444. člen ZOR

Upnik (ki že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika po osnovnem poslu) tako kljub (namenu sklenjene cesijske pogodbe nasprotnemu) ravnanju dolžnika, ki preprečuje ali otežuje upnikovo učinkovito poplačilo, ne more zoper dolžnika pridobiti novega izvršilnega naslova za plačilo (ta)iste terjatve, za plačilo katere že razpolaga z izvršilnim naslovom.

Pogodba o odstopu terjatev davčne uprave zavezančevemu dolžniku je bila sklenjena pod razveznim pogojem, da bo terjatev dejansko tudi plačana. Ker zavezančev dolžnik dolga ni plačal, je na podlagi izrecne pogodbene določbe pogodba postala „neveljavna“, s tem pa je „oživel“ dolg dolžnika do davčne uprave. V pogodbi res ni bil datumsko določen rok, do katerega mora dolžnik dogovorjeni znesek plačati, vendar pa je bil dolžnik s sklepom o prisilni izterjavi dolga pozvan, da terjatev plača, zato je utemeljeno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da se lahko terjatev kasneje zaradi neplačila po tem sklepu šteje za neplačano in pogodba za razvezano.

Tudi če tožeča stranka svoje terjatve do tožene stranke ni odstopila davčni upravi s cesijsko pogodbo, pa je s tem, ko je davčna uprava za prisilno izterjavo dolga tožeče stranke posegla po terjatvi, ki jo je ta imela do tožene stranke, kar ji dopušča Zakon o davčnem postopku v 48. čl. in toženi strani odtegnila dolgovani znesek, tožeča stranka izgubila status upnika in ni več legitimirana za vodenje te pravde, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako pa je ugasnila obveznost dolžnika, torej tožene stranke. Gre za posebno obliko zakonite cesije, odstopa terjatve v izterjavo,za katero velja analogna uporaba dol. čl. 444/II Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Pri sporni pogodbi gre za poseben primer odstopa terjatve - odstop namesto izpolnitve - skladno s tedaj veljavnim 1. odst. 444. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določa, da če dolžnik odstopi upniku svojo terjatev ali njen del namesto izpolnitve svoje obveznosti, ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu, njegova obveznost do zneska odstopljene terjatve.

Pri izterjavi terjatve družbe do njenih družbenikov ne gre za vprašanje spregleda pravne osebnosti. Sklep stečajnega senata o prenosu terjatev stečajnega dolžnika do tretjih na upnike stečajnega dolžnika nima učinka pravnomočne ugotovitve obstoja teh terjatev. Gre samo za seznam terjatev stečajnega dolžnika do tretjih in sodno cesijo teh terjatev na upnike stečajnega dolžnika, ki lahko nato te terjatve izterjajo.

Prenos s hipoteko zavarovane terjatve zaradi akcesorne narave hipoteke pomeni tudi prenos hipoteke. Vendar prenosa hipoteke ni, če je terjatev prenešena le v izterjavo, saj terjatev kljub prenosu ostane še naprej del premoženja odstopnika terjatve vse dokler tisti, ki mu je bila terjatev odstopljena v izterjavo, terjatve ne izterja. Prenos hipoteke je izključen tudi v primeru, če je temeljno razmerje zavarovano s t.i. maksimalno hipoteko.

Izterljivost je treba razumeti kot solventnost dolžnika (cessusa), ne pa morda kot zagotovilo, da bo cessus terjatev tudi pravilno (prostovoljno) izpolnil. Dogovor o odgovornosti za izterljivost terjatve se v dvomu nanaša tudi na (ne)izterljivost, do katere pride po odstopu terjatve - s pogojem, da je bil prevzemnik pri izterjavi skrben in je glede terjatve ukrenil vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost.

Z zavrnitvijo dajatvenega zahtevka ne preneha pravni interes za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka.

Pogodbeno določilo v okviru cesije, da je za izterjavo pristojen le cesionar in da je terjatev plačana, ko jo cessus poravna na cedentov bančni račun, predstavlja t. im. odstop upravičenja za izterjavo kot posebno obliko cesije, pri kateri terjatev sicer ostane v premoženju cedenta, ki lahko tudi sam izterja terjatev od cessusa. Prenos upravičenja za izterjavo predstavlja t.im. indirektno zastopstvo, se pravi naročilo (mandat), da mandatar v svojem imenu izterja terjatev od dolžnika na mandatov račun. Pri cesiji upravičenja za izterjavo terjatve se tudi uporabi analogno določilo četrtega odstavka 444. člena ZOR o odstopu v izterjavo in lahko zato tudi cedent zahteva od dolžnika plačilo terjatve.

S pogodbo o odstopu terjatve v izterjavo obveznost ne preneha, saj takšna pogodba ne predstavlja spremembe obligacije, ampak le sredstvo njene utrditve.

Resnični predmet zaupniškega odstopa terjatve je cesionarjevo ravnanje, ki naj poskrbi za to, da bo terjatev izterjana. To ravnanje pa mora biti v skladu s fiduciarno naravo mandata enako ravnanju dobrega gospodarstvenika oz. dobrega gospodarja.

Iz vsebine pogodbe namreč izhaja, da je tožena stranka kot dolžnik tožeče stranke svojo terjatev odstopila tožeči stranki namesto izpolnitve. Po 1. odst. 444. čl. ZOR pa obveznost tožene stranke kot cedenta ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu in sicer do zneska odstopljene terjatve. Ker je prvostopno sodišče svojo presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke kot cesionarja zmotno oprlo na 437. čl. ZOR, ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev, saj ni ugotovilo, kdaj je bila cesijska pogodba sklenjena (kar je pomembno zaradi presoje pravilnosti obračuna vtoževanih zamudnih obresti), ni pa ugotalvljalo tudi obsega oziroma višine odstopljene terjatve.

Predloga za vrnitev v prejšnje stanje v postopku v gospodarskih sporih ni mogoče dati ustno na zapisnik pri sodišču. Ker Zakon (o obligacijskih razmerjih) za odstop terjatve s pogodbo ne določa pismene oblike, ni treba, da stranki svoje soglasje za sklenitev cesijske pogodbe izrazita z njenim podpisom.

Soglasje vsakega udeleženca verižne kompenzacije je šteti kot ponudbo ostalim udeležencem le-te za način prenehanja njihovih obveznosti. Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je po 2. odstavku 123. člena ZPPSL tudi ta, da ponudbe, ki jih je dal dolžnik, izgubijo veljavo z dnem začetka stečajnega postopka, če do dneva začetka tega postopka niso bile sprejete.

Pri odstopu terjatve namesto izpolnitve preide terjatev v premoženje prevzemnika že s samo sklenitvijo pogodbe in se zato praviloma s tem tudi zmanjša bodoča stečajna masa odstopnika. Vendar pa je drugače v primeru sočasne izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika oziroma njene izpolnitve vnaprej.

Upnik, ki ima ločitveno pravico pride do poplačila svoje terjatve v celoti v obsegu vrednosti stvari, na kateri ima ločitveno pravico. Zato mora biti predmet ločitvene pravice natančno opredeljen. Zato je najmanj, kar mora biti pri ustanovitvi ločitvene pravice z odstopom terjatve v izterjavo določeno, da je mogoče predmet ločitvene pravice šteti za opredeljenega, višina terjatve, ki se odstopa v izterjavo, in oseba, ki mora to terjatev poravnati.

V tej pravdi je bilo sporno, ali je pravno dejanje, ki se izpodbija, cesijska pogodba ali mandat.

Zatrjevani neobičajni način izpolnitve obveznosti (oziroma izterjave terjatve) s cesijo ne predstavlja subjektivnega elementa izpodbojnosti, ampak dejansko domnevo, da je upnik vedel oziroma bi moral vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje dolžnika. Takšna domneva (pri vprašanju neobičajnosti izpolnitve gre namreč za dejansko vprašanje) se vzame za podlago sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazana (gre torej za dejansko domnevo, ko domnevanih dejstev ni treba ne navajati in ne dokazovati, ampak je treba trditi in v sporu dokazati zgolj predpostavke domneve, tako imenovano domnevno bazo). Cesija zaradi izpolnitve kot institut civilnega prava je po ZOR zakonit in dopusten način izpolnitve obveznosti, v zadnjem času pa med podjetji tudi povsem običajen in pogost način izpolnitve obveznosti, vendar pa je to vseeno neobičajen način poplačila terjatve, saj takšnega načina poplačila upnik ne bi mogel doseči s tožbo. Drugače povedano: neobičajnost je v tem, da je tožeča stranka poravnala svoj dolg na način, ki ni bil vsebovan v njeni obveznosti in ga (drugo) tožena stranka ne bi mogla uspešno uveljavljati, če bi izpolnitev svoje terjatve uveljavljala sodno.

V primeru vračanja premoženjske koristi v stečajno maso tečejo zamudne obresti od dne, ko je novi upnik prejel plačilo po odstopljeni terjatvi in ne od dne, ko je bila sklenjena pogodba o cesiji. Stranka, ki ni zahtevala povrnitve pravdnih stroškov do konca glavne obravnave, ne more teh zahtevati v novem postopku, ki začne teči po razveljavitvi sodbe, izdane po koncu te glavne obravnave - tem manj, če je bila sodba razveljavljena na pritožbo nasprotne stranke.

Aktivno legitimiran za vložitev izpodbojne tožbe je (poleg upnika stečajnega dolžnika) stečajni dolžnik, ki ga zastopa stečajni upravitelj, in ne stečajni upravitelj. Institut cesije ni istoveten institutu mandata.