VSL sodba I Cp 1355/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se:

– IV. točka izreka glasi:

„Tožena stranka je v roku 30. dni dolžna za dobo enega meseca zagotoviti in zagotavljati objavo izreka v tem postopku izdane sodbe na spletni strani: http://www.ljubljanskobarje.si...

zahtevek za dalj časa trajajočo objavo izreka sodbe na spletu, za objavo izreka sodbe v glasilu Mestne občine Ljubljana in za plačilo civilne kazni v višini 1.100,00 EUR pa se zavrne.“

– v V. točki izreka znesek 506,00 EUR nadomesti z zneskom 758,58 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki povrniti 240,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kršila tožnikovo moralno avtorsko pravico z reproduciranjem in predelavo dveh avtorskih besedil, katerih soavtor je tožnik, ter z objavo svojega avtorskega dela z vključenim besedilom tožnikovega avtorskega dela na spletni strani (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo obveznost, da tožniku plača 1.000,00 EUR odškodnine in 1.100,00 EUR nadomestila za uporabo avtorskega dela, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo obveznost, da zagotovi odstranitev spornih delov besedila iz spletne strani (III. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo civilne kazni v višini 1.100,00 EUR ter zahtevek za objavo izreka sodbe v glasilu Mestne občine Ljubljana in na spletni strani (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 506,00 EUR.

2Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje nepravilno uporabo 168. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Sklicuje se na odločbo VSL I Cpg 613/2013 in meni, da je poleg zahtevka za plačilo honorarja utemeljen tudi zahtevek za plačilo civilne kazni. Zanika, da bi obstoj namernih ali s hudo malomarnostjo povzročenih kršitev avtorske pravice utemeljevala zgolj z obstojem samih kršitev. Povzema svoje navedbe: da tožnik ni bil citiran kot (so)avtor spornega besedila, da gre za obsežne prepise njegovega (so)avtorskega dela, da količina prepisanega besedila kaže na flagrantno in absolutno prevlado tožnikovega besedila, da gre za predelavo in prepis avtorskega dela, da tožena stranka s kršitvijo avtorske pravice nadaljuje, ker je sporno besedilo še vedno (najmanj tri leta) na razpolago javnosti na spletni strani, da je vodja projekta pri toženi stranki tožnika zmerjala s plagiatorjem. Trdi, da so bile vse te navedbe le pavšalno prerekane. Tožena stranka je zanikala zgolj to, da zavestno ali namerno avtorske pravice ni kršila; same kršitve niti zanikala ni. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Že sama kršitev izkazuje hujšo, celo najhujšo stopnjo krivde, saj obsežnega povzemanja besedila pojmovno ni mogoče storiti z navadno malomarnostjo. Večletno trdovratno vztrajanje pri kršitvi in naslavljanje tožnika s plagiatorjem ter nenazadnje nizek običajen honorar opravičuje povečanje nadomestila za 100 %. Opozarja na svoje obsežne trditve v vlogi z dne 15.6.2015. Opozarja na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da ne ve povedati, zakaj je toženka to storila. Meni, da na to izpoved odločitev ne sme biti oprta, ker zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke ni bilo predlagano. Podajanje trditev s pomočjo izpovedi strank ni dopustno. Na vprašanje sodišča „Zakaj je tožena stranka to storila?“, zakoniti zastopnik ni odgovoril. Odgovoru se je izmikal. Kršena je bila tožnikova pravica do izjavljanja, ker do prejema sodbe ni vedel, dokazovanju katerih dejstev je zastavljeno vprašanje namenjeno. Razlogi sodišča o nenamerni kršitvi avtorske pravice kažejo na kršitev materialnega pravila o dokaznem bremenu in kršitev 214. čl. ZPP. Graja tudi zavrnitev zahtevka za objavo sodbe na spletni strani www.ljubljanskobarje.si in v glasilu Mestne občine Ljubljana. Če je tožena stranka dosegla objavo svojega izdelka na spletni strani, bi pri upravljavcu spletne strani, javnem zavodu, lahko dosegla tudi objavo te sodbe. Upravljavca strani je o kršitvi avtorske pravice obvestil že tožnik. Upravljavec spletne strani je dolžnikov dolžnik. Tožena stranka je v zvezi s tem delom zahtevka navedla le, da za objavo sodbe na spletnih straneh Krajinskega parka ljubljansko barje ne odgovarja. Ni res, da bi bilo besedilo iz te spletne strani že umaknjeno. Da umika besedila iz te spletne strani tožena stranka ne bi mogla doseči, tožena stranka ni zatrjevala. Tožena stranka je pojasnila, da je ustrezno popravljeno besedilo posredovala Krajinskemu parku Ljubljansko barje in da je popravljeno besedilo upoštevano. Zato bi lahko dosegla tudi objavo sodbe in so drugačni razlogi sodišča napačni. Sodišče je mimo trditev tožeče stranke zaključilo, da glasilo Mestne občine Ljubljana (MOL) prejemajo vsa gospodinjstva v MOL in da informiranje presega namene te pravde ter namen obveščanja s tem glasilom. Takšni zaključki so širši od tistih, ki jih je v postopku navajala tožena stranka. Tožnik zato lahko šele v pritožbi navaja svoja drugačna stališča. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 35/2011 in ocenjuje, da so pogoji za objavo sodbe podani. Še posebej zato, ker so obsežni deli besedila že leta protipravno objavljeni na spletni strani Krajinskega parka Ljubljansko barje, ki je javni zavod. Poraba denarja v lokalni skupnosti se tiče vseh gospodinjstev. S 167. čl. ni predvideno, da se sodba objavi le v primeru, da je bila tudi kršitev storjena z objavo v tem glasilu. Edino objava sodbe lahko doseže reparacijo in satisfakcijo. Ta vidik je sodišče povsem zanemarilo. Prisojeni običajni honorar ne zadošča. Svoj uspeh označuje za več kot 50 %, zato je tudi odločitev o stroških postopka napačna.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zanika, da bi pri upravljavcu spletne strani lahko dosegla objavo sodbe. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5S 168. čl. ZASP je izrek civilne kazni predviden za primere, ko je bila avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Tožeča stranka namerno kršitev avtorske pravice zatrjuje. Utemeljuje jo z obsežnostjo uporabljenega teksta (avtorskega dela) in njegovo predelavo ter z dejstvom, da tožena stranka niti po pozivu ni poskrbela za odstranitev objave iz spletne strani. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da nobeden od očitkov ne dokazuje, da je tožena stranka pri nepooblaščeni uporabi tožnikovega avtorskega dela namerno kršila avtorsko pravico. V odgovoru na tožbo je prepričljivo pojasnila, da je tožnikovo avtorsko delo uporabila, ker je bila prepričana, da to lahko stori. Iz poročila Strokovno izhodišče za vzpostavitev omrežij NATURA 2000(1) je razbrala, da je poročilo podal Prirodoslovni muzej Slovenije, kjer je bil tožnik, ki je naveden kot nosilec študije, zaposlen. Sklepala je, da je bila študija naročena od javne ustanove in finansirana z javnimi sredstvi ter zato namenjena širši strokovni javnosti pri raziskovalnem delu. Štela je, da je tudi njen izdelek sestavni del tovrstnih študij in da je popularizacija treh študij zaželena. Iz spletne strani Ministrstva za kmetijstvo in okolje je razbrala, da je na spletnih straneh Natura 2000 objavljen tožnikov prispevek v nekomercialne namene mogoče uporabiti. Tudi njena študija(2) je bila izdelana za nekomercialne namene. Vse to kaže, da niti hude malomarnosti toženi stranki ni mogoče očitati. Pomembno je, da predmet študije, ki jo je izvedla, ni bober; tožnikovo avtorsko delo o bobru je uporabila v okviru proučevanja in predstavitve pojava vidre na področju Ljubljanskega barja. Tožnikovo avtorsko delo je torej uporabila za predstavitev zgolj ene od živalskih vrst, ki jih je zaradi obdelave svoje teme (druge živalske vrste) predstavila. Iz tožnikovih del je zajela bolj ali manj obsežne dele opisa bobra, njegovih značilnosti, razmnoževanja, navad, prehrane, njegovih vplivov na okolje … Med viri je navedla obe tožnikovi avtorski deli(3), iz katerih je podatke o bobru prepisala in delno prilagodila. Tožene stranke nobeden od soavtorjev(4), niti Prirodoslovni muzej Slovenije ni opozoril na nepravilnosti pri uporabi avtorskega dela. Trdovratnosti kršitve toženi stranki ni mogoče očitati, ker za odstranitev svojega izdelka iz spletne strani ni poskrbela zato, ker je bila prepričana, da v tožnikovo avtorsko pravico ni posegla. Ker gre za toženkin enkraten projekt, ponovitvene nevarnosti ni. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da uporaba tožnikovega avtorskega dela ne predstavlja namernega kršenja avtorske pravice ali kršenja te pravice iz hude malomarnosti. Ker je izrek civilne kazni predviden le za primer kršitve avtorske pravice, storjene namerno ali iz hude malomarnosti, te pa tožeča stranka, na kateri je dokazno breme take oblike krivde, ni zmogla dokazati, je zahtevek za plačilo civilne kazni utemeljeno zavrnjen.

6Pritožba pravilno navaja, da izpoved stranke ne more nadomestiti manjkajočih trditev, ne pojasni pa, katera dejstva naj bi sodišče črpalo iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke. Ker pritožba ne navaja dejstva, ki naj bi bilo – ne da bi bilo zatrjevano – upoštevano, pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti. Trditvena podlaga ni prekoračena. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je kljub temu, da je bilo predlagano le zaslišanje tožnika, zaslišalo obe pravdni stranki. V 257. čl. ZPP je predviden dokaz z zaslišanjem strank. Tudi načelo enakopravnega obravnavanja strank zahteva zaslišanje obeh strank.

7Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zavrnitvijo zahtevka za objavo izreka te sodbe v glasilu Mestne občine Ljubljana. Razlogov za objavo v glasilu Mestne občine Ljubljana ni videti, saj bralci niti s tožnikovim avtorskim delom niti z njegovo nepooblaščeno uporabo niso bili seznanjeni. Ker izdajatelji medija programsko zasnovo medija oblikujejo samostojno in so uredniki medijev pri ustvarjanju programskih vsebin avtonomni (6. čl. in drugi odstavek 9. čl. Zakona o medijih - ZMed), ni mogoče nekritično izbirati medija, ki naj sodbo objavi. Kot edini razlog za objavo sodbe v glasilu Mestne občine Ljubljana tožnik navaja dejstvo, da je ta občina naročnik projekta. Satisfakcijo zaradi kršenja moralne avtorske pravice bo dobil z objavo izreka sodbe na spletni strani. Ker je bilo tožnikovo avtorsko delo kot del drugega avtorskega dela dalj časa na razpolago uporabnikom spletne strani Krajinski park Ljubljansko barje, bo z objavo na tej spletni strani omogočeno, da se javnost seznani z avtorstvom objavljene spletne vsebine; ta objava bo obenem ustrezno zadoščenje tožniku. Namen objave je namreč obelodaniti avtorstvo uporabljenega dela in kršitev avtorske pravice. Objava izreka sodbe na spletu je zato utemeljeno zahtevana. V roku enega meseca se bodo uporabniki z avtorstvom objavljene vsebine lahko seznanili, zato potrebe po dalj časa trajajoči objavi ni. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (167. čl. ZASP) je izpodbijana sodba spremenjena tako, da je tožeča stranka objavo izreka prvostopenjske sodbe, kakor je spremenjen s to določbo, dolžna zagotoviti za čas enega meseca (358. čl. ZPP).

8Kadar pritožbeno sodišče prvostopenjsko določbo spremeni, odloči o stroških vsega postopka (tretji odstavek 165. čl. ZPP). Merilo za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Uspeh tožeče stranke, ki je: – zahtevala plačilo 3.200,00 EUR in uspela uveljaviti plačilo 2.100,00 EUR; – zaradi ugotovljene kršitve avtorske pravice dosegla odstranitev spletne vsebine (pcto 500,00 EUR) in objavo sodbe na spletu, ne pa v tiskanem mediju (pcto skupaj 500,00 EUR), je 75%. V 28. točki prvostopenjske sodbe so specificirani pravdni stroški tožeče stranke, ki znašajo 1.011,44 EUR. Tožena stranka povrnitve pravdnih stroškov ni zahtevala. Upoštevajoč uspeh strank v postopku je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 758,58 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

9Uspeh v pritožbenem postopku je merilo za odločitev o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka, ki je izpodbijana odločitev o zavrnitvi plačila 1.100,00 EUR in objave sodbe v tiskanem mediju in na spletu (pcto skupaj 500,00 EUR), je uspela doseči objavo sodbe na spletu. Upoštevajoč vrednost zahtevkov je uspeh tožeče stranke s pritožbo 20 %. V tem obsegu je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: sodna taksa za pritožbo 126,00 EUR, odvetniška nagrada po tar. št. 3210 Odvetniške tarife (Ur. list RS 67/08) 139,20 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 odvetniške tarife 20,00 EIR in DDV 34,98 EUR.

-------------

Op. št. (1): Tožnikovo (so)avtorsko delo.

Op. št. (2): ...

Op. št. (3): 1) Kryštufek, B. 2003, Bober (Castor fiber); Strokovno izhodišče za vzpostavljanje omrežij Natura 2000, končno poročilo. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana

2) Kryštufek, B., Hudoklin A., Pavlin, D., 2006: Bober (Castor fiber) v Sloveniji, Scopolia št. 59, str. 1-41.

Op. št. (4): Obe strokovni deli, navedeni pod 3. točko opomb, sta avtorsko delo treh avtorjev, od tega tožnikov avtorski prispevek znaša 70 %.