VSL sodba II Cp 3255/2015

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 27.482,34 EUR nadomesti z zneskom 38.184,41 EUR, v III. točki izreka tako, da se znesek 18.482,34 EUR nadomesti z zneskom 29.184,41 EUR, v obeh prej navedenih točkah izreka tako, da se datum 10. 6. 2013, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, nadomesti z datumom 13. 6. 2015, v IV. točki izreka tako, da se znesek 15.144,00 EUR nadomesti z zneskom 4.441,93 EUR in v V. točki izreka tako, da se znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici, zviša za 231,23 EUR (na 307,73 EUR).

II. Sicer se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke v znesku 27.482,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2013 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka) in obstoj terjatve toženke do tožnice na podlagi pravnomočno ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2007 in 25. člena kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije v višini 9.000,00 EUR (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 95865/2013 z dne 12. 6. 2013 ostane v veljavi za znesek 18.482,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2013 do prenehanja obveznosti in v 3. odstavku izreka za znesek 143,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2013 do prenehanja obveznosti (III. točka izreka) in da se navedeni sklep o izvršbi v presežku (15.144,00 EUR z obrestmi) v 1. odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (IV. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške v višini 76,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (V. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Zoper sodbo, razen v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj njene terjatve v znesku 27.482,34 EUR, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, pobotni ugovor pa zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Ne strinja se z odločitvijo glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zahtevane odpravnine od vložitve predloga za izvršbo dne 10. 6. 2013 oziroma predvsem z navedbo, da tožnica ni zatrjevala toženkine nepoštenosti, saj je že v prvi pripravljalni vlogi trdila, da toženka s pravnomočnostjo sodbe o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi o zaposlitvi oziroma z vročitvijo te sodbe ni bila več v dobri veri. Nedobrovernost je nepoštenost. Zamudne obresti torej ne tečejo od dneva plačila do dneva, ko je odpadla pravna podlaga za izplačilo, tečejo pa od dneva, ko je obveznost toženke zapadla v plačilo. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločilo o zahtevku (pravilno: pobotnem ugovoru)(1), ki spada v stvarno pristojnost drugega sodišča. Gre namreč za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja, s tem pa za drugo vrsto postopka, zaradi česar bi moralo pobotni ugovor zavreči. Pobotni ugovor glede višine ni bil sklepčen, kar je tožnica izrecno navedla v pripravljalni vlogi in na kar je sodišče opozorilo na naroku za glavno obravnavo, s čimer je prekoračilo materialno pravno vodstvo in storilo absolutno bistveno kršitev ZPP. Ne držijo ugotovitve sodišča, da tožnica ni prerekala višine toženkine terjatve. Ni na tožnici, da substancirano prereka višino terjatve toženke, za katero bi morala toženka podati substancirane navedbe in dokaze. Sodišče torej ne bi smelo ugotoviti, da so tri povprečne mesečne plače toženke v zadnjih treh mesecih znašale 9.000,00 EUR, in to zgolj na podlagi neugovarjanja tožnice višini terjatve. Sodba ne vsebuje utemeljenih razlogov, zato se je ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo zaradi nesklepčnosti pobotni ugovor zavreči oziroma zavrniti. Tožnica poudarja, da toženka ni upravičena do pogodbene kazni zaradi izrecne prepovedi o kumulaciji odškodnine in pogodbene kazni, sklicujoč se na 254. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Oboje lahko zahteva le, če je to dovoljeno po samem zakonu. Pogodbena kazen ima namen povračila pavšalne odškodnine zaradi nezakonite odpovedi. Toženki je bila s pravnomočno sodbo Pdp 1163/2010 in sodbo VSRS VIII Ips 48/2011 prisojena odškodnina v višini 15.000,00 EUR, zato nima več nobenega zahtevka zoper tožečo stranko, s tem pa tudi ne pobotnega ugovora. Do pogodbene kazni pa ni upravičena tudi iz razloga, ker tožnica ni ravnala nezakonito oziroma je ravnala v dobri veri, da je odpoved zakonita, zato je tudi izplačala odpravnino toženki. Glede na to, da je sodba nepravilna in nezakonita v I. in II. točki, je posledično nepravilna in nezakonita tudi v III. in IV. točki. Tožnica podredno podaja pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, saj ne drži, da so se stekli pogoji za pobot in srečali terjatvi že 6. 3. 2012, saj je bila terjatev toženke takrat še negotova, kljub temu da je temelj terjatve domnevno že obstajal. Odločitev o stroških postopka je napačna, saj je sodišče pobotalo stroške, kot da bi toženka imela pobotni ugovor v višini vtoževanega zneska, zato ne drži, da je toženka imela uspeh v pravdi v višini 1.127,91 EUR, ampak kvečjemu uspeh v višini pobotnega ugovora. Sodišče ne navaja uspehov obeh strank v odstotkih, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo upoštevati uspeh tožnice, upoštevaje III. točko izreka izpodbijane sodbe. Sodišče tudi ni upoštevalo tožničinih stroškov v zvezi s postopkom predhodne odredbe, upoštevaje celoten uspeh v pravdi.

4Toženka se pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov zoper I., III. in V. točko sodbe in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zgolj z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi (ne pa z razveljavitvijo ali odpravo ali s preklicem odpovedi) ni odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine, saj ta še vedno obstaja. Toženka opozarja na določbo 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Poudarja, da je tožnica o tem, da je odpoved nezakonita, vedela že v času, ko je odpoved podala, kar izhaja tudi iz razlogov, zaradi katerih je bilo ugotovljeno, da je odpoved nezakonita. Poleg tega takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR)(2) ni določal roka za izplačilo odpravnine, temveč je bil ta uveden šele z uveljavitvijo ZDR-1(3) leta 2013, in sicer da odpravnina zapade v plačilo na dan prenehanja delovnega razmerja. Glede na to bi tožnica brez posledic zanjo z izplačilom odpravnine lahko počakala do odločitve sodišča o tem, ali je odpoved podana zakonito ali ne oziroma do izteka roka za sodno varstvo, če je toženka ne bi izpodbijala. Tožnica je bila namreč še pred izplačilom odpravnine seznanjena s postopkom pred delovnim sodiščem, v katerem je toženka izpodbijala odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je odpravnino plačala potem, ko je odgovorila na tožbo, torej med postopkom. Tožnica je imela možnost, da ne plača odpravnine in se pusti tožiti, da bi se v sodnem sporu ugotavljalo, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Tega tožnica ni storila, temveč je odpravnino izplačala, zaradi česar bi sodišče moralo upoštevati določbo 191. člen OZ in njen zahtevek zavrniti. Enako stališče je zavzela sodna praksa v identičnem primeru v zadevi Pdp 1035/2013 z dne 7. 11. 2013. Tožnica je vedela, da toženka v primeru nezakonitosti ni upravičena do odpravnine, pa ji je vseeno izplačala odpravnino, toženka pa jo je upravičeno izčrpala. Zgrešeno je stališče v izpodbijani sodbi, da ni moč slediti socialnovarstvenem namenu odpravnine in dejstvu, da je bila odpravnina izčrpana.

5Tožnica in toženka v odgovorih na pritožbi nasprotne stranke predlagata njuni zavrnitvi.

6Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnice

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kot stvarno nepristojno z odločitvijo o pobotnem ugovoru storilo absolutno bistveno kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za dopustnost procesnega pobotnega ugovora namreč ni treba, da je podana stvarna pristojnost oziroma istovrstnost postopka, saj zanj za razliko od nasprotne tožbe to ZPP ne določa. V vsakem primeru pa mora biti podana stvarna pristojnost za terjatev, ki jo tožnica uveljavlja s tožbo.(4) Po prepričanju pritožbenega sodišča je toženka podala zadostne trditve, ki jih je tudi dokazno podprla, o višini v pobot uveljavljanje terjatve, s čimer je (procesno) trditveno in dokazno breme prešlo na tožnico, ki pa tega bremena ni zmogla. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni ugovarjala navedbi toženke, da so tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela znašale 9.000,00 EUR, čeprav je kot delodajalka nedvomno razpolagala s tem podatkom. Glede na navedeno ne pride v poštev niti zavrženje niti zavrnitev pobotnega ugovora, za kar si neupravičeno prizadeva pritožnica.

8Odškodnina in pogodbena kazen se izključujeta, kadar imata obe isti namen (254. člen OZ). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v danih okoliščinah takšnega sklepa ni moč napraviti. Odškodnina na podlagi 118. člena ZDR, ki je bila prisojena toženki, nadomešča reintegracijo in pokriva del škode, ki jo delavec utrpi zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko ima pogodbena kazen iz 25. člena tedaj veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije(5) kaznovalni in preventivni namen odvračanja delodajalcev od podajanja nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi.(6) Stičišče obeh je predpostavka, da je bila odpoved nezakonita, kar je bilo v konkretnem primeru tudi pravnomočno ugotovljeno. Ob tem je brez pomena pritožbeno navajanje, da toženka ni upravičena do pogodbene kazni tudi iz razloga, ker tožnica ni ravnala nezakonito.

9Dejstvo, kdaj so se stekli pogoji za pobot oziroma srečali terjatvi po tožbi in ugovoru zaradi pobota, pri procesnem pobotanju ni odločilno,(7) zato uveljavljani pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja glede tega trenutka (6. 3. 2012, ko je bilo pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi) ne terja odgovora pritožbenega sodišča. Zagotovo pa ne gre sprejeti tožničine trditve, da je bila v tem trenutku terjatev toženke, ki jo je uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, še negotova in da ta nastane šele s postavitvijo zahtevka na podlagi predpisa, ki daje pravico, in ne že z obstojem tega predpisa. Temelj za njen nastanek je bil podan, kar priznava tudi tožnica, njena višina pa tedaj res še ni bila znana, temveč jo je sodišče ugotovilo šele v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Če bi sprejeli tožničino tezo, da je po višini neznana terjatev negotova in kot taka nepobotljiva, bi to pomenilo, da se v pobot v pravdi lahko stavi le pravnomočno ugotovljena terjatev, t. i. judikatna terjatev. Tako stališče bi bilo preveč utesnjujoče in bi sodišču onemogočilo odločanje o obstoju in višini terjatve toženca v izreku (pod pogojem, da ugotovi obstoj tožnikove terjatve) v skladu s tretjim odstavkom 319. člena ZPP.

10Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev v obrestnem delu. Skladno s 193. členom OZ je neupravičeni pridobitelj dolžan plačati zakonske zamudne obresti od trenutka, ko ni več dobroveren, kar se zgodi najkasneje ob vložitvi zahtevka.(8) Strinjati se je s pritožbeno navedbo, da je tožnica v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2015, pa tudi v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2015, prejeti na naroku, trdila, da toženka s pravnomočnostjo sodbe o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma z njeno vročitvijo ni bila več v dobri veri. Tožničino pritožbeno razlogovanje sodišče druge stopnje sprejema, zato se kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti določi dan po vročitvi drugostopenjske (pravnomočne) sodbe. Glede na s strani toženke neprerekano trditev, da ji je bila navedena sodba vročena 14. 12. 2010, obresti tečejo od 15. 12. 2010. Ta datum, ki je nadomestil (kasnejši) datum 10. 6. 2013(9), od katerega so sprva tekle zakonske zamudne obresti, je vplival na obračun zakonskih zamudnih obresti do 12. 6. 2015, kot je razvidno iz naslednje točke obrazložitve.

11Ker gre v konkretnem primeru za procesno pobotanje,(10) ki nastane z odločitvijo sodišča prve stopnje (z učinkom ex nunc), je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa poseglo v odločitev o zahtevkih po tožbi in o pobotnem ugovoru tako, da je izračun višine terjatve (oziroma preračun zakonskih zamudnih obresti) opravilo na dan zaključka glavne obravnave 12. 6. 2015. Pri tem je ugotovilo, da znesek terjatve tožeče stranke s pripadajočimi obrestmi do 12. 6. 2015 znaša 38.184,41 EUR(11) (I. točka izreka izpodbijane sodbe), medtem ko terjatev tožene stranke po pobotnem ugovoru ostaja enaka, to je 9.000,00 EUR(12). Po opravljenem pobotu je toženka dolžna tožnici (poleg prisojenih stroškov izvršilnega postopka) plačati še znesek 29.184,41 EUR, za kar ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 95865/2013 z dne 12. 6. 2013 (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Zakonske zamudne obresti od tega zneska in od zneska terjatve tožeče stranke v I. in III. točki izreka po novem tečejo od naslednjega dne od izdaje prvostopenjske sodbe, to je od 13. 6. 2015. Zaradi opisanih sprememb se v IV. točki izreka izpodbijane sodbe znesek 15.144,00 EUR nadomesti z zneskom 4.441,93 EUR, za kolikor se citirani sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavi in se tožničin tožbeni zahtevek zavrne.

12Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo končni uspeh pravdnih strank, upoštevaje uspeh toženke s pobotnim ugovorom tako, da se je tožničin uspeh zmanjšal za 9.000,00 EUR in tako znaša absolutno 18.482,34 EUR in relativno 55 % (=18.482,34 EUR/33.626,34 EUR). Ne drži pritožbena trditev, da sodišče ni navedlo uspehov pravdnih strank, saj je zapisalo, da je tožnica uspela s 55 %. Iz tega jasno sledi, da je toženka uspela s 45 % (=100 % – 55 %). Čeprav sodišče slednjega ni izrecno navedlo, pa s tem ni onemogočilo preizkusa odločitve o stroških, kot to trdi tožnica. Ne glede na obračun zakonskih zamudnih obresti na dan 2. 6. 2015, ki se odraža v spremenjeni I. in III. in IV. točki izreka, tožničin (in s tem tudi toženkin) uspeh v postopku ostaja nespremenjen, saj se pri njegovem ugotavljanju upošteva zgolj glavnica, s katero je tožnica uspela, ne pa tudi obračunane zakonske zamudne obresti. Pritožba pa ima le delno prav, da sodišče ni upoštevalo tožničinih stroškov v zvezi s postopkom predhodne odredbe. Stroške, ki jih je tožnica priglasila v predlogu za izdajo predhodne odredbe, je v II. točki izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 7. 2013 naložilo v plačilo toženki. Res pa je prezrlo stroške, ki jih je tožnica priglasila v odgovoru na ugovor toženke zoper sklep o predhodni odredbi, čeprav je bil ugovor zavrnjen in je odločitev o stroških ugovornega postopka pridržalo do končne odločitve. Odgovor na ugovor je obvezen, saj ima njegova opustitev za posledico, da se štejejo navedbe v ugovoru za resnične (prvi odstavek 58. člena ZIZ), zato jih je sodišče druge stopnje tožnici priznalo in poseglo v odločitev o stroških postopka tako, da je v V. točki izreka izpodbijane sodbe znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna plačati tožnici zvišalo s 76,50 EUR na 307,73 EUR (za 231,23 EUR). Stroški tožnice po novem znašajo 2.610,25 EUR (stroškom v višini 2.189,84 EUR se prišteje nagrada za vložitev odgovora na ugovor v višini 324,60 EUR (tar. št. 3468), stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV v višini 75,81 EUR) oziroma glede na 55 % uspeh 1.435,64 EUR, neizpodbijana višina stroškov toženke pa 2.503,47 EUR in upoštevaje 45 % uspeh 1.127,91 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna plačati tožnici 307,73 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O pritožbi toženke

13Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je s pravnomočnostjo sodbe, s katero je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2007 iz poslovnega razloga nezakonita, prenehalo učinkovanje prenehanja delovnega razmerja oziroma odpovedi, s čimer je odpadla podlaga za plačilo odpravnine. Toženkino razlogovanje, da zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ne pa razveljavitev ali odprava odpovedi, ne more privesti do takšnih učinkov, je nesprejemljivo, saj posebni predpis, natančneje tretji odstavek 204. člena ZDR, predvideva takšno obliko varstva oziroma zahtevka.(13)

14Podanega položaja ne moremo umestiti pod abstraktni (zakonski) dejanski stan določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je tožnica že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavedala, da je ta nezakonita, zaradi česar naj bi vedela, da toženki ni dolžna plačati odpravnine. Čim je tožnica odpovedala pogodbo o zaposlitvi toženki, ji je bila dolžna izplačati odpravnino. Na dejstvo, da naj bi tožnica vedela oziroma morala vedeti, v nobenem primeru ne more vplivati narava (kasneje) v sodnem postopku ugotovljenega vzroka za nezakonitost odpovedi, za kar si prizadeva pritožnica. Zadeva VDSS Pdp 1035/2013 z dne 7. 11. 2013, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva s konkretno zadevo, saj je delavec dal izredno odpoved iz razloga, ki ni bil predviden v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi česar očitno ni bil upravičen do odpravnine na podlagi drugega odstavka istega člena, delodajalec pa mu je kljub temu izplačal odpravnino.

15Ob hkratnem poudarjanju socialnovarstvenega namena odpravnine(14) je nedoumljivo vztrajanje toženke pri tem, da bi tožnica glede na to, da tedaj veljavni ZDR ni izrecno določal roka za izplačilo odpravnine, morala počakati do odločitve sodišča o (ne)zakonitosti odpovedi oziroma do izteka 30-dnevnega roka za sodno varstvo. Tako stališče bi bilo v nasprotju s temeljnim namenom odpravnine v položaju odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je v tem, da se presežnemu delavcu zagotovi minimalna socialna varnost oziroma dohodek zaradi izgube zaposlitve. V takšnem primeru je delavec upravičen do plačila odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja,(15) delodajalec pa mu jo je dolžan od tega trenutka dalje izplačati. Dejstvo, da ZDR slednjega ni urejal,(16) ne more privesti do drugačne odločitve. Toda že v času, ko je veljal ZDR, se je utrdilo stališče sodne prakse, da plačilo odpravnine zapade ob prenehanju delovnega razmerja.(17) Še bolj nevzdržno pa je toženkino pritožbeno stališče, da bi tožnica morala počakati z izplačilom odpravnine in se pustiti tožiti toženki, saj tega ni mogoče zahtevati od nikogar, poleg tega pa bi z neplačilom odpravnine storila prekršek.(18)

16Po ugotovitvi, da je bila odmera stroškov delno nepravilna, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v V. točki izreka spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih toženka dolguje tožnici, zvišalo za 231,23 EUR. V okviru uradnega preizkusa je nadalje poseglo v odločitev v I., III. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe, kot je pojasnjeno v 10. točki obrazložitve in kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnice in pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17Stranki nista upravičeni do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je uspela le s pritožbo zoper odločitev o stranskih terjatvah (o stroških in začetku teka zakonskih zamudnih obresti, ki po novem namesto od 10. 6. 2013 tečejo že od 15. 12. 2010, kar pa neposredno ne izhaja iz izreka, temveč le posredno, v višini ugotovljene terjatve tožeče stranke), njuna odgovora, ki nista pripomogla k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi nista bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Čeprav je govora o zahtevku, je glede na ostale pritožbene navedbe nedvomno, da je tožnica ugovarjala stvarno pristojnost le glede pobotnega ugovora, ne pa glede tožbe.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 42/2002 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 21/2013 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): V pritožbi toženka ne ugovarja stvarni nepristojnosti pravdnega sodišča, na morebitno kršitev 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje toženka niti v postopku na prvi stopnji ni izrecno podala ugovora stvarne pristojnosti glede tožbe.

Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 11/2006, 127/2006, 109/2007, 21/2008, 94/2008, 10/2009, 34/2009, 55/2009, 68/2009, 54/2010, 26/2011, 30/2011 in 57/2011.

Op. št. (6): Glej sodbe VS RS VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009, VIII Ips 92/2001 z dne 12. 2. 2002, VIII Ips 236/1998 z dne 2. 3. 1999, VDSS sodba in sklep Pdp 26/2009 z dne 3. 9. 2009, VDSS sodba in sklep Pdp 968/2012 z dne 30. 1. 2013, VDSS sodba Pdp 569/2014 z dne 16. 10. 2014.

Op. št. (7): Stališče, da pri procesnem pobotu izrečeni pobot učinkuje ex nunc, zavzema tako novejša teorija (D. Wedam Lukić, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 160 in B. Petrič, Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa 34/2011) kot tudi novejša sodna praksa VS RS in višjih sodišč (VS RS sklep Cp 14/2006 z dne 30. 11. 2006, sodbi VSL I Cp 2407/2013 z dne 12. 2. 2014 in VSL II Cp 3800/2010 z dne 9. 3. 2011).

Op. št. (8): A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 53.

Op. št. (9): Tega dne je bil vložen predlog za izvršbo.

Op. št. (10): In ne za izvenpravdni (materialnopravni) pobot, pri katerem terjatev preneha, ko nastopijo pogoji, potrebni za pobot.

Op. št. (11): Vsota glavnice v višini 27.482,34 EUR in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 15. 12. 2010 do 12. 6. 2015, v višini 10.702,07 EUR.

Op. št. (12):Toženka namreč ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti od zneska, uveljavljanega v pobot.

Op. št. (13): O dopustnosti ugotovitvenega zahtevka, da je odpoved nezakonita, glej M. Šetinc Tekavc, Reintegracija ali sodna razveza pogodbe o zaposlitvi in odškodnina po 118. členu ZDR?, Pravna praksa, 17/2011, Priloga, str. II – III.

Op. št. (14): V njenem odgovoru na pritožbo z dne 26. 10. 2015.

Op. št. (15): Primerjaj sodbi VDSS Pdp 1068/2014 z dne 28. 1. 2015 in Pdp 866/2012 z dne 18. 1. 2013.

Op. št. (16): Nasprotno se šesti odstavek 108. člena ZDR-1 glasi: „Če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače, mora delodajalec izplačati delavcu odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.“ O tem, da je zakonodajalec sledil sodni praksi, da je smiselno urediti vprašanje zapadlosti odpravnine, K. Kresal Šoltes, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1): s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 640.

Op. št. (17): Glej sodbe VDSS Pdp 776/2014 z dne 24. 9. 2014, Pdp 866/2012 z dne 18. 1. 2013 in Pdp 1595/2008 z dne 11. 2. 2009.

Op. št. (18): Glej 7. točko prvega odstavka 231. člena ZDR.