VSM sodba I Cp 722/2016

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu (točkah I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plača 9.618,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 30. 8. 2011 dalje do prenehanja obveznosti I. točka izreka). V presežku nad zneskom 9.618,50 EUR do zahtevanih 9.731,90 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 1.705,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tega roka do prenehanja obveznosti (točka III. izreka).

2Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (točki I. in III. izreka) se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da iz izvedenih dokazov (izjav prič I.P. in A.Z.) v kazenskem postopku izhaja, da je šlo za prodajo rabljenega in starejšega vozila z napakami, ki jih je I.P. opazil že ob prvem ogledu vozila, zaradi česar je bila tudi kupnina za 20 % nižja. Njegova izpovedba, da mu je A.Z. zatrjeval, da vozilo nima napak, je prirejena potrebam tega in kazenskega postopka. V kazenskem postopku je namreč najprej izjavil, da vozila ob prvem ogledu ni preizkusil, nato pa, da je A.Z. že ob prvem ogledu vozilo zagnal s pomočjo električnih kablov. Prav tako je izpovedal, da je že ob prvem ogledu opazil, da svetijo določene lučke na armaturni plošči. Če bi I.P. ravnal z zadostno skrbnostjo, bi lahko opazil vse napake. Tudi obtožnica zoper A.Z. je bila umaknjena, ker ni bilo dokazov o tem, da je bil I.P. ob nakupu zaveden. Sodišče prve stopnje ne bi smelo odločitve o višini zahtevka opreti na račun neznanega in nepooblaščenega servisa, saj gre za prirejen račun, temveč bi moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi ugotovil, koliko znaša vrednost vozila z napakami in vrednost vozila brez napak ter kupnino znižati za razliko med tema vrednostma. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov odprave stvarnih napak, saj je ugotovilo, da je toženkin zastopnik A.Z. pri prodaji osebnega vozila tožnikovemu zastopniku I.P. zagotovil, da avtomobil nima nobenih stvarnih napak in je zato zaključilo, da toženka odgovarja za stvarne napake na podlagi tretjega odstavka 460. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7Ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se nanaša na dejstvo, da je A.Z. pred prodajo avtomobila I.P. zagotovil, da vozilo nima stvarnih napak. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede navedenega dejstva je prepričljiva in celostna, zato ji sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev oprlo na izpovedbi tožnika in N.P., ki sta bila zaslišana v tem postopku, in sta oba izpovedala, da je A.Z. še na dan sklenitve pogodbe zatrjeval, da vozilo nima napak, ter na predloženo pisno izjavo priče I.P., ki pa ni bila notranje neskladna, kot to skuša prikazati tožnik. Iz pisne izjave I.P., ki je skladna tudi z njegovo izpovedbo v kazenskem postopku, namreč izhaja, da vozila ob prvem ogledu (pred sklenitvijo pogodbe) ni mogel preizkusiti tako, da bi se z njim peljal, saj je bil akumulator prazen, gume pa spuščene. Že ob prvem ogledu je sicer opazil, da svetijo določene lučke (za akumulator in gume), A.Z. pa je vozilo prižgal s pomočjo električnih kablov, vendar mu je zagotovil, da bo te napake odpravil. Pred podpisom pogodbe mu je A.Z. ponovno zatrjeval, da je vozilo v brezhibnem stanju, po nakupu avtomobila pa se je prižgalo še več lučk in je opazil še druge napake v vozilu. Sodišče prve stopnje je tako svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na navedene dokaze, izvedene v tem postopku, ki so bili med seboj skladni. Sodišče prve stopnje namreč A.Z. ni zaslišalo (opustitev izvedbe tega dokaza ni pritožbeno sporna), zgolj pisni zapisnik o njegovem zaslišanju iz kazenskega postopka pa sodišča ni mogel prepričati v nasprotno, saj gre za posredno izvedeni dokaz, ki nima takšne dokazne vrednosti kot v tem postopku neposredno izvedeni dokazi.(1) Glede na navedeno ni slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik za vse stvarne napake vozila ob nakupu vedel, saj je šlo za prodajo starejšega rabljenega vozila(2) in da je bila zaradi tega kupnina ustrezno znižana.

8Kupec je dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče (prvi odstavek 461. člena OZ). Za napake, ki bi jih skrben človek s poprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari, se šteje, da so kupcu znane (drugi odstavek 460. člena OZ). Vendar pa je v predmetnem primeru A.Z. tožniku pred sklenitvijo pogodbe zagotovil, da avtomobil nima nobenih stvarnih napak in da bodo ugotovljene napake (prazen akumulator, spuščene gume) odpravljene, zato toženka odgovarja tudi za napake, ki bi jih I.P. z lahkoto opazil (tretji odstavek 460. člena OZ)(3). Glede na navedeno ni relevantno, ali je I.P. ob nakupu ravnal z zadostno skrbnostjo in ali je opravil običajen pregled vozila pred nakupom.

9Kupec, ki prodajalca pravočasno in pravilno obvesti o stvarni napaki kupljene stvari, ima na voljo več jamčevalnih zahtevkov: zahtevo, da prodajalec odpravi napake ali mu izroči drugo stvar brez napake - torej vztraja pri pravilni izpolnitvi pogodbe,(4) zahtevo za znižanje kupnine(5) in odstop od pogodbe (prvi odstavek 468. člena OZ). Kupec lahko prosto izbira med navedenimi jamčevalnimi zahtevki (ob izpolnitvi določenih predpostavk za posamezne jamčevalne zahtevke), mora pa se odločiti za enega izmed jamčevalnih zahtevkov. V predmetni zadevi je tožnik res svoj tožbeni zahtevek oprl na določilo o znižanju kupnine, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar je tožnik potem, ko je ugotovil, da ima kupljen avtomobil napake, dejansko vztrajal pri izpolnitvi pogodbe in želel, da toženka napake odpravi. Tožnik je namreč toženko z dopisom z dne 24. 5. 2011 pozval, da odpravi napake, česar pa toženka v danem roku ni storila. Tožnik pri izpolnitvi pogodbe vztraja tudi s tožbo, saj zahteva povrnitev stroškov za odpravo napak. Čeprav 468. člen OZ izrecno ne navaja, da ima kupec tudi pravico do povrnitve stroškov odprave napak, je kupcu v določenih primerih priznati tudi to pravico. Kupec namreč možnosti za izročitev druge stvari brez napake nima, kadar je predmet prodajne pogodbe individualno določena stvar. V takem primeru lahko kupec svoj interes za pravilno izpolnitev prodajalca uresniči zgolj z zahtevkom na odpravo napake. Če prodajalec napake ne odpravi, lahko kupec interes za pravilno izpolnitev učinkovito uveljavi samo, če se mu prizna pravica, da sam zagotovi odpravo te napake na stroške prodajalca. Tako pravna teorija in sodna praksa ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ (ki ureja podjemno pogodbo) kupcu priznavata pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku napake ne odpravi sam.(6) Pri tem je še dodati, da lahko kupec povrnitev teh stroškov zahteva, četudi napake še ni odpravil,(7) kot je to tudi v konkretnem primeru. Tožnik je zato upravičen do povrnitev stroškov za odpravo napak po 1. točki prvega odstavka 468. člena OZ. Ni pomembno, če je tožnik svoj zahtevek oprl na drugo materialno pravno podlago (na določilo o znižanju kupnine), saj sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, zato ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke. Prav tako sodišče druge stopnje pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, zato ni relevantno, če je tudi sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na določilo o znižanju kupnine, saj iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da so izpolnjene predpostavke za uveljavitev jamčevalnega zahtevka za povračilo stroškov odprave stvarnih napak in da tožnik zahteva povračilo stroškov odprave napak, ker toženka napak ni odpravila v danem roku (17. točka izpodbijane sodbe). Glede na navedeno ni pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati višino zahtevka na način, da bi ugotovilo razmerje med vrednostjo stvari brez napake in vrednost stvari z napako ob sklenitvi pogodbe ter kupnino znižati za ta znesek (478. člen OZ).

10Tožnik je zadostil svojemu dokaznemu bremenu glede višine tožbenega zahtevka. Predložil je predračun, iz katerega izhaja, koliko znašajo stroški odprave vseh ugotovljenih stvarnih napak. Toženka je v zvezi s predloženim predračunom v postopku na prvi stopnji navajala zgolj, da prereka račun neznanega in nepooblaščenega serviserja, saj je prirejen. S takšnimi pavšalnimi navedbami primernosti višine zahtevanih stroškov popravila ni mogla omajati in je zato v predmetni zadevi za ugotovitev utemeljenosti višine zahtevka zadostoval predložen predračun. Tožnik je sicer v pripravljalni vlogi z dne 26. 6. 2014 tudi pojasnil, da bi popravilo na servisu P d.o.o. stalo bistveno več (preko 20.000,00 EUR), česar toženka ni prerekala, zato je to dejstvo šteti za priznano (214. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z višino zahtevka še zaslišalo serviserja I.K., ki je potrdil, da bi nujno potrebno popravilo za odpravo vseh ugotovljenih stvarnih napak stalo 9.360,00 EUR. Pritožbeni očitek, da bi moral tožnik višino zahtevka dokazati z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca ustrezne stroke, je tako neutemeljen.

11Tožnik je zahteval tudi strošek za popravilo ojačevalca zvočnega sistema in navedel, da so vse zatrjevane napake takšne, da onemogočajo normalno in varno vožnjo. Toženka v zvezi s popravilom ojačevalca sistema ozvočenja tekom postopka na prvi stopnji ni podala nobenih navedb, zato so njene pritožbene navedbe, da pri napaki ojačevalca ozvočenja ne gre za takšno lastnost, ki je potrebna za običajno rabo vozila, prepozne in jih ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP).

12Pritožba nima razlogov glede odločitve sodišča prve stopnje o zahtevku za povrnitev škode v višini 258,50 EUR, ki mu je bilo prav tako ugodeno. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer uradoma upoštevnih kršitev ni ugotovilo.

13Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu - točkah I. in III. izreka (353. člen ZPP).

14Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi zadeve in tako za pravdo ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Pri oceni dokazne vrednosti posameznih dokazov je treba upoštevati načelo neposrednosti (4. člen ZPP), ki zahteva, da se priče (ob ustreznem dokaznem predlogu) ustno zaslišijo.

Op. št. (2) : Tudi rabljeno vozilo mora imeti takšne lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno rabo ali za promet. Če jih nima, gre za stvarno napako (1. točka 459. člena OZ).

Op. št. (3) : Prodajalec odgovarja tudi za napake, ki bi jih bil kupec z lahkoto opazil, če je izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima določene lastnosti ali odlike.

Op. št. (4) : Ki jo uveljavlja z dajatvenim zahtevkom, kot je postavljen v tej zadevi.

Op. št. (5) : Ki jo mora v skladu s sodno prakso uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom (VSRS sodba II Ips 68/2012 z dne 18. 9. 2014, VSRS sodba III Ips 89/2013 z dne 20. 1. 2015).

Op. št. (6) : Glej dr. Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 172, VSL sodba in sklep I Cpg 88/2012 z dne 21. 2. 2012.

Op. št. (7) : VSL sodba I Cp 1905/2013 z dne 11. 12. 2013.