajno (inkongruentno) poplačilo terjatve gre namreč (med drugim) vedno takrat, če je bilo storjeno na način, katerega upnica (drugotožena stranka) takrat ne bi mogla doseči s tožbo (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 4.11.1992, opr. št. III Ips 56/92). Neobičajnost je v tem, da je tožeča stranka poravnala svoj dolg na način, ki ni bil vsebovan v njeni obveznosti in ga drugotožena stranka ne bi mogla uspešno uveljavljati, če bi izpolnitev svoje terjatve uveljavljala sodno (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 11.11.1993, opr. št. III Ips 76/93).

Pri tem ni pomembno, zakaj je tožeča stranka drugotoženi stranki odstopila svojo terjatev (v konkretnem primeru do prvotožene stranke). Pomembno je namreč samo, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih ZPPSL določa za uspešno izpodbijanje (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 9.9.1993, opr. št. III Ips 55/93).

Ker so torej bili podani pogoji za izpodbijanje po ZPPSL (določbe 112.-116. člena ZPPSL so namreč specialne narave napram določbam 280.- 285. člena ZOR), je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo utemeljenemu zahtevku tožeče stranke napram drugotoženi stranki. To pomeni, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je drugostopno sodišče na podlagi 368. člena ZPP pritožbo drugotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi ni zastaran, kot je to v izpodbijani sodbi (v 4.odstavku na 3. strani) pojasnilo že prvostopno sodišče. Stečajni postopek nad tožečo stranko je bil začet (ne pa uvedenđ) dne 19.10.1990. Tožba na izpodbijanje pravnih dejanj pa je bila vložena dne 19.4.1991, torej zadnji dan 6-mesečnega roka iz 1. odstavka 116. člena ZPPSL (glej 3. odstavek 112. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZPPSL).

Sicer pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene izmed tistih postopkovnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. člena ZPP in 12. členom ZPPSL). Tako tudi ne zatrjevane kršitve, ko naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče do izpovedi prič in je zaključilo, da je bila poravnava obveznosti s cesijo (kljub povsem običajni začasni - nekajdnevni blokadi žiro računa E. in kljub finančni moči E., ki je bil takrat "pojem" v poslovnem prometu) neobičajna. Vendar pa je pri tem (kot povedano) zmotno zaključilo, da neobičajno poplačilo terjatve s cesijo pomeni subjektivni element izpodbojnosti (namesto da bi pravilno zaključilo, da gre pri tem za domnevo, da je upnica vedela oziroma bi morala vedeti za neugodno ekonomsko - finančno stanje dolžnika, ko se takšna domneva upošteva brez dokaza).

Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo dokaznega predloga drugotožene stranke za predložitev dodatnih listin, postavitev izvedenca finančne stroke in opravo poizvedb pri SDK, saj gre pri tem za nedovoljene pritožbene novote po 1. odstavku 496.a člena ZPP, ko bi drugotožena stranka navedene dokaze lahko predlagala do konca glavne obravnave (dne 17.9.1993), pa tega ni storila, niti svoje opustitve ni opravičila.