VSL sodba II Cpg 983/2016

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 213,74 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172603/2014 z dne 16. 12. 2014 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 68,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2014 dalje do plačila ter za znesek 2.476,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2014 dalje do plačila in v 3. točki izreka sklepa za znesek 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). O stroških pravdnega postopka je sodišče prve stopnje odločilo tako, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 550,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Višje sodišče je upoštevalo tudi dopolnitev pritožbe, ker je bila poslana v pritožbenem roku.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi dveh računov, in sicer št. 16 z dne 18. 3. 2014 v višini 68,15 EUR in št. 17 z dne 27. 3. 2014 v višini 2.476,92 EUR. Res je, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da je na računu št. 17 z dne 27. 3. 2014 (priloga A 18 spisa) navedeno, da se nanaša na grafično svetovanje in izdelavo grafičnih predlog. Vendar je tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe pojasnila, da je račun št. 17 z dne 27. 3. 2014 dejansko izstavljen za provizijo za zavarovalniške posle. Tožeča stranka torej ne zatrjuje, da vtožuje plačilo storitev grafičnega svetovanja in izdelave grafičnih predlog, temveč navaja, da vtožuje neplačane provizije, pri tem pa pojasnjuje razloge, zaradi katerih so na računu navedene grafične storitve. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza niti glede obstoja poslovnega razmerja, niti glede dejansko izvedenega grafičnega svetovanja in izdelave grafičnih predlog, čeprav je toženka temu ugovarjala. Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da bo lahko tožeča stranka na toženo stranko naslavljala zahtevke enkrat po eni, drugič po drugi pravni podlagi. Ne gre torej za grafične storitve, temveč za provizije od zavarovalniških poslov, ki jih tožeča stranka toženi stranki „uradno“ ni mogla zaračunati.

7Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prišlo do dejanske ugotovitve, da je R. P. (zakoniti zastopnik tožeče stranke) delal kot „napotilec“ (napotitev strank k toženi stranki z namenom sklepanja zavarovalnih pogodb), za kar je tožena stranka plačevala provizijo. Te ugotovitve v sporu majhne vrednosti ni dopustno preizkušati, zaradi česar tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ne more zahtevati provizije, ker da so do nje upravičeni le zastopniki, ki imajo licenco, in da se je R. P. le učil. Enako velja za pritožbene navedbe, da je bil izračun provizije pripravljen zgolj zaradi seznanitve, na kakšen način se obračunava provizija zastopniku z licenco, kakor tudi za navedbe, da na višino provizije vpliva več dejavnikov, v največji meri pa storno zavarovalne pogodbe (česar tudi sicer tožena stranka prej ni zatrjevala).

8Sodišče prve stopnje je na naroku dne 3. 6. 2016 zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo tudi zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke pravočasno in pravilno vabljen na zaslišanje, poleg tega pa je bil tudi opozorjen na posledice, če se na vabilo ne bo odzval (drugi odstavek 258. člena ZPP). Vabilo stranki na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (list. št. 86 spisa), ki ga tožena stranka prilaga k dopolnitvi pritožbe (kot dokaz trditvam, da njen zakoniti zastopnik ni bil pravilno vabljen), ni enako vabilu stranki za zaslišanje (list. št. 88), ki je bilo vročeno osebno stranki. Gre namreč za dve različni vabili, ki imata v primeru neudeležbe tudi različne posledice, kar je napisano v njunih pravnih poukih.

9Poleg tega je treba pripomniti, da niti zakoniti zastopnik tožene stranke, niti pooblaščenec tožene stranke, ki je bil prisoten na naroku za glavno obravnavo, ni opravičil odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke, niti ni navedel razlogov, zaradi katerih se zakoniti zastopnik tožene stranke ni odvzal na vabilo na zaslišanje. Sodišče prve stopnje je torej povabilo zakonitega zastopnika tožene stranke na zaslišanje, vendar se slednji na vabilo ni odvzal, zaradi česar tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je brez njegovega zaslišanja ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ter da sodne odločbe ni mogoče opreti na enostransko izpovedbo tožeče stranke.

10Tožena stranka v pritožbi navaja, da vabilo na zaslišanje ni bilo pravilno vročeno, ker je bilo vročeno neposredno zakonitemu zastopniku tožene stranke, ne pa pooblaščencu tožene stranke. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je treba stranko na narok, na katerem namerava sodišče izvesti dokaz z zaslišanjem strank, vabiti osebno. Določba 137. člena ZPP (ki določa, da se sodna pisanja vročajo pooblaščencu) v tem primeru ne pride v poštev (J. Zobec in drugi v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 523). Glede na predhodno navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da v kolikor bi pooblaščenec prejel vabilo, bi zagotovil udeležbo zakonitega zastopnika na glavni obravnavi. Ni odveč pripomniti, da je bil na glavni obravnavi prisoten pooblaščenec tožene stranke in ni ugovarjal, da njegova stranka ni bila pravilno vabljena na zaslišanje (če meni, da bi moralo biti vabilo vročeno njemu kot pooblaščencu), niti ni ugovarjal zoper sklep, da se ostali dokazni predlogi (torej tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke) kot nepotrebni zavrnejo, kar je v nasprotju z določbo 286b. člena ZPP.

11Glede na to, da je zaslišanje strank dokazno sredstvo (določbe spadajo v 18. poglavje ZPP, ki je naslovljeno kot „dokazi in izvajanje dokazov“), s katerimi se dokazuje resničnost trditev, ki so bile že pred tem postavljene v vlogah (oz. na prvem naroku za glavno obravnavo, v kolikor ne gre za spor majhne vrednosti), tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker toženi stranki ni omogočilo, da se izjavi o novih navedbah in trditvah, ki naj bi jih na zaslišanju navajal zakoniti zastopnik tožeče stranke. Tožena stranka ne konkretizira, o katerem pravno odločilnem dejstvu (na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev) naj bi zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal brez predhodno postavljene trditvene podlage. Le pavšalno navaja, da navedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke v zvezi z izstavljanjem računov, ustnim dogovorom z zastopnikom tožene stranke in druge navedbe, niso imele podlage v trditvah tožeče stranke. Predhodno navedeno velja tudi za (nekonkretizirane) pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spreminjanja in podajanja novih navedb na zadnji obravnavi na eni strani, na drugi strani pa preprosto zavrniti dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke.

12Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je bila tožba tožeče stranke nesklepčna (zaradi česar bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči - pravilno zavrniti). Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi tožbe zatrjevala, da je upravičena do plačila vtoževane terjatve (zatrjevala je torej svojo aktivno legitimacijo), navedla je, na katere storitve se vtoževana terjatev nanaša, in pojasnila, na čem temelji višina vtoževane terjatve, kot izhaja iz predloga za izvršbo. Navedeno zadostuje za sklepčnost tožbe. Ko pa je tožena stranka ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke, češ da je storitve opravljal R. P. osebno, ne pa tožeča stranka, pa je slednja k drugi pripravljalni vlogi predložila cesijski pogodbi, s katerima je izkazala svojo aktivno legitimacijo in utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje pavšalnim očitkom, da sta bili cesijski pogodbi pripravljeni za potrebe tega postopka, ni sledilo.

13Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ker naj bi ta tekom postopka spreminjal trditveno podlago in prirejal dokazne predloge glede na potrebe postopka. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka ne more uspeti, saj z njimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

14Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza v zvezi z višino vtoževane terjatve (kar ne drži, saj je vpogledalo v listinske dokaze in v zvezi s tem zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke), in da o tožbenem zahtevku ni mogoče odločati, ker ni najti povezave med zneski v navedbah in dokazih tožeče stranke in višino tožbenega zahtevka. Tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Iz povzetka na prilogi A 93 spisa, ki ga tožena stranka izpostavlja v pritožbi, namreč jasno izhaja, zakaj je na začetku naveden znesek 1.620,78 EUR, na koncu pa 1.293,51 EUR (delna plačila računov, napačno obračunan DDV in dodatno delo). Vse to je tožeča stranka pojasnila tudi v trditvah (prim. trditve v zadnjem odstavku na list. št. 70 in nadaljevanje na list. št. 71 spisa), zakoniti zastopnik pa je te navedbe potrdil na zaslišanju (da povzetek na prilogi A 93 predstavlja rekapitulacijo vseh medsebojnih obveznosti). Tožeča stranka je tudi pojasnila, kako je prišla do vtoževanega zneska, ki predstavlja seštevek po računih št. 17 (priloga A 18 spisa) in št. 16 (priloga A 40 spisa), in je za račun št. 17. pojasnila, kaj je v njem zaračunano (list. št. 70 spisa). Vsi zneski so sledljivi oz. se ujemajo (prim. račun št. 17, obračun na prilogi A 93 in tabela na prilogi A 92 spisa), zato so pritožbene navedbe, da se zneski ne ujemajo oz. da med njimi ni povezave, neutemeljene.

15Izvedenca zavarovalniške stroke je predlagala tožeča stranka, zaradi česar tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi ga sodišče prve stopnje moralo angažirati. Stranka se namreč ne more sklicevati na to, da ji je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obravnavanja oz. sodelovanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala nasprotna stranka.

16Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Višje sodišče je ocenilo, da so bili stroški odgovora na pritožbo tožeče stranke potrebni, zaradi česar jih je naložilo v plačilo toženi stranki, ki s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče je tožeči stranki priznalo 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo po tar. št. 21 Odvetniške tarife, 6,7 točke kot pavšalni znesek izdatkov za stranko po 11. členu Odvetniške tarife in 22 % DDV (38,54 EUR), kar skupaj znese 213,74 EUR. Tožena stranka naj stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki povrne v roku 15 dni od vročitve sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.