30. člen ZST-1

Zoper določitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo s sklepom dne 10. 2. 2023, ni bila dopustna pritožba (drugi odstavek 31. člena ZST-1), končni sklep, zoper katerega je možen ugovor tudi zoper določeno vrednost spornega predmeta, pa je, po stališču VSRS sklep o ustavitvi postopka kot končna odločba, v okviru katere je tovrstna pritožba dovoljena.

Če imajo zahtevki stranke različno podlago, se sodna taksa odmeri po vrednosti spornega predmeta za vsakega posameznega izmed njih (tako drugi odstavek 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1). Glede na konkretne okoliščine, ko predlagatelj ni opredelil vrednosti spornega predmeta za omenjeni zahtevek, ko je bilo o predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe že pravnomočno odločeno, ko je bilo tudi že pravnomočno odločeno, da se ne dopusti zahtevek za izročitev premičnin in glede na pomanjkljivo trditveno podlago glede vrednosti premičnin in ko vrednosti spornega predmeta ni bilo mogoče določiti niti s prostim preudarkom po prvem odstavku 30. člena ZST-1, je treba po oceni pritožbenega sodišča upoštevati tretji odstavek 30. člena ZST-1 in kot vrednost spornega predmeta vzeti znesek 700,00 EUR, ki ga v takšnih primerih ZST-1 določa v postopkih pred okrajnimi sodišči. Upoštevajoč tar. št. 4013 ZST-1 v povezavi s tar. št. 9611 ZST-1 in 17. členom ZST-1 sodna taksa tako znaša 30,00 EUR, katero bo pritožnik glede na njeno relativno nizko višino zmogel brez ogrožanja svojega socialnega stanja plačati takoj.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v tožbeno določeno vrednost spornega predmeta (3.500,00 EUR; tretji odstavek 30. člena ZST-1) poseglo na podlagi določila prvega odstavka 31. člena ZST-1 in pri preverjanju ocenjene vrednosti zahtevka glede na določilo drugega odstavka 19. člena ZST-1 in vsebino tožbenega zahtevka (ugotovitev neobstoja ločitvene pravice) pravilno (smiselno) uporabilo določilo 43. člena ZPP. Pri obravnavanem zahtevku gre namreč za primerljivo situacijo, kot jo ureja citirana določba, po kateri se v primeru, ko se s tožbo zahteva samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje, če pa ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, ki naj se zavaruje, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da je vrednost spornega predmeta po določilu 43. člena ZPP mogoče določiti tudi v primeru, ko ni znana vrednost zastavnega predmeta, ker je tožnica ni zatrjevala, je pa znana višina zavarovane terjatve.

Glede določitve vrednosti spornega predmeta v zvezi z uveljavljanjem neveljavnosti skupščinskih sklepov ZPP nima posebnih določb, skladno z določbami 19. do 29. člena ZST-1 pa se vrednost spornega predmeta določa po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank (prvi odstavek 30. člena ZST-1). S tem v zvezi se pritožnica sklicuje na svoj ekonomski interes in trdi, da se vrednost spora določa po ekonomski pomembnosti spora zanjo, kar se vrednoti po odstotku udeležbe tožnice v toženki, pomnoženo s celotno vrednostjo skupščinskega sklepa. Vendar sporov v zvezi z izpodbijanjem veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe ne gre uvrščati med premoženjske spore in v tej zadevi ni mogoče govoriti o ekonomskem interesu zgolj tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, da odločitev o neveljavnosti skupščinskega sklepa v tej zadevi velja za vse delničarje, tudi za tiste, ki v postopku niso udeleženi in se zato vrednost spornega predmeta ne more določiti izključno glede na vrednost delnic, ki jih ima tožeča stranka.

ZST-1 v 16. členu določa najvišjo vrednost spora, od katere se odmeri sodna taksa, v višini 500.000,00 EUR. Ne glede na to, za koliko vrednost spora presega navedeni znesek, je sodna taksa enaka (navzgor omejena). Glede na navedeno tako ni pomembno, ali je seštevek poslovnih deležev presegal znesek 1.000.000,00 EUR, saj bi bila sodna taksa odmerjena v enaki višini tudi, če bi tožeča stranka v tožbi kot vrednost spora navedla višji znesek (dejanski seštevek poslovnih deležev).

Dne 12. 1. 2022 je stopil v veljavo ZST-1D, s katerim je prišlo glede sodnih taks v delovnih sporih do večjih sprememb. V 30. členu ZST-1D, ki se nanaša tudi na plačilo sodne takse po tar. št. 2331, je spremenjena Opomba 2.3, ki se v a točki sedaj glasi: "Takse ne plača delavec kot tožnik v individualnih delovnih sporih premoženjske narave". Iz navedenega sledi, da je bila sodna taksa za vložitev predloga za dopustitev revizije tožniku odmerjena neutemeljeno.

Sodna praksa je zavzela stališče, da je ustavno skladna takšna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse.

V situaciji, ko družbo zastopata dva direktorja skupno in nista zmožna izoblikovati skupne volje v pravdi, postavitev začasnega zastopnika ni na mestu. Družba namreč zakonitega zastopnika ima. Konflikti v družbi se ne morejo reševati s postavitvijo začasnega zastopnika v pravdi. V družbi z omejeno odgovornostjo družbo v sporih s poslovodjo zastopajo družbeniki. V obravnavnem primeru je neodzivnost poslovodij nadomestila aktivnost edine preostale družbenice, ki se je zavzemala za obstanek družbe. Zahtevka na izključitev družbenika in prenehanje družbe je dopustno obravnavati skupaj, da se lahko s tem dokončno razreši spor v družbi. Po izvedenem postopku in glede na okoliščine primera pa se bo izkazalo ali je potrebno dati prednost zahtevku za izključitev ali na prenehanje družbe. Ni mogoče trditi, da naj ima v slehernem primeru prednost obstanek družbe. Različni stališči družbenikov obvladujoče družbe v odvisni družbi, še ne upravičujejo izključitve enega ali drugega. Družbenika namreč ni mogoče prisiliti v isto mnenje kot ga ima drugi družbenik. Kvečjemu taka naziranja podpirajo odločilno dejstvo, to pa je, da porušeni odnosi v družbi onemogočajo doseganje njenih ciljev.</

Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da gre v zadevi za nepremoženjski spor. Spor je premoženjski, zahtevek je nedenarni, vendar ga je možno brez posebnega napora denarno oceniti.

Pri sklepanju o vrednosti spornega predmeta v zvezi z izračunanim deležem tožeče stranke v zadružnem premoženju je sodišče prve stopnje šlo predaleč. Primarna je namreč tožnikova ocenitvena dolžnost, ki pomeni ocenitev interesa, da bi v pravdi uspel, saj je vrednost spornega predmeta ena bistvenih prvin kompetenčnega dejanskega stanja in zato obvezna sestavina tožbe (drugi odstavek 180. člena ZPP). Sodišče mora reagirati le na očitno napačno oziroma neustrezno navedbo vrednosti spornega predmeta, če je že na prvi pogled jasno, da izrazito odstopa od razumnega razpona vrednosti spora.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je razširitev tožbe v obravnavanem primeru narekovala ugotovitev nove vrednosti predmeta spora v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZST-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje gre pri dopolnitvi tožbe za povsem nov ugotovitveni zahtevek. Da gre pri tem zahtevku za zahtevek nepremoženjske narave pa ne pomeni, da tak zahtevek nima nobene vrednosti oziroma je njegova vrednost nič.

Izhodišča za določitev vrednosti spornega predmeta ne morejo predstavljati predvideni stroški izvedbe sodnega postopka, saj je smisel opredelitve spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na katerega se nato vežejo (nadaljnje) procesne posledice, med drugim tudi odmera taksne obveznosti in predvideni sodni stroški.

Glede na naravo tožbenega zahtevka je vrednost predmeta težko ugotovljiva. Glede na konkretne okoliščine in pomanjkljivo trditveno podlago, pa vrednosti predmeta po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Za take primere ZST-1 za potrebe plačila takse določa, da znaša vrednost spornega predmeta v postopkih pred Okrožnim sodiščem 3.500,00 EUR.

Ker je tožnica, ki je zamenjala vrstni red primarnega in podrednega zahtevka, slednjega uveljavljala na drugi dejanski in pravni podlagi, je bilo treba posebej odmeriti sodno takso tudi za ta zahtevek.

Zunaj primerov vprašanj o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije je vrednost spornega predmeta irelevantna (ugotovitev vrednosti spornega predmeta ni namenjena izračunu sodne takse ali odvetniške nagrade). Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati z ugovornimi razlogi brez vezanosti na predhodni sklep o določitvi vrednostni spornega predmeta.

V drugi fazi, tj.v fazi razlastitve, velja domneva, da so predpostavke, ki so bile ugotovljene ob uvedbi postopka razlastitve, še vedno dokazane, razlastitveni zavezanec pa lahko dokazuje drugače. Nujni postopek terjajo roki gradnje, ki so opredeljeni v Načrtu razvojnih programov in za to zagotovljena finančna sredstva. V primeru čakanja na pravnomočen zaključek postopka gradnja v roku 3 let ne bi bila mogoča, kar bi povzročilo oškodovanje javnega interesa in nezmožnost črpanja evropskih finančnih sredstev. V zakonu ni podlage za odločitev, s katero bi organ razlastitveneni upravičenki zgolj naložil, da naj (na podlagi sporazuma ali nekega drugega postopka) prevzame nepremičnine, tj. vzpostavil obveznost razlastitvene upravičenke, da z razlastitvenim zavezancem sklene pogodbo o odkupu nepremičnin. Razumljivo je, da tožnici za razlaščene in za prevzete nepremičnine pripada odškodnina, ki jo bo lahko uveljavljala v postopku pred sodišči, saj so nepremičnine, ki jih razlastitvena upravičenka prevzema, posledica razlastitve in se zato obravnavajo enako kot razlaščene nepremičnine. Terjatev za plačilo odškodnine torej izhaja iz same odločbe.

Ustavno skladna je takšna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke zatrjevane kršitve določb ZST-1 (19. do 30. člen ZST-1) glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse, ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1, ki v tem smislu predstavlja končno (incidenčno) odločbo. Od drugačni razlagi, po kateri je preizkus sodno določene vrednosti spornega predmeta dopusten šele po pritožbi zoper odločbo o tožbenem zahtevku, bi bilo poseženo v pravico stranke do sodnega varstva oziroma do učinkovitega pravnega sredstva. Stranke, ki takse ne plačajo v prepričanju, da je bila taksa napačno odmerjena, namreč tvegajo, da se bo štelo, da je tožba umaknjena, s čimer je poseženo v njihovo pravico do sodnega varstva. Sporov v zvezi z izpodbijanjem veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe ne gre uvrščati med premoženjske

Zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 je dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Glede na opisano procesno stanje, ko je tožeča stranka tožbo v celoti umaknila, o glavni stvari ne bo odločeno in se posledično zoper odločbo o glavni stvari tudi ne bo mogoče pritožiti. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi pritožbo tožeče stranke dopustilo. Tožeča stranka je tudi izkazala, da bo zaradi umika tožbe še vedno dolžna plačati 1/3 takse, zato ima tudi pravni interes za odločanje o pritožbi. Bistveno je namreč od katere vrednosti spornega predmeta bo morala plačati znižano takso. V konkretnem primeru korekturna dolžnost sodišča ni bila potrebna. Ni bilo namreč izpostavljeno vprašanje ekonomske vrednosti osmih blagovnih znamk, ker tožba sploh ni bila vložena v povezavi s kakršnokoli kršitvijo pravice iz znamke po ZIL-1. Zato je že v osnovi sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da mora oceniti dejansko tržno ekonomsko vrednost vseh osmih znamk in s tem omogočiti toženi stranki, da bo imela pravico do revizije, če bi znamke izgubila. Iz določila tretjega odstavka 30. člen

Ne glede na to, da so toženke s pritožbo delno uspele, stroške, ki so jim nastali z ugovorom in pritožbo, nosijo same. Gre namreč za postopek, ki teče med taksno zavezanko in državnim organom (sodiščem), nasprotna stranka v postopku odločanja niti ni udeležena. Zato uspeh pritožnic s pritožbo v tem postopku ne pomeni tudi neuspeha nasprotne stranke, kot to velja v pravdnem postopku. Zato v postopku odločanja po določbah ZST-1 smiselna uporaba določb ZPP o stroških postopka ni možna.

Zaradi enakega varstva pravic v postopkih pred sodiščem toženi stranki ni mogoče odreči možnosti vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta. Ker iz navedb toženca izhaja, da je tožeča stranka vrednost spornega predmeta označila očitno prenizko in se odpira vprašanje o stvarni pristojnosti in pravici do revizije, je sodišče ravnalo pravilno, ko je opravilo svojo korekturno dolžnost, pri čemer je upoštevalo navedbe obeh pravdnih strank.