VSL sodba in sklep I Cp 1404/2016

I. Pritožbi prvega toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvega toženca v celoti zavrne, v IV. točki izreka pa tako, da mora tožnik prvemu tožencu povrniti še 1.562,63 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožnikovi pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper četrto toženko Z., d. d., in v IV. točki izreka glede stroškov postopka za četrto toženko razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Tožnikovi pritožbi zoper dopolnilni sklep se delno ugodi in se ta sklep glede zamudnih obresti od stroškov postopka za četrto toženko razveljavi.

IV. Sicer se tožnikovi pritožbi zoper sodbo in dopolnilni sklep zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v II. točki izreka in v IV. točki izreka glede stroškov postopka za prvega in drugega toženca) ter sklep (glede zamudnih obresti od stroškov postopka za prvega in drugega toženca) potrdita.

V. Tožnik mora prvemu tožencu v 15 dneh povrniti 986,74 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

VI. Odločitev o tožnikovih stroških za pritožbo zoper sodbo glede četrte toženke se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku. Razsodilo je, da morata prvi in drugi toženec solidarno plačati tožniku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2009 dalje, višji tožbeni zahtevek zoper njiju pa je zavrnilo. Tožbeni zahtevek zoper preostale tožence je v celoti zavrnilo. Tožniku pa je naložilo, da mora tožencem povrniti njihove pravdne stroške. Z dopolnilnim sklepom je tožencem prisodilo še zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in prvi toženec, tožnik pa se je pritožil tudi zoper dopolnilni sklep. Tožnik, ki izpodbija le odločitev glede prvih dveh tožencev in četrte toženke, se v pritožbi sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava, toženec pa uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Oba prvenstveno predlagata ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik enak pritožbeni predlog uveljavlja tudi glede izpodbijanega dopolnilnega sklepa.

3Tožnik očita sodišču prve stopnje, da je napačno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper četrto toženko. Pravilno je sicer ugotovilo, da sta prvi in drugi toženec v škodnem dogodku delovala kot delavca zavarovane družbe V., d. o. o., napačno pa je sklepalo, da je zavarovalno kritje v obravnavanem primeru izključeno na podlagi splošnih pogojev zaradi njunega naklepnega ravnanja. Razlog za izključitev zavarovalnega kritja po splošnih pogojih je lahko le naklepno ravnanje zavarovanca, torej zavarovane družbe. Tudi po sodni praksi ravnanja zavarovančevih delavcev ni mogoče enačiti z ravnanjem zavarovanca. Poleg tega gre pri zavarovanju splošne odgovornosti po 37. členu Zakona o zasebnem varovanju za obvezno zavarovanje, zato zavarovalnica zoper oškodovanca nima ugovorov iz pogodbe. Četrta toženka kot delodajalec objektivno odgovarja za nastalo škodo. Tožnik nadalje nasprotuje tudi višini prisojenega zneska, saj ta ne ustreza pravični denarni odškodnini. Ponavlja, da je zaradi smrti sina trpel in še vedno trpi izjemno hude duševne bolečine in da je od škodnega dogodka dalje nesposoben za pridobitno delo. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje sodišče, niso primerljivi s tožnikovim. Vztraja, da gre za katastrofalno škodo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka glede prvih dveh tožencev in četrte toženke. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je bila za prva dva toženca sporna tudi podlaga zahtevka in da je bil v zvezi s tem izveden celo dokaz z izvedencem. Nazadnje je tožnik z zahtevkom po temelju v celoti uspel. Glede na okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Samo doseženi uspeh v obravnavani zadevi ne more biti edino izhodišče za odmero stroškov. Absurdno in skrajno nepravično je, da bi moral tožnik prvima dvema tožencema po vsem, kar sta storila njegovemu sinu, še povrniti stroške postopka.

4Prvi toženec navaja, da sta bila z drugim tožencem obsojena za po eno kaznivo dejanje povzročitve posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika, za katero je značilno naklepno ravnanje glede posebno hude telesne poškodbe in malomarnost glede smrtne posledice. Naklep storilca glede hujše posledice je pri tem kaznivem dejanju izključen. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je prvi toženec škodo povzročil namenoma. Tožba se nanaša na škodo, ki je nastala zaradi smrti bližnjega, ta škoda pa ni bila povzročena namenoma, ampak iz malomarnosti. V nasprotnem primeru bi bila prva dva toženca obsojena za povsem drugo kaznivo dejanje. Poudarja, da je pravdno sodišče vezano na vsa dejstva, ki pomenijo znake kaznivega dejanja. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da ni vezano na ugotovitev kazenskega sodišča glede ugotovljene stopnje krivde. Prvi toženec smrti tožnikovega sina ni hotel in je tudi ni sam povzročil. Za nastalo škodo je odgovoren delodajalec prvega toženca, zato je sodišče napačno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije. Zmotno je ugotovilo tudi dejansko stanje. Tožnikov sin ni umrl zaradi udarcev prvega toženca, temveč v posledici zadnjega udarca, ki mu ga je zadal drugi toženec. Pritožba zato vztraja pri ugovoru deljene vzročnosti. Sodišče bi lahko ugotovilo deleže prvih dveh tožencev pri povzročeni škodi, pa tega ni ugotavljalo. Bistveno je kršilo tudi določbe pravdnega postopka, ker ni sledilo ugotovitvam izvedenca, da bodo tožnikove duševne bolečine v bodoče zelo blage intenzitete, ampak se je namesto na izvedensko mnenje, čeprav ga je ocenilo za popolno in strokovno, oprlo na tako imenovano življenjsko izkustvo. Podrejeno prvi toženec opozarja na soprispevek tožnikovega sina, ki je z verbalnimi žalitvami izzval prvega toženca in dal s tem povod za ravnanje, ki je sledilo. Sodišče bi moralo njegov soprispevek oceniti na najmanj 10%. Višina prisojene odškodnine je previsoka, upoštevaje sodno prakso, na katero se je sodišče samo sklicevalo. Očitno je upoštevalo tudi medijsko izpostavljenost primera, ki pa na višino odškodnine ne bi smela vplivati.

5Odgovorov na pritožbi ni bilo.

6Pritožba prvega toženca je v celoti utemeljena, tožnikova pritožba pa je delno utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodninski odgovornosti prvega toženca(1) zmotno uporabilo materialno pravo. Tožbeni zahtevek namreč temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. V takšnem primeru je sodišče po 14. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Pravdno sodišče lahko ugotovi dejstva drugače kot kazensko sodišče, vendar le v okviru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče(2).

8Prvi toženec je bil v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom obsojen za kaznivo dejanje povzročitve posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ) v sostorilstvu z drugim tožencem. Tožnikovega sina je sicer poškodoval z naklepom, do njegove smrti, ki je nastopila kot posledica poškodb, pa je bil po ugotovitvi kazenskega sodišča malomaren. Sodišče v pravdnem postopku zato prvemu tožencu ne more pripisati, da je namenoma povzročil škodno posledico, saj bi to pomenilo drugačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja(3). Pravdno sodišče je torej v tem primeru vezano tudi na ugotovljeno stopnjo (kazenske) krivde in je drugačno stališče izpodbijane sodbe materialnopravno zmotno.

9Prvi toženec je škodo, ki jo predstavljajo tožnikove duševne bolečine zaradi smrti sina, povzročil v zvezi s svojim delom varnostnika, kar pravilno ugotavlja izpodbijana sodba. Tožnik kot oškodovanec bi po drugem odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ) smel zahtevati odškodnino tudi neposredno od prvega toženca le, če bi ta škodo povzročil namenoma. Ker ta pogoj ni izpolnjen, bi za nastalo škodo po prvem odstavku 147. člena OZ moral odgovarjati tedanji delodajalec(4) prvega toženca.

10Prvi toženec torej utemeljeno nasprotuje svoji pasivni legitimaciji, saj bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zoper njega v celoti zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo, obenem pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na prvega toženca. Iz istega razloga je bilo treba zavrniti tudi tožnikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na delno zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugega toženca. Tudi ta je škodno posledico povzročil v enakih dejanskih in pravnih okoliščinah kot prvi toženec, vendar se zoper obsodilni del sodbe ni pritožil.

11Utemeljena pa je tožnikova pritožba glede četrte toženke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrnilo, vendar razlogi, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo za takšno svojo odločitev, niso pravilni.

12Odgovornost četrte toženke za nastalo škodo temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi z delodajalcem prvih dveh tožencev, ki sta škodo povzročila. Delodajalec (V., d. o. o.) je s to pogodbo zavaroval svojo civilnopravno (poklicno) odgovornost za škodo, ki izvira iz njegove dejavnosti varovanja oseb v lokalih in na prireditvah. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je šlo tudi po tedaj veljavnih predpisih(5) za obvezno zavarovanje, kar pomeni, da zavarovalnica po drugem odstavku 965. člena OZ zoper oškodovanca, ki ima lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja, nima ugovorov iz zavarovalne pogodbe. Tudi sicer bi lahko bil razlog za izključitev zavarovalnega kritja po splošnih pogojih(6), na katere se sklicuje izpodbijana sodba, le naklepno ravnanje (ali zavestna kršitev veljavnih predpisov) samega zavarovanca, torej zavarovane družbe, in ne prvih dveh tožencev kot njenih delavcev. Napačno je stališče izpodbijane sodbe, da naj bi zavarovalno kritje vključevalo le zaposlene z veljavno pogodbo o zaposlitvi. V zavarovalni pogodbi in zavarovalnih pogojih za tako sklepanje ni podlage. Dejstvo, da je bil drugi toženec po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaposlen pri zavarovancu četrte toženke kot varnostnik „na črno“, torej ne vpliva na njeno odgovornost, da povrne nastalo škodo.

13Sodišče prve stopnje je zaradi napačne razlage pogodbenih določil zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu ugodilo tožnikovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo na podlagi 355. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje skrbneje analizirati zavarovalno pogodbo in zavarovalne pogoje, da bo lahko pravilno odločilo o obstoju in obsegu zavarovalnega kritja. Pri tem bo moralo upoštevati, da je namen obveznega zavarovanja prvenstveno zaščita oškodovanca. Pred odločitvijo o višini odškodnine se bo moralo izreči še o preostalih ugovorih četrte toženke, ki bi utegnili vplivati na presojo njene odškodninske odgovornosti.

15Delna sprememba prve sodbe je terjala tudi delno novo odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik mora prvemu tožencu, ki je v pravdi dosegel popolno zavrnitev tožbenega zahtevka, povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo 3.421,70 EUR. Poleg razlike nad že prisojenim zneskom teh stroškov mu dolguje tudi njegove pritožbene stroške. Ti obsegajo nagrado za postopek s pritožbo (tar. št. 3210 - 788,80 EUR), administrativne in poštne stroške (tar. št. 6002 - 20,00 EUR) ter 22% DDV, skupaj 986,74 EUR, upoštevaje odvetniško tarifo in s pritožbo izpodbijani znesek (30.000,00 EUR). Ker je tožnik s pritožbo zoper drugega toženca propadel, v tem delu ni upravičen do drugačne stroškovne odločitve. O stroških v zvezi s tožnikovim zahtevkom zoper četrto toženko, vključno s pritožbenimi, bo odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi (tretji odstavek 165. člena ZPP). Preostale svoje pritožbene stroške je tožnik dolžan trpeti sam, odločitev o tem pa je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Enako velja za drugega toženca, ki pa se zoper sodbo ni pritožil.

Op. št. (2): Tako delna sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 72/2013 z dne 28. 5. 2015

Op. št. (3): Če bi tožnikovemu sinu naklepno vzel življenje, bi šlo za kaznivo dejanje umora po 127. členu KZ.

Op. št. (4): Njegova odgovornost bi bila izključena le, če bi mu uspelo dokazati, da sta prva dva toženca v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba.

Op. št. (5): drugi odstavek 37. člena Zakona o zasebnem varovanju (Ur. l. RS, št. 126/2003 in naslednji)

Op. št. (6): 1. in 3. točka prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne odgovornosti O-02/03