UPRS sklep I U 1120/2016

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijanim aktom na podlagi četrtega odstavka 8. člena in četrtega odstavka 13. člena Zakona o parlamentarni preiskavi (v nadaljevanju ZPPre) ter ob smiselni uporabi prvega in drugega odstavka 220. člena in 156. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila, da mora tožeča stranka v roku 15 dni posredovati zapisnike sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije za obdobje od 1. 1. 1997 do 24. 4. 2015.

2Tožeča stranka zoper zgoraj navedeno odredbo tožene stranke vlaga tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V obrazložitvi tožbe uvodoma pojasnjuje, da je bila odredba izdana na podlagi zahteve Preiskovalne komisije Državnega zbora o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji (v nadaljevanju preiskovalna komisija). Nadalje podrobneje pojasnjuje, kaj je cilj parlamentarne preiskave ter da je tožena stranka predlogu preiskovalne komisije ugodila in naložila tožeči stranki posredovanje zapisnikov sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije. Pojasnjuje tudi, da ji niti zoper izpodbijani akt niti zoper ravnanja tožene stranke, s katerimi meni, da je bilo poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. ZPPre se sicer glede določenih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, sklicuje na neposredno uporabo določb ZKP, poleg tega pa je v drugem odstavku 19. člena ZPPre tudi določeno, da se poleg določb ZKP in Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki se po tem zakonu neposredno uporabljajo, glede drugih vprašanj, ki z njim niso urejena, smiselno uporabljajo tudi druge ustrezne splošne določbe ZKP ter njegove določbe o preiskavi in glavni obravnavi, glede prizadetih pravnih oseb pa določbe ZP-1. Določbe ZKP, ki urejajo ukrep zasega predmetov, možnosti pritožbe zoper odredbo o zasegu predmetov ne predvidevajo. Enako pa velja tudi v zvezi z ukrepom po 156. členu ZKP, ki se nanaša na odredbo preiskovalnega sodnika, da odredi banki oziroma drugim podobnim inštitucijam, da sporočijo zaupne podatke in pošljejo ustrezno dokumentacijo. Tožeča stranka zoper izpodbijano odredbo nima na voljo nobenega pravnega sredstva. Poleg tega nima učinkovitega sodnega varstva niti pred sodiščem splošne pristojnosti skladno z določbami 134. in 178. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Posegi v pravice tožeče stranke namreč temeljijo na pravnomočni sodni odločbi, zato se po 134. in 178. členu OZ ne morejo šteti za protipravne in je očitno, da ji pravno varstvo ni zagotovljeno niti pred sodiščem splošne pristojnosti. Poleg tega je možno v upravnem sporu v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1 postaviti drugačne zahtevke, kot pred sodiščem splošne pristojnosti.

3Nadalje tožeča stranka pojasnjuje, da ji v tem primeru ni zagotovljeno niti sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, ker izpodbijani akt ni dokončni upravni akt. Pri presoji procesnih predpostavk za dopustnost tožbe v upravnem sporu ne more biti odločilna niti okoliščina, da je izpodbijani akt odredba sodišča. To, da bi bili takšni akti izvzeti iz pristojnosti upravnega sodišča, ne izhaja niti iz določbe prvega odstavka 4. člena ZUS-1, niti iz določbe drugega odstavka 157. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Dalje tožeča stranka podrobno pojasnjuje, čemu je namenjen inštitut parlamentarne preiskave ter da je po ZPPre sodišče v postopku odreditve in izvajanja prisilnih ukrepov pristojno, da oceni zakonitost predlaganega ukrepa preiskovalne komisije. Po mnenju tožeče stranke je osnovni namen in vloga sodišča v postopku odreditve in izvajanja prisilnih ukrepov za namene parlamentarne preiskave ocena zakonitosti predlogov preiskovalne komisije, s tem pa varstvo pravic in pravnih interesov tistih subjektov, ki jih takšni predlogi preiskovalne komisije zadevajo. V konkretnem primeru pa tožena stranka ni opravila presoje zakonitosti predlaganega ukrepa preiskovalne komisije. Izpodbijani akt ne vsebuje nobenih razlogov ali obrazložitve za odreditev ukrepa.

4Tožeči stranki je bilo z ravnanji in aktom tožene stranke poseženo v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena URS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Ustrezna obrazložitev je pogoj preizkusa razumnosti sprejete odločitve. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Tožena stranka ni navedla nikakršnih razlogov za svojo odločitev. Razen tega tožena stranka tožeči stranki ni vročila zahteve preiskovalne komisije in ji s tem ni omogočila, da bi se z njo seznanila ter da bi se o njej izjavila. S takšnim ravnanjem je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pri čemer tožeča stranka to podrobno pojasnjuje. V zvezi s tem tožeča stranka še poudarja, da če ob uporabi ZKP ni mogoče zagotoviti ustavno skladnega ravnanja sodišča, da bi potem morala tožena stranka prekiniti postopek odločanja o zahtevi preiskovalne komisije in začeti postopek za oceno ustavnosti določb ZPPre pred Ustavnim sodiščem RS in ker tega ni storila, predlaga, naj to stori Upravno sodišče RS. Nadalje opozarja na to, da ureditev ZPPre, skladno s katerim morajo subjekti, ki sodelujejo v postopku parlamentarne preiskave, v skladu s svojimi pristojnostmi določiti postopkovna pravila za razlago določb ZPPre in ZKP v vsakem konkretnem primeru, ne zagotavlja razumne predvidljivosti pravnega položaja subjekta, na katerega se posamezni prisilni ukrep nanaša. Takšna ureditev pomeni veliko negotovost za pravni položaj subjektov, udeleženih v postopku parlamentarne preiskave. Prav tako je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Zaradi take pravne ureditve ZPPre tožeča stranka sodišču predlaga, naj prekine postopek odločanja o tej tožbi, da začne postopek za oceno ustavnosti določb ZPPre pred ustavnim sodiščem.

5Tožeči stranki v obravnavanem primeru tudi ni bila zagotovljena možnost pritožbe, zaradi česar je podana kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. ZKP v členih 220. do 224. posebne pritožbe zoper odredbo o zasegu predmetov ne predvideva, vendar pa to v konkretnem primeru ne more biti odločilno. Prav tako je v neskladju z določbo 25. člena URS. ZPPre, ki navedene pravice v zvezi z odrejenimi prisilnimi ukrepi neposredno ne ureja in zaradi tega tožeča stranka sodišču prav tako predlaga, naj prekine postopek odločanja o tej tožbi in začne postopek za oceno ustavnosti določb ZPPre pred ustavnim sodiščem. S smiselno uporabo določb ZKP sodišče pravice do pritožbe tožeči stranki ne more zagotoviti, vsaj ne na način, da bi bilo takšno ravnanje sodišča tudi zadostno predvidljivo in bi zadostilo vsem zahtevam, ki izhajajo iz 2. člena URS. Navedene pravne praznine ZPPre ni mogoče zapolniti s smiselno uporabo določb ZKP. Kot drugo pravno sredstvo se ne more šteti niti ta tožba. Tožba v upravnem sporu nima suspenzivnih učinkov, kar že samo po sebi predstavlja poseg v pravico iz 25. člena URS. V nadaljevanju tožeča stranka opozarja na to, da je po njenem mnenju nejasno določilo četrtega odstavka 13. člena ZPPre v delu, ko določa, da naj zaprošeno sodišče ne bi bilo upravičeno ocenjevati umestnosti ukrepa. Opozarja tudi na to, da drugi odstavek 19. člena ZPPre neutemeljeno razlikuje med posamezniki in prizadetimi pravnimi osebami (glede smiselne uporabe določb ZKP oz. ZP-1), saj za takšno različno obravnavanje ne obstoji noben stvaren in razumen razlog. Nadalje tožeča stranka opozarja še na to, da zapisniki sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije vsebujejo tudi zaupne informacije v smislu 14. člena Zakona o bančništvu in podatke Evropske centralne banke, glede katerih veljajo posebna pravila o varovanju zaupnosti, pri čemer navedeno tožeča stranka v tožbi tudi podrobno pojasnjuje. Tožena stranka pri odločanju o zahtevi preiskovalne komisije ni presodila niti, ali se zahteva preiskovalne komisije za posredovanje podatkov nanaša na zaupne informacije po 14. členu Zakona o bančništvu, kaj šele, da bi presodila, ali preiskovalna komisija posredovanje takšnih zaupnih informacij zahteva za izvajanje njenih nalog in pooblastil v obsegu, ki je za posredovanje posameznih zaupnih informacij nujen za izvajanje pooblastil nadzora nad delovanjem Banke Slovenije. Tožeča stranka še pojasnjuje, da je tudi pravnim osebam zagotovljeno varstvo pravic, tožeča stranka pa je pravna oseba javnega prava. Tožeča stranka zahtevek za odpravo posledic uveljavlja ne samo zoper toženo stranko, ampak tudi zoper preiskovalno komisijo, saj odprave vseh posledic tožene stranke ne more doseči zgolj z ukrepi zoper toženo stranko.

6Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi, v podrejenem zahtevku pa predlaga, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. V obeh primerih pa tudi predlaga, naj se ugotovi, da je tožena stranka z vodenjem postopka v zadevi II Kpd 26088/2016 kršila tožeči stranki pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS s tem, da ji zahteve preiskovalne komisije ni vročila in ji omogočila, da se z njo seznani, s tem, ko odločitve o tem, da se zahtevi preiskovalne komisije ugodi, ni obrazložila, ter s tem, ko ni opravila presoje zakonitosti predlaganega ukrepa preiskovalne komisije. Predlaga tudi, naj se ugotovi, da je tožena stranka kršila pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS s tem, ko ji zahteve preiskovalne komisije ni vročila in omogočila, da se o njej izjasni, s tem, ko svoje odločitve ni obrazložila, predlaga pa tudi ugotovitev kršitve pravic iz 25. člena URS s tem, da tožeči stranki ni omogočila pritožbe ali drugega enakovrednega pravnega sredstva, in s tem, ko svoje odločitve o tem, da se zahtevi preiskovalne komisije ugodi, ni obrazložila. Tožeča stranka tudi zahteva, naj ji tožena stranka v roku 3 dni vrne zapisnike sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije in da kopije le-teh v roku 3 dni uniči ter o tem obvesti tožečo stranko, zahteva, naj preiskovalna komisija v roku 3 dni vrne zapisnike sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije in morebitne kopije v roku 3 dni uniči ter o tem obvesti tožečo stranko, ter zahteva, da se preiskovalni komisiji prepove pregledovati, obravnavati, reproducirati ali kakorkoli drugače uporabljati zapisnike seje ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije ter da se to isto prepove tudi toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka od tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

8Sodišče je v postopek kot stranko z interesom pritegnilo tudi preiskovalno komisijo. Preiskovalna komisija je odgovorila, da bi ji bila odprava izpodbijanega akta v veliko in nepopravljivo škodo pri njenem delu, ker bi onemogočila njeno delo pri izvajanju njenih ustavnih in zakonskih nalog izvajanja parlamentarne preiskave. Nadalje podrobneje pojasnjuje funkcijo parlamentarne preiskave. Navaja, da je zahtevana dokumentacija temeljnega pomena in nujno potrebna za delo komisije. Za pripravo odgovora na tožbo je treba pridobiti tudi stališča ostalih članov preiskovalne komisije. V času med 15. 7. in 1. 9. je zaradi parlamentarnih počitnic nemogoče sklicati sejo komisije. Poleg tega Zakon o sodiščih v prvem odstavku 83. člena določa, da sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. 7. do 15. 8. samo v nujnih zadevah. V času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja, sodišče pa ni navedlo in utemeljilo, iz kakšnega razloga se parlamentarni preiskovalni komisiji določa tako kratek procesni rok. Stranka z interesom predlaga, da se rok za odgovor na tožbo podaljša po 1. 9. 2016, torej po zaključku parlamentarnih počitnic. Poleg tega izpostavlja tudi vprašanje pristojnosti upravnega sodišča. Stranka z interesom je organ „sui generis“, delovno telo, sestavljeno iz poslancev, ki so predstavniki vseh državljanov Slovenije, svoje pristojnosti in naloge pa ima določene že v sami Ustavi RS.

K točki I izreka:

9Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

10Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oz. tožnika. V skladu s 3. členom ZUS-1 pa upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo z izvrševanjem svojih ustavnih pristojnosti. Torej odločbe sodišča in posledično temu tudi procesna dejanja sodišča, ki vodijo k tem odločbam, ne morejo biti akti in dejanja, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, kar tudi za tožečo stranko ni sporno, saj sama navaja, da ji v tem primeru ni zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, ker izpodbijani akt ni dokončni upravni akt.

11Ker pa tožeča stranka navaja, da vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče preverilo, ali obstajajo procesne predpostavke za obravnavanje tožbe po 4. členu ZUS-1, ki se nanaša na upravne spore zaradi varstva ustavnih pravic. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za t.i. subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Pri tem pa je eden od pogojev, da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zagotovljeno, tudi ta, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

12V konkretnem primeru iz tožbe izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z odločitvami in procesnimi dejanji (oziroma opustitvami procesnih dejanj) sodišča v postopku izdaje odredbe preiskovalne sodnice o tem, da mora tožeča stranka v roku 15 dni posredovati zapisnike sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije. Ta postopek je tožena stranka vodila na podlagi ZPPre ob smiselni uporabi ZKP. Četrti odstavek 8. člena ZPPre namreč določa, da lahko preiskovalna komisija pri pristojnem sodišču zahteva, da se odredi hišna ali osebna preiskava ali zaseg predmetov. V skladu s četrtim odstavkom 13. člena ZPPre se lahko prisilni ukrepi zoper preiskovance, priče in izvedence: privedba, kazni, hišna in osebna preiskava in zaseg predmetov, v postopku parlamentarne preiskave izvajajo le prek sodišča. Ustrezno zahtevo z obrazložitvijo, ki ji je treba priložiti sklep o predmetu preiskave, je treba vložiti pri sodišču, na čigar območju naj bi se izvedel omenjeni ukrep. Zaprošeno sodišče ni upravičeno ocenjevati umestnosti ukrepa. Če meni, da ni v skladu z zakonom, zahteva odločitev višjega sodišča. Zoper odločitev višjega sodišča ni pritožbe. Prvi odstavek 19. člena ZPPre pa določa, da če ni drugače določeno, da je pristojno sodišče po tem zakonu sodišče prve stopnje v Ljubljani, medtem ko drugi odstavek 19. člena ZPPre določa, da se poleg določb ZKP in ZP-1, ki se po tem zakonu neposredno uporabljajo, glede drugih vprašanj, ki z njim niso urejena, smiselno uporabljajo tudi druge ustrezne splošne določbe ZKP ter njegove določbe o preiskavi in glavni obravnavi, glede prizadetih pravnih oseb pa ZP-1.

13Iz vseh navedenih določil je torej razvidno, da gre za zadevo, za katero je po ZPPre pristojno redno sodišče, ki je izpodbijano odredbo o zasegu predmetov izdalo v okviru svoje sodne funkcije skladno z določili ZPPre in ZKP. Zaradi tega tožeča stranka odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj sodi v pristojnost rednih sodišč. Odločitve sodišč in procesna dejanja sodišč, ki vodijo do teh odločitev, lahko tožeča stranka izpodbija le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred stvarno pristojnimi sodišči, in po izčrpanju vseh pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Izpodbijanega sodnega akta in procesnih dejanj sodišča glede na njihovo naravo kot akta in dejanj sodišča ni mogoče šteti za posamične akte oz. dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1.

14Na tem mestu želi sodišče opozoriti na stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016, kjer je sodišče zavzelo stališče, da zoper posamične akte sodnikov ne samo, da ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1, ampak je treba tudi upoštevati, da to, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno (točka 10. obrazložitve navedenega sklepa). V istem sklepu sodišče tudi navaja, da je sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev (točka 11 obrazložitve). Navedeni sklep se je sicer nanašal na odredbo preiskovalnega sodnika v zadevi mednarodne pravne pomoči. Ne glede na to, da ne gre za identično zadevo, pa vseeno velja stališče Vrhovnega sodišča, da ko gre za odločitve rednih sodišč, tožba v upravnem sporu zaradi varstva pravic zoper take odločitve ni mogoča. Podobno stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v sklepu št. I Up 37/2016.

15V zvezi s sodno prakso, ki se nanaša na parlamentarno preiskavo želi sodišče opozoriti še na sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1063/1999 z dne 15. 12. 1999, ko je tožnik sicer zahteval odpravo sklepa o zahtevi za prisilno privedbo ter ugotovitev, da sta vabilo in sklep o prisilni privedbi po Zakonu o parlamentarni preiskavi nezakonita in da naj se prepove njegovo zaslišanje. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo, vrhovno sodišče pa je v omenjenem sklepu pritožbo zoper ta sklep zavrnilo. V svojem sklepu je zavzelo stališče, da je sodno varstvo dejanj preiskovalne komisije zagotovljeno v okviru rednega sodstva in zato teh dejanj ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

16Glede na zgoraj navedeno se torej sodišče ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da tožeča stranka nima zagotovljenega drugega sodnega varstva, saj to, da je o zahtevi parlamentarne preiskovalne komisije odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je sodno varstvo strankinega pravnega položaja zagotovljeno. Udeleženci v sodnih postopkih imajo po izčrpanju pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic možnost ustavne pritožbe pred ustavnim sodiščem. Upravno sodišče pa ne more presojati, ali so sodišča splošne pristojnosti ali pa specializirana sodišča pri svojih odločitvah in pri procesnih dejanjih, ki so vodila do teh odločitev, kršila ustavna določila, ki se nanašajo na temeljne človekove svoboščine in pravice, saj so vsa sodišča pri svojem odločanju vezana na ustavo in zakone. V primeru pa, če prihaja pri vodenju teh postopkov kljub temu do kršitve ustavnih določil, ki se nanašajo na človekove svoboščine in pravice, je za to predvideno sodno varstvo pred višjimi sodišči enake stvarne pristojnosti oz. ko so pravna sredstva izčrpana, pred ustavnim sodiščem. Sodišče se torej ne strinja s stališčem tožeče stranke, da so lahko sodne odločitve drugih sodišč, torej odločitve, kjer gre za dejanja sojenja, podvržene presoji upravnega sodišča, saj je upravno sodišče po 4. členu ZUS-1 za presojo posameznih aktov in dejanj pristojno le, če sodno varstvo sploh ni zagotovljeno, ne pa, če je zagotovljeno in stranka ni zadovoljna z odločitvijo nekega drugega sodišča. Upravno sodišče RS kot del sodne veje oblasti ni inštanca drugim sodiščem, da bi lahko preverjalo pravilnost njihovih odločitev, ampak so to lahko le stvarno pristojna višja sodišča oz. ustavno sodišče.

17Ker torej izpodbijani akt in procesna dejanja v postopku izdaje tega akta niso akti oz. dejanja, ki se lahko izpodbijajo s tožbo v upravnem sporu, je sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Ker torej izpodbijana odredba preiskovalne sodnice ne more biti akt, ki bi lahko bil predmet upravnega spora, posledično temu ne morejo biti predmet upravnega spora tudi dejanja, ki so posledica izdaje tega akta, to pa je razpolaganje z zapisniki sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije kot tudi pregledovanje, obravnavanje, reproduciranje in ostala uporaba teh zapisnikov. Vsa ta dejanja so namreč posledica tega, da je z izpodbijano odredbo sodišče odredilo predajo zapisnikov z namenom, da bo lahko preiskovalna komisija z njimi razpolagala. Iz navedenega razloga tudi niso podane procesne predpostavke za obravnavanje tožbenih zahtevkov po vrnitvi zapisnikov in prepovedi njihovega pregledovanja, obravnavanja, reproduciranja in ostala uporaba, saj so vsa ta dejanja posledica odredbe, ki ne more biti akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

18Sodišče stranki z interesom pojasnjuje, da je kratek rok za odgovor na tožbo določilo zato, ker gre za nujno zadevo, zaradi česar skladno z 83. členom Zakona o sodiščih tečejo procesni roki in se vročajo pisanja tudi v času sodnih počitnic. Tožba je bila namreč vložena zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi 4. in 66. člena ZUS-1. Tožeča stranka je namreč med drugim v tožbenem zahtevku zahtevala tudi, da se toženi stranki in stranki z interesom prepove razpolaganje z zahtevanimi zapisniki. V skladu z drugim odstavkom 66. člena ZUS-1 o prepovedi nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito dejanje še traja, odloči sodišče brez odlašanja s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba v treh dneh. Sodišče sicer res ni ugodilo tožbenemu zahtevku, niti ni tožbe obravnavalo po vsebini, ker jo je zavrglo iz procesnih razlogov, zaradi česar je tudi določilo 15-dnevni rok in ne 3-dnevni rok za pritožbo zoper ta sklep, vendar pa je zaradi vrste tožbenega zahtevka, ki se glasi na prepoved nadaljevanja dejanja, ki še traja, moralo odločiti brez odlašanja, kot to zahteva 66. člen ZUS-1. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da se vsi upravni spori zaradi varstva ustavnih pravic obravnavajo kot nujne zadeve. Ker je bilo potrebno iz navedenih razlogov odločiti brez odlašanja, sodišče tudi ni moglo ugoditi zahtevi za podaljšanje roka za odgovor na tožbo.

K točki II izreka:

19Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.