VSL sodba Cpg 1222/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 1.476.947,38 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.4.1993 dalje do plačila in znesek 2.173,601,16 z zamudnimi obrestmi od 19.5.1993 dalje do plačila. Glede tožbenega zahtevka za višje obresti je zaradi umika tožbe postopek postavilo.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in sklep o izvršbi je razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki 39.354,00 SIT izvršilnih stroškov in 139.596,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo, v kateri je sicer navedla, da izpodbija sodbo in sklep. Toda iz nadaljnjih pritožbenih navedb je razvidno, da izpodbija sodbo in sicer v obsodilnem delu.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Zatrjuje, da sta glavni dolg in obresti nepravilno obračunani. Sodišče bi moralo kot datume prenehanja obveznosti po kompenzacijah upoštevati datume, ko so se posamezne terjatve srečale in ne datumov na virmanih. Dejansko stanje bi moralo sodišče popolneje ugotoviti in tožeči stranki naložiti, da dokaže, kdaj je prišlo do medsebojnega pobotanja, ne pa da je opustilo dokazovanje in štelo to v breme toženi stranki. Pritožbi tožena stranka prilaga kompenzacijske izjave in fakture ter primeroma navaja, kdaj so po njenem mnenju posamezni zneski ugasnili s pobotom.

Ponovno zatrjuje, da je tožeča stranka s podpisom kompenzacijske izjave soglašala, da terjatev ugasne glede glavnice.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Pravila o dokaznem bremenu sodišče prve stopnje ni uporabilo napačno. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Zmotno je stališče pritožnice, da bi morala tožeča stranka predlagati dokaze, račune ali druge dokaze, da bi dokazala, kdaj je obveznost po posameznih zneskih zaradi pobotanja ugasnila. Da je del vtoževane terjatve ugasnil zaradi pobotanja, je v postopku zatrjevala tožena stranka. Zato bi bila tudi tožena stranka dolžna zatrjevati in dokazovati, kdaj (datumsko) so stekli pogoji za pobot (219. člen ZPP). Ni bilo dokazno breme glede tega na strani tožeče stranke, zato je sodišče pravilno pozvalo toženo stranko, da predloži dokaze o datumih, kdaj so terjatve ugasnile. Ker tožena stranka tega ni dokazala, je sodišče pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu in kot datume prenehanja obveznosti upoštevala datume, ki so izhajali iz virmanskih nalogov. Pritožbi priložene dokazne listine predstavljajo nov dokaz, ki ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 496.a člena ZPP), saj tožena stranka niti ne zatrjuje, niti ne dokazuje, da teh listin do konca glavne obravnave brez svoje krivde ni mogla predložiti.

Pritožbene trditve o tem, da je tožeča stranka s podpisom kompenzacijskega predloga soglašala, da preneha obveznost glede glavnice, so tudi neutemeljene. Tudi o tem vprašanju je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, saj je pravilno ugotovilo, da kompenzacijski predlog, ki ga je tožeča stranka sicer podpisala, ni vseboval predloga, da se pobotajo glavnice. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o teku obresti od prisojenih zneskov.

Ta odločitev sodišča temelji na 1. odstavku 2. člena Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ št. 57/89), ki se na območju Republike Slovenije za obdobje, ko je veljal, uporablja kot republiški predpis in na 3. odstavku 2. člena Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS 14/92). Oba zakona sta predpisala konformno metodo obračuna zamudnih obresti. Ta metoda je zgrajena na sistemu obrestnega obrestovanja. Oba zakona sta torej predpisala izjemo od načelne prepovedi, vsebovane v 1. odstavku 279. člena ZOR.

Sodišče je opravilo obračun zamudnih obresti od vtoževanih glavnic, skladno s prej navedenima zakonoma do določenih datumov in sicer do 13.4.1993 oziroma 18.5.1993 in je zato pravilno odločilo, da tečejo od tako izračunanih zneskov obresti od naslednjega dne dalje. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo pravne podlage, po kateri je odločilo o teku obresti, ne predstavlja bistvene kršitev določb pravdnega postopka, ker pomanjkanje razlogov o uporabi materialnega prava ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločbe.

Tako se pokaže, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člena ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 166. člena ZOR v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZOR).