VSC sodba Cp 270/2016

I. 1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:
- v izpodbijanem delu, to je v točki I izreka, delno spremeni tako, da se znesek 5.900,00 EUR nadomesti z zneskom 4.800,00 EUR in se zavrne tožbeni zahtevek še za 1.100,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2014 dalje do plačila,
- v točki III izreka spremeni tako, da se znesek 1.354,00 EUR nadomesti z zneskom 1.093,11 EUR.
2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 63,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni.

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2014 dalje do plačila v roku 15 dni (točka I izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2014 dalje do plačila, je zavrnilo (točka II izreka). O stroških pravdnega postopka pa je odločilo tako, da je toženki naložilo dolžnost povrniti tožniku stroške pravdnega postopka 1.354,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo obveznosti do plačila (točka III izreka).

2Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu, to je v točki I izreka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži dolžnost plačila vseh pravdnih stroškov toženke, vključno s pritožbenimi stroški. Podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Navajala je, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ji ni uspelo dokazati, da je bil vzrok za nastanek škodnega dogodka v višji sili, oziroma žledoujmi, da je škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca, in da je tožnik soprispeval k nastanku škode. Tudi se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je kot vzrok za tožnikov padec ugotavljalo neočiščena in neposuta tla, ki so bila v posledici zimskim razmer izjemno spolzka in poledenela ter nevarna za hojo, česar pa naj tožnik ob prihodu k zavarovancu ne bi pričakoval ob dejstvu, da so bile razmere za hojo in gibanje na javni cesti ter pri njemu doma normalne. Toženka meni, da je v postopku uspela dokazati nasprotno, da je torej do poškodbe tožnika prišlo zaradi njegove lastne neprevidnosti, kakor tudi zaradi delovanja višje sile, ekstremnih vremenskih razmer, ki so tedaj vladale na celotnem območju Slovenije zaradi žleda, kar potrjuje tudi uradno poročilo A. in drugo. Dokazni postopek je pokazal, da je škoda nastala zaradi delovanja višje sile in brez krivde njenega zavarovanca, škode ta ni povzročil niti namenoma niti iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik k zavarovancu prišel v pozni večerni uri, okoli 22.00 ure, in da ni šlo za obisk zavarovanca, ampak se je tožnik pri njem zglasil zgolj z namenom prevzeti določene predmete. Zavarovancu nikakršno pravno pravilo v večernem, oziroma nočnem času ne nalaga nekih določenih ravnanj, katerih namen bi bil preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka. V tej smeri tožnik ni zatrjeval ničesar, razen povsem pavšalnih očitkov, da je zavarovanec toženke ravnal malomarno, ker ni poskrbel, da bi bila tla na vozišču pred stanovanjsko hišo zavarovanca očiščena. Dokazni postopek je pokazal, da sta lahko tožnik in zavarovanec kljub takratnim vremenskim neprilikam po dovozni poti k zavarovančevi hiši pripeljala normalno, da jima med vožnjo kolesa na vozilu niso podrsavala, in da je bil pomrznjen sneg zgolj na osojni strani škarpe, do tega pa je lahko prišlo tudi po prihodu zavarovanca domov (18.00 ura), iz razloga kasnejših nočnih temperatur oziroma takratnega ozračja. Neživljenjsko je od toženkinega zavarovanca, ki sicer živi sam (ker je bilo tožniku znano in je posebej izpostavil v postopku) pričakovati, da bo ob sicer najavljenem prihodu tožnika hodil pogledovat iz hiše na dvorišče, ali se je morda tamkaj pojavila kakšna poledica, ki bi jo bilo potrebno pred tožnikovim prihodom očistiti. Tudi morebitno posipanje s soljo in drugim glede na takratne razmere po mnenju toženke ne bi imelo nikakršnega učinka in bi do tožnikovega padca lahko vseeno prišlo. Zgolj vizuelna zaznava zavarovanca, ko naj bi ob prihodu domov videl rahlo svetlikanje za vozilom, ni mogla predstavljati ničesar nenavadnega, oziroma nepričakovanega. Interpretacija sodišča prve stopnje, da je tožnik takšno stanje dopuščal, je napačna. Zavarovanec je spolzko talno površino zaznal šele, ko je izstopil iz vozila in se po osojni strani škarpe odpravil proti hiši, zaradi obstoja spolzke talne površine pa zavarovancu ni moč očitati krivde, oziroma opustitve določenih ravnanj. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po toženkinem mnenju sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek glede vzroka in odgovornosti za nastalo škodo, ta nikakor ne izvira iz nedovoljenih, oziroma nedopustnih krivdnih ravnanj, oziroma opustitev zavarovanca. Sodišče prve stopnje je pri presoji okoliščin obravnavanega dogodka napravilo napačen sklep in spregledalo, da je bil izključni razlog za poškodbo tožnika njegova takratna lastna neprevidnost med hojo, kakor tudi takratne vremenske razmere, to je delovanje zunanjih naravnih sil, oziroma višje sile, česar pa sklenjeno zavarovanje ne krije (11. točka drugega odstavka 21. člena Zavarovalnih pogojev hiša - ..., v nadaljevanju: Pogoji). Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dne 6. 2. 2014 vremenske razmere niso bile takšne, da bi se na kritičnem mestu opredelile kot naravna nesreča, saj naj bi bile vremenske razmere 6. 2. 2014 ob 22.00 uri znatno izboljšane. Sodišče prve stopnje je uradna poročila A. in poročilo Ministrstva za obrambo o razmerah v RS po zadnji vremenski ujmi spregledalo in sledilo izključno subjektivnim navedbam tožnika ter prič. Ocena sodišča prve stopnje glede verodostojnosti zaslišanih prič B. B. in B. A. M. napačna, ker ni upoštevalo dejstva, da je bila ena izmed prič tožnikov najožji sorodnik, druga pa sosed, prijatelj in tudi sodelavec, in da ta dva zagotovo nista želela izpovedati na način, da bi neposredno škodovala tožniku. Četudi med vožnjo takrat po javnih cestah morda niso zaznali nobene posebnosti, ker naj bi bile ceste očiščene, soljene in normalno prevozne ter je bilo dvorišče tožnika očiščeno, to še ne more pomeniti, da se pa kje drugje na zasebni površini ne bi mogla pojaviti, oziroma obstajati kakšna drsna ploskev, sploh v nočnem času. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ni pravnega pravila, ki bi lastnikom zasebnih stanovanjskih hiš nalagalo dolžno ravnanje v ekstremnih zimskih razmerah in v večernih urah, da pa ta obstajajo in veljajo za izvajalce javnih zimskih služb. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da so bile tožniku ob prihodu na zavarovančeve dvorišče poznane vse okoliščine, tako vremenske, kot druge (dovozna pot, škarpa, neosvetlitev, siceršnje stanje tožnikovega dvorišča glede na njegov življenjskih slog …), vsled česar bi moral kot povprečno skrben človek glede na takratno stanje v državi poledenelo površino pričakovati in biti med hojo še toliko bolj skrben oziroma previden. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo tudi okoliščino glede neosvetljenosti zavarovančevega dvorišča. Toženka pripominja, da bi se tožnik ob prihodu k zavarovancu lahko zapeljal bližje k vhodnim vratom in bi se posledično prižgala tudi senzorska luč, česar pa ni storil, ker se je odločil parkirati vozilo 7 do 8 metrov vstran od vhodnih vrat, ob izstopu iz vozila pa ni pustil prižganih žarometov na svojem vozilu, ki bi mu osvetljevali pot do vhoda. Lahkomiselno je menil, da je vidljivost zaradi snega zadovoljiva, to vse pa potrjuje trditve toženke, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo, oziroma podredno v pretežni meri. Toženka je dalje navajala, da se ne more strinjati z ugotovitvami in odmero odškodnine tožniku za utrpelo poškodbo, to je zgolj delno okvaro notranje stranske vezi levega kolena v višini 6.100,00 EUR. Toženka je vseskozi prerekala višino zahtevka in izpostavila zavarovalne pogoje, oziroma pogodbeno določilo v petem odstavku 21. člena Pogojev, kjer je med drugim določeno, da je oškodovanec v primeru utrpelega zvina upravičen zgolj do zavarovalne vsote 200,00 EUR. Tega pogodbenega določila sodišče prve stopnje ni upoštevalo z obrazložitvijo, da ugotovljenih poškodb zvina in delne okvare notranje stranske vezi levega kolena ni mogoče razmejiti, zaradi česar je odškodnino ocenilo v skupnem znesku 6.100,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna, ne glede na ugotovitve izvedenske medicinske stroke, ki je pojasnila, da je tožnik v obravnavanem dogodku utrpel dve poškodbi, torej zvin in delno okvaro notranje stranske vezi levega kolena. Sodišče bi moralo slediti strokovni ugotovitvi izvedenke in tožniku za utrpeli zvin priznati zavarovalno vsoto 200,00 EUR, posebej pa oceniti obseg nepremoženjske škode iz naslova utrpele delne poškodbe notranje stranske vezi levega kolena. Obveznost zavarovalnice pa v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznosti, ki je bil določen v zavarovalni pogodbi, oziroma v pogojih. Pri odmeri višine priznanih odškodnin za posamezne postavke škode je sodišče prve stopnje odškodnino odmerjalo previsoko, pri tem ni upoštevalo mnenja izvedenke, da utrpeli poškodbi predstavljata lahki telesni poškodbi, da zaradi njih ni tožnik potreboval takojšnje zdravniške pomoči, sicer pa je bil že po mesecu dni sposoben za svoje siceršnje delovne obveznosti. Tudi ni upoštevalo ugotovitve izvedenke, da je bila gibljivost obeh kolen prosto izvedljiva in pri obeh kolenih v enakem obsegu, da sta bili obe koleni ob pregledu brez posebnosti, neotečeni, normalne anatomske konfiguracije, patela je bila gladko pomična po podlagi, oba kolateralna ligamenta sta bila popolnoma stabilna. Tudi ni upoštevalo mnenja v delu, da zelo hudih bolečin tožnik ni trpel, da so bile te večinoma časa lahke, sprva stalne in nato občasne. Iz nepojasnjenih razlogov sodišče prve stopnje tudi ni sledilo jasnemu zapisu izvedenke, da je glede na obseg, vrsto in težo utrpelih poškodb pričakovati, da bodo bolečine v kolenu popolnoma izvenele. Ob ugotovitvah in po vpogledu tudi v sodno prakso toženka meni, da je bila za tovrstno škodo, delno okvaro notranje stranske vezi levega kolenskega sklepa, prisojena previsoka odškodnina.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju ugotovilo:

- da se je toženkin zavarovanec dogovoril s tožnikom, da ga bo ta obiskal na njegovem domu in je zavarovanec vedel, da bo tožnik prišel,

- da je toženkin zavarovanec prišel domov 6. 2. 2014 ob 18.00 uri, tožnik pa je prišel do njegove hiše ob 22.00 uri in zavarovanec je imel dovolj časa, da bi dvorišče pred vhodom v svojo hišo ali posolil ali posipal z gramozom, da je videl po prihodu domov, ko se je prižgal reflektor, da se za njegovim parkiranim avtomobilom rahlo sveti, vendar ni šel očistit, da mu je tožnik pozvonil in povedal, da je padel na dvorišču pri hiši, da mu je zdrsnilo na ledu, da sta skupaj šla pogledat in res je bil tam led, da zavarovanec sicer ni čistil dvorišča,

- da zavarovanec sam ni imel težav z dostopom do hiše, ker je z avtom zapeljal do nadstreška in stopil na suho,

- da je tožnik padel na zavarovančevem dvorišču iz razloga, ker tla niso bila očiščena in posuta z gramozom in so bila v posledici zimskih razmer izjemno spolzka in poledenela,

- da so bile v času škodnega dogodka 6. 2. 2014 ob 22.00 uri razmere za hojo in gibanje na javni cesti in pri tožniku doma normalne,

- da je vremenska ujma prizadela Slovenijo med 30. 1. in 5. 2. 2014, da je največ nevšečnosti povzročil ledeni dež, oziroma žled, da je 3. 2. 2014 ponoči padal dež, ki je zmrzuje, 4. 2. 2014 ponoči in dopoldan je padal zmrznjen sneg, čez dan do večera pa v presledkih dež, ki zmrzuje, prav tako 5. 2. 2014 ponoči, dopoldan in do poznega večera, da pa je zaradi znatnejše otoplitve 6. in 7. 2. 2014, ko se je v notranjosti države marsikje ogrelo nad 5 stopinj celzija, popustil ledeni oklep tudi v večjem delu najbolj prizadetih območij, da vremenske razmere 6. 2. 2014 niso bile takšne, da bi jih bilo opredeliti kot naravno nesrečo, ker so se vremenske razmere glede na prejšnje dni znatno izboljšale, 6. 2. 2014 ni zabeleženih padavin v tem dnevu od 7.00 ure, temperatura pa je bila od 21.00 uri na višini 2 metra od tal 0,1 stopinja celzija, višina snežne odeje pa se je od 3. 2. 2014 do 7. 2. 2014 znižala od 10 cm na 4 cm,

- da vremenske razmere v kraju škodnega dogodka niso bile posledica žledne ujme, temveč dejstva, da zavarovanec ledene površine ni očistil, niti posipal,

- da se je tožnik poškodoval na zavarovančevem dvorišču, ko je izstopil iz avtomobila in mu je pri hoji proti zavarovančevi hiši na poledeneli površini (asfalt), ki jo je zaznal šele, ko je iz avtomobila izstopil, da se senzorska luč pred vhodom v zavarovančevo hišo še ni prižgala, ker je tožnik parkiral svoj avtomobil za zavarovančevim avtomobilom kakšnih 7 do 8 metrov stran od vhoda, na svojem vozilu pa je ugasnil luči,

- da je bilo zavarovančevo dvorišče slabo osvetljeno, ker je reflektor nastavljen ozkokotno in se prižge le, če pride kdo pred hišo,

- da zaradi snega ni bila trda tema in je bila vidljivost zadovoljiva za korake do hiše, da je imel tožnik obute zimske škornje in je hodil previdno.

6Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo sodišče prve stopnje zaključke:

- da toženka ni uspela dokazati, da je bil vzrok za nastanek škodnega dogodka v višji sili - žledu ujmi in ni uspela dokazati, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati in se mu izogniti ali ga odvrniti,

- da toženki ni uspelo dokazati, da je njen zavarovanec storil vse, kar mu nalaga 6. člen Obligacijskega zakonika (OZ), in je zavarovanec opustil dolžnostno ravnanje, ker ni zagotovil ustreznega vzdrževanja pohodne površine do njegove hiše v zimskih razmerah,

- da je neživljenjsko zahtevati, da bi moral tožnik pustiti na parkiranem vozilu prižgane žaromete, da ustrezno osvetlijo dvorišče,

- da tožniku ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem pri hoji po zavarovančevem dvorišču opustil skrb za lastno varnost.

7Sodišče prve stopnje je sprejelo materialnopravni zaključek, da je zavarovanec krivdno odgovoren v celoti za nastanek škodnega dogodka in posledično tožnikovo škodo.

8Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolnoma na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov.

Ugotovljenih okoliščin o vremenskih razmerah v času od 3. 2. 2014 pa do vključno trenutno nastanka škodnega dogodka pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa sprejema pritožbeno trditev, da so ugotovljene vremenske razmere bile ekstremne, vendar so do trenutka škodnega dogodka trajale že najmanj 4 dni (od 3. 2. do 6. 2. 2014) in prav zaradi trajanja takih razmer za zavarovanca poledica na njegovem dvorišču, oziroma dostopu do hiše, ni bila nepričakovana, s posipanjem s soljo ali peskom bi jo lahko odstranil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da vzrok za nastanek škodnega dogodka ni višja sila, temveč je vzrok v zavarovančevi opustitvi dolžnega ravnanja, ko v več dnevnem trajanju padavin in zmrzali ni storil prav ničesar, da bi preprečil poledenelost in spolzkost dostopa do svoje hiše, ki mu je bila znana in ni omogočil tožniku, ki ga je sam povabil in je za njegov prihod vedel, da bi lahko varno dostopil do njegove hiše.

9Zavarovancu pa splošno pravilo 10. člena OZ določa prepoved povzročanja škode. To je splošno civilizacijsko načelo, ki generalno prepoveduje povzročanje škode tako v poslovnih, kot tudi v neposlovnih razmerjih, prepoveduje pa aktivna ravnanja in pasivna ravnanja (opustitve), s katerimi se utegne povzročiti škoda (OZ s komentarjem, letnik 2003, prva knjiga, stran 122).

Glede na obrazloženo sta materialno pravno zgrešeni stališči pritožbe, da je vzrok za nastanek škodnega dogodka višja sila in da nikakršno pravno pravilo ne nalaga zavarovancu določenih ravnanj, katerih namen bi bil preprečiti nastanek predmetnega škodnega dogodka.

10Nelogična in neutemeljena je pritožbena trditev, da bi tožnik lahko pripeljal bližje vhodnim vratom in bi se posledično prižgala senzorska luč pred vhodom. Pritožba namreč povsem spregleda pod 8. alinejo točka 5 te obrazložitve povzeta ugotovljena dejstva, čeprav jih ne izpodbija. Če je bil torej pred vhodnimi vrati parkiran zavarovančev avtomobil, je logično, da tam tožnik ni mogel parkirati svojega avtomobila.

11Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti zaslišanih prič. Priča B. B. je zavarovanec, zaslišanje te priče je predlagala toženka sama. Ta priča in tožnikova žena sta o okoliščinah tožnikovega poškodovanja izpovedala skladno, oba pa sta potrdila tožnikove trditve in njegovo izpovedbo o nastanku škodnega dogodka. Iz podatkov v spisu je tudi razvidno, da toženka na izpovedbi zaslišanih prič ni imela nikakršnih pripomb, zgolj v pritožbi izraženo stališče, da zaradi sorodstvenega razmerja oziroma sosedskih odnosov priči nista želeli izpovedati drugače, ne more izpodbiti verodostojnosti izpovedb obeh prič in pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

12Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je ob dejstvu, da je tožnik ocenil vidljivost kot zadovoljivo, ker zaradi snega ni bila popolna tema, neživljenjska toženkina trditev, da bi moral tožnik pred izstopom iz avtomobila poklicati zavarovanca ali pustiti prižgane žaromete na svojem vozilu. Četudi so bile razmere zimske, sodišče prve stopnje ni ugotovilo takih okoliščin, ki bi od tožnika terjale, da pred izstopom iz avtomobila o svojem prihodu obvesti zavarovanca, prižgani žarometi pa ne bi koristili, saj je tožnik parkiral avtomobil za zavarovančevim.

13Neutemeljeno pritožba navaja, da je tožnik glede potrebnih ravnanj zavarovanca v smeri preprečitve škodnega dogodka navedel le pavšalne očitke o zavarovančevem malomarnem ravnanju. Tožnik je svoji trditveni podlagi izrecno trdil, da je bil vzrok za njegov padec v tem, ker tla dvorišča niso bila očiščena, posuta s soljo, ali gramozom, da je zavarovanec opustil te potrebne skrbstvene ukrepe vzdrževanja dvorišča.

14Ko pritožba trdi, da so bile vse okoliščine, tako vremenske, kot druge, tožniku znane ob prihodu na zavarovančevo dvorišče, in da bi moral zaradi tega kot povprečno skrben človek poledenelo površino pričakovati, pozablja, oziroma povsem eliminira ugotovljeno dejstvo, ki ga sicer ne izpodbija, to je, da so te iste okoliščine bile znane tudi zavarovancu, poleg teh pa mu je bilo znano tudi, da je njegovo dvorišče poledenelo in da pričakuje tožnika, pa kljub temu ni storil prav ničesar za preprečitev nastanka škodnega dogodka in posledične škode. Pritožba torej od tožnika zahteva več kot običajno skrbnost in povsem zanemari dejstvo, da v (ne)ravnanju zavarovanca ni zaslediti niti minimalne skrbnosti. Zavarovančev življenjskih slog, da se pripelje do vhodnih vrat in da dovoza ne čisti, … pa je zavarovančeve osebna stvar in ga ne odvezuje odgovornosti ravnati v skladu s splošnih obligacijskim in civilizacijskim načelom. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo prvega odstavka 131. člena OZ, ko je prisodilo, da je toženkin zavarovanec v celoti krivdno odgovoren za nastanek škodnega dogodka in posledične tožnikove škode, ter da je na podlagi 964. in 965. člena OZ ter pogodbe o zavarovanju odgovornosti zavarovanca vključno s Pogoji tožbeni zahtevek zoper toženko po temelju utemeljen.

15Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel zvin levega kolena in delno okvaro notranje stranske vezi levega kolena. Zato glede na pogoje ni pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja pravno podlago za toženkino obveznost določba šestega odstavka 21. člena Pogojev, torej le upoštevanje odbitne franšize 200,00 EUR pri ugotovitvi višine nastale škode in omejitev zavarovalne vsote na 25.000,00 EUR po določbi četrtega odstavka 21. člena Pogojev. Obveznost toženke le na podlagi določbe petega odstavka 21. člena Pogojev bi bila podana le v primeru, če bi tožnik utrpel eno ali več v tej določbi taksativno naštetih poškodb. Ker pa je poleg ene od taksativno naštetih poškodb (zvin kolena) utrpel še poškodbo notranje stranske vezi kolena, ne gre za dejanski stan poškodovanja, oziroma za zavarovalni primer po petem odstavku 21. člena Pogojev.

16Iz podatkov v sodnem spisu pa tudi izhaja, da toženka ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja potem, ko ji je bilo izvedensko mnenje medicinske stroke vročeno. Izvedensko mnenje dejstev o obsegu posamezne oblike nematerialne škode ni ugotovilo ločeno za vsako od obeh utrpelih poškodb in tudi ni toženka pred sodiščem prve stopnje trdila, da je upoštevna le nematerialna škoda, ki je posledica izključno poškodbe kolenske vezi. Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku za utrpeli zvin priznati zavarovalno vsoto 200,00 EUR, obseg nepremoženjske škode zaradi utrpele delne poškodbe notranje stranske vezi levega kolena pa posebej oceniti, je novota, ki ni dovoljena (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženka v pritožbi ni izkazala, da brez svoje krivde teh navedb ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje pravočasno.

Sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da zaradi obeh poškodb nastale nematerialne škode ni mogoče razmejiti. Ker pa tudi ne gre za dejanski stan poškodovanja, oziroma zavarovalni primer po petem odstavku 21. člena Pogojev, je obseg dejstev o zatrjevanih oblikah nematerialne škode ugotovilo pravilno.

17Pritožba pa delno utemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko denarno odškodnino.

18Glede na v točki 28 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ugotovljen obseg prestanih neugodnosti v času zdravljenja in ugotovljeno obdobje tožnikove nezmožnosti za delo ter ugotovljeno dejstvo, da ni bodočih telesnih bolečin kot bodoče škode (da ni pričakovati bodočih telesnih bolečin, oziroma bodo le-te izvenele), po presoji pritožbenega sodišča predstavlja znesek 3.000,00 EUR pravično denarno odškodnino. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za to obliko nematerialne škode še za 700,00 EUR.

19V točki 30 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je ugotovljeno, da je tožnik utrpel primarni strah ob samem škodnem dogodku, ki pa ni bil intenziven, da je njegov sekundarni strah (torej zaskrbljenost za izid zdravljenja) trajal dva meseca. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je določilo previsoko denarno odškodnino za to obliko tožnikove škode. Ob dejstvu, da tožnikov primerni strah ni bil posebej intenziven in da je sekundarni strah trajal v času dveh mesecev, ob upoštevanju še okoliščine, da je tožnik utrpel lahki poškodbi levega kolena zaradi zdrsa pri hoji po spolzki podlagi, po presoji pritožbenega sodišča znesek 500,00 EUR predstavlja povsem pravično zadoščenje tožniku. Zato je delno ugodilo pritožbi tudi v tem delu in zavrnilo tožbeni zahtevek še za 400.00 EUR.

20Sodišče prve stopnje je v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo kot trajno posledico delno raztrgane notranje stranske vezi levega kolena malenkostno ohlapnejšo štiri glavo stegensko mišico, ki se kaže kot trajno zmanjšanje tožnikovih sposobnosti v obliki blage oviranosti na področju gibanja, predvsem pri hoji po neravnem terenu, pri težjem doskoku z višine na tla, pri nekoliko težjem prenašanju težkih predmetov, pri težjem opravljanju del, povezanih s hitrimi in nekontroliranimi doskoki in poskoki, z daljšim čepenjem, klečanjem in ponavljajočim zaporednim dvigovanjem iz počepa ter na področju rekreacije, ker se ne more v enakem obsegu kot pred poškodovanjem ukvarjati s tenisom, nogometom, hokejem in podobnimi aktivnostmi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so tožnikove življenjske aktivnosti le blago zmanjšane, da pa bo tožnik zaradi tega glede na svojo starost 51 let ob poškodovanju trpel duševne bolečine še veliko let v bodoče, da je to pravno priznana škoda in jo je glede na 179. in 182. člen OZ tudi pravilno ovrednotilo v denarju.

Delna okvara notranje stranske vezi levega kolenskega sklepa je utrpljena poškodba, tožnikovo škodo pa predstavljajo posledice te poškodbe (telesne bolečine, neugodnosti, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

21Nekonkretizirana je pritožbena navedba, da je prisojena odškodnina (očitno v smislu kot celota) previsoka glede na sodno prakso, ker toženka ni navedla nobenega primera iz sodne prakse.

22Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi določb 179. in 182. člena OZ pritožbi delno ugodilo. Pravično denarno odškodnino za celotno ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo predstavlja znesek 5.000,00 EUR, ob upoštevanju odbitne franšize 200,00 EUR pa je utemeljen njegov zahtevek za odškodnino v znesku 4.800,00 EUR. Sodbo sodišča prve stopnje je v izpodbijanem prisodilnem delu (točka I izreka) pritožbeno sodišče delno spremenilo tako, da je znesek 5.900,00 EUR nadomestilo z zneskom 4.800,00 EUR in tožbeni zahtevek zavrnilo še za 1.100,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP).

23.Pritožba sicer ni izpodbijala teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene denarne odškodnine in ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v točki 36 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo dejstva in materialno pravo ter obrazložilo razloge za ugoditev zahtevku v delu z zakonske zamudne obresti. Presodilo je, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

24Odločitev o stroških pravdnega postopka v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje ni bila izpodbijana. V posledici delne ugoditve pritožbi pa se je tožnikov pravdni uspeh spremenil in znaša 60 % glede na tožbeni zahtevek 8.000,00 EUR odškodnine in prisojeni znesek po spremembi izpodbijane sodbe 4.800,00 EUR.

Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da znašajo tožnikovi potrebni pravdni stroški pred sodiščem prve stopnje 1.838,51 EUR in toženkini 25,00 EUR, znaša tožnikovemu uspehu ustrezen del stroškov 1.103,11 EUR, toženkinemu uspehu ustrezen del njenih stroškov pa 10,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov pravdnih strank je tako toženka dolžna povrniti tožniku 1.093,11 EUR stroškov pravdnega postopka in je pritožbeno sodišče v posledici spremembe odločitve v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tudi odločitev v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je znesek 1.354,00 EUR nadomestilo z zneskom 1.093,11 EUR.

25Toženka je s pritožbo delno uspela zato je upravičena do povrnitve uspehu ustreznega dela stroškov pritožbenega postopka. S pritožbo je izpodbijala celoten prisojeni znesek 5.900,00 EUR, uspela pa je v delu za 1.100,00 EUR. Njen pritožbeni uspeh znaša tako okoli 18 %.

26Toženka je priglasila 350,00 EUR stroškov pritožbe, in sicer 5,00 EUR materialnih stroškov (za poštnino in fotokopije) ter plačano sodno takso za pritožbo 345,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča so bili priglašeni stroški tudi potrebni, pritožbenemu uspehu ustrezen del teh pa znaša 63,00 EUR in tolikšen znesek pritožbenih stroškov mora tožnik povrniti toženki v roku 15 dni. Toženka od pritožbenih stroškov ni zahtevala tudi zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pri plačilu, zato o teh ni odločeno.

27Pritožbeno sodišče je o stroških vsega postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP.