VSL sodba Cpg 592/93

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se (v celoti) potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama trpi stroške svojega odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, istočasno pa je toženi stranki naložilo povrnitev 11.400,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke - z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1993 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem je priglasila stroške sestave svojega odgovora po odvetniški tarifi.

Pritožba ni utemeljena.

1V konkretnem primeru je šlo za gospodarsko pogodbo. Zato bi tožena stranka očitne napake morala grajati nemudoma, to je takoj ob prevzemu stvari (glej 1. odst. 481. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih); prav tako nemudoma, to je takoj, ko jih je opazila tudi skrite napake (glej 1. odst. 482. čl. ZOR).

V obravnavanem primeru je šlo za skrite napake, saj se je lakirana površina keramičnih ploščic začela luščiti šele (en mesec) po njihovi položitvi. Te napake torej tožena stranka ni mogla ugotoviti že pri pregledu prevzetih ploščic.

Tožena stranka je keramične ploščice kupila dne 10.10.1990, nakar ji je dne 12.10.1990 bil izstavljen račun št. 760-408552 (A-3); njihovo kvaliteto pa je reklamirala z dopisom z dne 18.3.1991 (B-4), torej v roku šestih mesecev iz 2. odst. 482.čl. ZOR. Tako je tožena stranka izkazala, da je varovala objektivni rok; ni pa izkazala, da je varovala tudi subjektivnega. Tožena stranka namreč ni navedla, kdaj je opazila skrite napake; zato sodišče ni moglo preveriti, ali je tožečo stranko pravočasno obvestila o ugotovljeni napaki. Ker sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na pravočasnost obvestila o napaki stvari (glej stališče XVIII. seje jugoslovanske gospodarske koordinacije, ki je bila od 5. do 7.6.1985 v Ljubljani - GV, 32/85, str. 26), je izkaz pravočasnosti bil v domnevi trditvenega bremena tožene stranke. Ker pa ta stranka ni navedla potrebnih dejstev, pač sama nosi "kvarne" posledice.

2Tožena stranka se je v pritožbi sklicevala tudi na zapisnik št. 774/30 o stanju reklamiranega blaga (B-6), ki ga pa sodišče druge stopnje pri preizkusu sodbe prve stopnje ni upoštevalo, saj gre za nedovoljen nov dokaz po 1. odst. 496. a čl. ZPP. Tožena stranka kot pritožnica namreč ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da navedenega dokaza ni mogla predložiti do konca glavne obravnave z dne 4.2.1993.

3Tako je drugostopno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo (saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva). Ugotovilo je, da je tožeča stranka napako na vhodnih vratih (v zvezi z računom z dne 22.10.1990, št. 760-408821-A-4) odpravila in da tožena stranka ni pravočasno reklamirala skritih napak na keramičnih ploščicah. Po oceni drugostopnega sodišča pa je v posledici tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo v plačilo tako znesek 10.395,90 SIT kot tudi znesek 19.839,00 SIT - skupaj z zamudnimi obrestmi, ki so od zapadlosti obeh navedenih računov do vložitve tožbe bile obračunane v znesku 3.532,70 SIT (A-5).

Ker sodišče prve stopnje pri tem tudi ni zagrešilo nobene od takšnih postopkovnih kršitev, na katere mora sicer sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. čl. v zvezi z 2 odst. 354. čl. ZPP), je slednje na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. V celoti zato, ker pritožba zoper sodbo vsebuje tudi pritožbo zoper stroškovni del te sodbe.

4Izrek o stroških pritožbe je odpadel, ker jih tožena stranka kot povedano ni priglasila (sicer pa bi jih tožena stranka na podlagi 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP nosila sama). Zato pa je sodišče druge stopnje odločilo o stroških odgovora tožeče stranke na pritožbo, in sicer je odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške svojega pritožbenega odgovora (glej 155. čl. ZPP). Tožeča stranka namreč v odgovoru na pritožbo ni povedala ničesar tako pomembnega, kar bi prispevalo k boljši razjasnitvi zadeve. V glavnem je ponovila navedbe iz svoje pripravljalne vloge z dne 12.1.1993 (red. št. 4). Zato je drugostopno sodišče štelo, da je bil odgovor nepotreben in tožeči stranki njenih stroškov ni priznalo.

5V predmetni odločbi navedene zvezne predpise je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.