VSRS Sodba VIII Ips 161/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke, št. 2 3 9241745 z dne 10. 2. 2014 in št. 9241745 z dne 30. 6. 2014, ter da se tožeči stranki odmeri invalidska pokojnina v znesku 487,20 EUR na mesec od 13. 6. 2013 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neizplačanih mesečnih zneskov invalidske pokojnine, od dneva zapadlosti izplačila posameznega zneska do dneva izplačila.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožeči stranki kršena ustavna določba spoštovanja pravnomočnih odločb državnih organov iz 158. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Z odločbo z dne 16. 9. 2013, ki je postala pravnomočna 22. 10. 2013, je bila tožeča stranka razvrščena v I. kategorijo invalidnosti s 13. 6. 2013 in ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine. S tem dnem je zato po zakonu odpadla podlaga za nadaljnje vodenje v evidenci brezposelnih oseb. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje jo je v tej evidenci formalno vodil do 22. 10. 2013, čeprav pogojev za to od nastanka trajne nezmožnosti za delo ni več izpolnjevala. Gre za dejansko prenehanje zavarovanja, ne pa za formalen izbris iz evidence, kar je že potrdila sodna praksa. Z odločbo z dne 10. 2. 2014 je tožena stranka spremenila datum in ji je odmerila pokojnino šele od 23. 10. 2013. To pa pomeni, da je prišlo do kršitve načela ne bis in idem. Dodaja, da gre za ugotovitveno odločbo, kar izhaja iz sodne prakse, v sporni zadevi pa je pritožbeno sodišče sprejelo stališče, da gre za oblikovalno odločbo. Zaradi odstopa od sodne prakse je prišlo tudi do kršitve 22. in 25. člena Ustave RS.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revizija uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana, saj izpodbijana sodba teh pomanjkljivosti nima. Sodišče prav tako ne ugotavlja, da bi prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS, ki ureja enako varstvo pravic posameznika pred sodiščem ter tudi ne 25. člena Ustave RS v zvezi s pravico do pravnega sredstva. Ali gre za konstitutivno ali deklarativno odločbo na pravico tožeče stranke ne vpliva. Prav tako ne gre za kršitev načela ne bis in idem, saj je v prvi odločbi z dne 16. 9. 2013 podana ugotovitev, da je podana I. kategorija invalidnosti torej, da so podani medicinski razlogi za ugotovitev trajne nezmožnosti za delo ter da ima pravico do invalidske pokojnine, saj izpolnjuje pogoje, ki jih za pravico do invalidske pokojnine določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), to je potrebno gostoto zavarovanja. Že v tej odločbi pa je navedeno, da bo odločbo o odmeri in s tem tudi o izplačevanju izdala tožena stranka. Realizacija pravice pa je mogoča šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji, to je tudi prenehanje obveznega zavarovanja.

8Tožeča stranka kot revizijski razlog navaja napačno odmero in višino invalidske pokojnine, vendar s tem v zvezi ne navaja konkretnih razlogov. Graja pa datum prenehanja zavarovanja in s tem v zvezi napačno uporabo materialnega prava.

9ZPIZ-2 v prvem odstavku 108. člena določa, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu. Skladno s tretjim odstavkom tega člena pravice iz invalidskega zavarovanja pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti. Na podlagi prvega odstavka 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina uživalcu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Izjema je določena le za osebe, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane (1).

10Kdo so zavarovanci obveznega zavarovanja, je urejeno v členih 13 do 24. V 19. členu ZPIZ-2 je določeno, da se obvezno zavarujejo osebe, za katere to določajo predpisi, ki urejajo trg dela, in sicer brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, izplačevalec nadomestila pa plača vse prispevke.

11Z odločbo tožene stranke z dne 16. 9. 2013 je bila tožeča stranka razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 13. 6. 2013. Na podlagi 182. člena ZPIZ-2 odločba o pravici do invalidske pokojnine postane izvršljiva z dnem, ko postane pravnomočna. Odločba je postala pravnomočna 22. 10. 2013 in tako predstavlja podlago za prenehanje prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki ga je tožeča stranka prejemala prav tako na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega zavoda za zaposlovanje, s tem pa tudi za prenehanje obveznega zavarovanja na tej podlagi. To izhaja iz 65. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami), ki določa, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero je ugotovljena njegova popolna nezmožnost za delo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato tudi ne drži zaključek tožeče stranke, da je z dnem 13. 6. 2013 ex lege odpadla podlaga za obvezno zavarovanje.

12Pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine so bili podani z dnem ugotovitve I. kategorije invalidnosti in ugotovitve, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje gostote, za izplačevanje pokojnine pa so bili pogoji podani od 23. 10. 2013 dalje, torej od prenehanja zavarovanja. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je potrebno ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine od njenega izplačevanja (2), to izhaja tudi iz citiranih določb ZPIZ-2. Ob razlagi, za katero se zavzema tožeča stranka, bi imel lahko posameznik hkrati dva statusa zavarovanja in bi bil hkrati prejemnik dveh dajatev iz socialnega zavarovanja, lahko pa bi bil v primeru spora v določenem obdobju tudi brez obveznega zavarovanja in brez pravic.

13Tožeča stranka se sklicuje na sodbo VIII Ips 4/2012 ter navaja, da gre za ugotovitveno odločbo. Prav tako je to navedeno v sklepu Psp 298/2013. Razlikovanje med konstitutivnimi in deklarativnimi upravnimi odločbami je v praksi pravzaprav nemogoče (3). Ne glede na navedeno, pa to na samo odločitev o pravici tožeče stranke nima nobenega vpliva.

14Odločitvi sodišč druge in prve stopnje ne odstopata od odločitev v zadevah, na katere se sklicuje revizija. V vseh je poudarjeno, da zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, ko je ugotovljena sprememba v stanju invalidnosti, to pravico pa lahko realizira šele z dnem prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in zato ni storjena očitana kršitev načela enakega varstva pravic.

15Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato jo je zavrnilo.

----

(1) U-I-177/09, Up-820/09.

(2) VIII Ips 224/2008, VIII Ips135/2009, VIII Ips 138/2009, VIII Ips 162/2010.

(3) Dr. Vilko Androjna, dr. Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 389. …saj je vsaka upravna odločba po eni strani vezana na izpolnitev dejanskih okoliščin, ki jih pravna norma določa kot relevantne, po drugi strani pa oblikovanje vsake upravne odločbe nosi s seboj tudi določen konstitutivni učinek, saj vsak tak akt predstavlja pravno dejstvo, ki ga do tedaj še ni bilo. Tudi najbolj deklarativna odločba ima pravni učinek na podlagi dejstva, da je bila pač izdana.