VSL sklep I Cpg 809/2016

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 11. 2015 spremeni tako, da vrednost spornega predmeta znaša 2.500,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 3. 2016 sklenilo, da se postopek ustavi, ker tožeča stranka ni plačala sodne takse za tožbo na podlagi plačilnega naloga z dne 12. 11. 2015, v znesku 15.105,00 EUR. S sklepom z dne 9. 11. 2015 pa je določilo vrednost spornega predmeta na znesek 1.800.000,00 EUR.

2Zoper sklep z dne 1. 3. 2016 v zvezi s sklepom z dne 9. 11. 2015 se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer le v delu, ki se nanaša na vrednost spornega predmeta (saj je po njenih navedbah tožbo že predhodno umaknila). Pravočasna je tudi dopolnitev pritožbe, poslana po pošti priporočeno dne 1. 4. 2016. Pritožnica navaja, da je sodišče pri določitvi vrednosti spornega predmeta nekritično sledilo navedbam toženk zgolj glede prihodkov koncesionarja za obdobje, ne da bi od prihodkov odštelo tudi stroške, kar predstavlja osnovo za koncesijsko dajatev. Pritožnica zato predlaga, da se vrednost spornega predmeta opredeli na 2.500,00 EUR, kot je bila vrednost spornega predmeta v tem postopku že določena ob vložitvi tožbe in je bila z enako vrednostjo opredeljena tudi v postopku II P 755/2012 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki se je vodil po razdružitvi postopka oziroma po izdaji sklepa II P 2148/2012 z dne 13. 3. 2015.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka na okrajno sodišče vložila zoper toženo stranko tožbo na ugotovitev ničnosti koncesijske pogodbe in plačilo odškodnine 2.500,00 EUR s pripadki. Po razdružitvi zadeve se je okrajno sodišče izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku, ki je sedaj predmet tega postopka in se nanaša na ugotovitev ničnosti koncesijske pogodbe, sklenjene na podlagi javnega razpisa Občine med prvo toženko in drugo toženko ter Občino, in zadevo glede tega zahtevka odstopilo okrožnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je pri določitvi vrednosti spornega predmeta sledilo navedbam toženk, da prihodki dosedanjega izvajalca na predmetnem območju znašajo nad 10.000,00 EUR mesečno; upoštevajoč obdobje trajanja pogodbe, torej petnajst let, je sodišče vrednost koncesijske pogodbe ocenilo na 1.800.000,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se bo tožeča stranka ob upoštevanju določila drugega odstavka 31. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta lahko pritožila v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari oziroma zoper sklep o umiku tožbe, če sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje glede na novo določeno vrednost spornega predmeta ne bo plačala v danem roku. Enako pojasnilo je sodišče prve stopnje dalo tožeči stranki tudi v sklepu z dne 11. 1. 2016, s katerim je zavrglo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 12. 11. 2015.

6Iz spisovnih podatkov je v nadaljevanju razvidno, da je sodišče prve stopnje dne 1. 3. 2016 sprejelo sklep o ustavitvi postopka, ker je v skladu s tretjim odstavkom 105. a člena ZPP štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila, ker ni v danem roku plačala dolžne sodne takse (tretji odstavek 188. člena ZPP). Tožeča stranka se zoper ustavitev postopka ne pritožuje (nasprotno navaja, da je že pred tem sama umaknila tožbo), napada le odločitev o vrednosti spornega predmeta.

7Ker zaradi pravnomočne ustavitve postopka v tej zadevi o glavni stvari ne bo odločeno, se posledično zoper odločbo o glavni stvari tudi ne bo mogoče pritožiti. Zato ima po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka posebno pritožbo zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta, ki sicer po tretjem odstavku 44. člena ZPP ni dovoljena.

8Vprašanje pravilne vrednosti spornega predmeta je opredeljeno tudi v 31. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Ta določa, da če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost po tem, ko jo na primeren način preveri. Tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna, sodišče na ta način določi pravo vrednost za plačilo takse. Zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti je dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari, kot v konkretnem primeru. V postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen, če ta zakon ne določa drugače (tretji odstavek 1. člena ZST-1). Načeloma je torej treba uporabiti pri določitvi vrednosti spornega predmeta ZPP, v konkretnem postopku 44. člen ZPP. Tudi na podlagi navedenega določila se mora sodišče pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti, če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona.

9Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 31. člena ZST-1 in ob smiselni uporabi tretjega odstavka 44. člena ZPP pritožbo tožeče stranke dopustilo, saj bo tožeča stranka kljub umiku tožbe še vedno dolžna plačati 1/3 sodne takse, zato ima tudi pravni interes za odločanje o pritožbi. Zato je pomembno, od katere vrednosti spornega predmeta bo morala tožeča stranka plačati znižano takso. Sodišče prve stopnje je namreč že naložilo plačilo sodne takse za tožbo s plačilnim nalogom z dne 12. 11. 2015 od vrednosti 1.800.000,00 EUR (list. št. 48 spisa).

10Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi vrednosti spornega predmeta nekritično sledilo navedbam toženk glede prihodkov koncesionarja za celotno obdobje petnajstih let, ne da bi od prihodkov odštelo tudi stroške in druge odhodke. Povečanje premoženja na podlagi koncesijske pogodbe se v izkazu poslovnega izida izkazuje kot prihodki. V primeru opravljanja dejavnosti pa bi koncesionarju nastajali tudi stroški in drugi odhodki. Vrednost spornega predmeta bi morala torej biti opredeljena kot razlika med prihodki in odhodki. Navedbe toženih strank, ki upoštevajo zgolj prihodke, se tako pokažejo kot nesklepčne.

11Primarna je tožnikova ocenitvena dolžnost, ki pomeni ocenitev interesa, da bi v pravdi uspel, saj je vrednost spornega predmeta ena bistvenih prvin kompetenčnega dejanskega stanja in zato obvezna sestavina tožbe (drugi odstavek 180. člena ZPP). Sodišče mora reagirati le na očitno napačno oziroma neustrezno navedbo vrednosti spornega predmeta, če je že na prvi pogled jasno, da izrazito odstopa od razumnega razpona vrednosti spora. V primeru nedenarnih zahtevkov, kjer dejanska podlaga spora ne ponuja oprijemljivih opornih točk za določitev njene vrednosti, mora biti sodišče pri izvajanju svoje pravice do prostega preudarka pri ocenitvi vrednosti spornega predmeta posebej previdno in zadržano. Iz določila tretjega odstavka 30. člena ZST-1 smiselno izhaja, da je zakon v primeru težko ugotovljivih vrednosti spornega predmeta zelo omejujoč. V dvomu je torej treba določiti manj in ne več (prim. VSL sklep I Cpg 677/2012 in V Cpg 544/2016).

12Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče s korekturno dolžnostjo v omenjeni zadevi šlo predaleč, zato je materialnopravno zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP v zvezi z 31. členom ZST-1. Pri tem je nekritično sledilo nesklepčnim navedbam toženk, ki so kot take neupoštevne. Glede na pravnomočno ustavitev postopka, vrednost spornega predmeta tudi nima več pomena za odločitev o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije.

13Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede na vse okoliščine primera spremenilo tako, da je ob pomanjkanju drugih opornih točk določilo vrednost spornega predmeta v višini, kot ga je ocenila tožeča stranka (3. točka 365. člena ZPP).