182. člen ZPIZ-2

Glede na ugotovitve sodnega izvedenca je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za drugo delo, skladno z že omenjeno odločbo ZPIZ, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja.

Med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali bi toženka s postopkom oziroma podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala počakati do pravnomočne odločitve v socialnem sporu v zvezi z odločbo ZPIZ, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane omejitve pri delu, je sodišče prve stopnje rešilo pravilno. Pravilno je štelo, da toženka tožnici ni preuranjeno odpovedala pogodbe o zaposlitvi in da ni bila dolžna čakati na pravnomočno odločitev v socialnem sporu.

Za odločitev je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožniku v spornem obdobju prišlo do take spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katere začasno ni zmožen za delo niti z omejitvami, kot so bile določene z dokončno odločbo ZPIZ.

V času po izdaji dokončne odločbe ZPIZ je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki je vplivalo na njegovo delovno zmožnost v taki meri, da ni bil zmožen opravljati drugo delo niti po 4 ure dnevno.

Tožena stranka je ugotovila, da je bil stranski intervenient v času od 15. 12. 2021 do 14. 2. 2022 za drugo ustrezno delo upoštevaje odločbo ZPIZ, začasno nezmožen, in sicer zaradi poškodbe izven dela. Ker je bila stranskemu intervenientu priznana pravica do dela na drugem delu, mu s tem v zvezi pripada tudi pravica do delnega nadomestila, če so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Riziko izplačevanja tega nadomestila je prešel na ZPIZ, s tem da je izplačevanje tega nadomestila odvisno od ravnanja delodajalca, ki mora upoštevati tako odločbo ZPIZ-a kot tudi predpise, ki urejajo zaposlovanje invalidov.

Temeljno vprašanje v tej zadevi je vprašanje možnosti nadaljevanja postopka z dedičem prvotne tožnice. Smrt stranke namreč privede do procesnega nasledstva, ki pa je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika in dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, pa ne pomeni, da pridejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso prenosljive, ali so vezane na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Pravic iz obveznega zavarovanja v skladu s citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca, kar pa ni primer v tem sporu, saj se vsebina spora nanaša le na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za čas od 28. 2. 2016 (oziroma po izpodbijani sodbi od 1. 3. 2016) do 30. 8. 2016 v konkretno določenem znesku, ki prvo

Po sodni praksi pritožbenega sodišča je specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ, po katerem dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.

V konkretnem primeru je ob smiselni uporabi 197. člena ZPIZ-2 potrebno o vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih šteti, da je tožena stranka po izteku 60-ih dni od vročitve nezakonitega prvostopenjskega posamičnega upravnega akta zašla v zamudo z izplačilom razlik med dodatkom za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb in dosojenim višjim dodatkom za zadovoljevanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Za razlike mesečnih zneskov, zapadlih v plačilo do 2. 10. 2017 je dolžna obračunati in plačati zakonske zamudne obresti od 3. 10. 2017 dalje do plačila, od vseh vnaprej dospevajočih razlik pa od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike dodatka v plačilo do plačila.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo dejstva, ali je imela tožena stranka prosto ustrezno delovno mesto za tožnika že v času dokončnosti odločbe Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, pač pa je štelo, da je relevanten zgolj datum podaje odpovedi. Kot pravilno opozarja tožnik, mu je bila tožena stranka že z izvršljivostjo odločbe Zavoda dolžna zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu, v skladu z njegovimi omejitvami.

Po ustaljeni sodni praksi je prenehanje pravice oziroma, ustavitev izplačevanja pravnomočno priznane pravice načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. Toženec sicer pravilno opozarja na učinke razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe ob uporabi izrednega pravnega sredstva iz 183. člena ZPIZ-2, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da za nazaj, torej za čas pred prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, odločba izdana na temelju neprave obnove postopka ne more učinkovati. Po 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Razveljavitev lahko torej učinkuje samo ex nunc oziroma za naprej in se pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe že nastale, ne morejo odpraviti. Enak učinek je v 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 določen tudi za spremembo dokončne odločbe.

Pravno praznino zakonskih zamudnih obresti, ko je pokojninska dajatev priznana šele v sodnem postopku in jo je potrebno izplačati za nazaj, je mogoče pravilno zapolniti z analogijo legis ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.

Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti (celotne ali le delne) pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.

V 197. členu ZPIZ-2 je urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, torej v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. V določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 pa ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev (ali dajatev v višjem znesku) dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča. Po uveljavitvi ZPIZ-2 je nastalo pravno praznino potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj, tako da od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne oziroma pravočasne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, zakonske zamudne obresti tečejo od po

ZPIZ-2 v 197. členu ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. ZPIZ-2 ne ureja zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je zavod celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Pravno praznino ZPIZ-2 je potrebno zapolniti z analogijo legis, in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.

ZPIZ-2 v prvem odstavku 108. člena določa, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu. Skladno s tretjim odstavkom tega člena pravice iz invalidskega zavarovanja pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti. Na podlagi prvega odstavka 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina uživalcu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Izjema je določena le za osebe, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane. Določba 65. člena ZUTD, določa, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero je ugotovljena njegova popolna nezmožnost za delo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti, kar pa še ne pomeni, da se mu s tem začne tudi izplačevati. Pogoj za izplačevanje je dejansko prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v času nastanka invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine vključena v obvezno zavarovanje kot prejemnica nadomestila za brezposelnost na zavodu za zaposlovanje in ji je z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, to zavarovanje prenehalo. Šele od takrat dalje se ji je že priznana pravica do invalidske pokojnine tudi začela izplačevati. Tožbeni zahtevek, da se ji izplačuje že od dneva priznanja pravice, je zato neutemeljen.

V 197. členu ZPIZ-2 je določeno, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Kadar je v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravica priznana, pa glede na 1. odstavek 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj morebitna pritožba ne zadrži njene izvršljivosti. Tožniku je bila višja starostna pokojnina odmerjena z upravno odločbo z dne 13. 8. 2013 ob upoštevanju osebnega dohodka iz naslova nadurnega dela in izplačana dne 10. 9. 2013, vključno z razliko med prvotno odmerjeno in ponovno odmerjeno pokojnino. Torej v zakonsko določenem roku od izdaje posamičnega upravnega akta o odmeri višjega zneska starostne pokojnine. V obravnavani zadevi tako ni zamude v izvršitvi izvršljivega posamičnega upravnega akta in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike starostne pokojnine.