13. člen ZPPre

Zato je soglašati tudi z oceno sodišča prve stopnje, da bi bilo denarno kaznovanje priče A. A. tudi v nasprotju s spoštovanjem načela sorazmernosti pri omejevanju njegovih ustavnih pravic kot fizične osebe.

Sodišče lahko presoja samo zakonitost (četrti odstavek 13. člena ZPPre), ne pa tudi umestnost zahtevka Preiskovalne komisije. Če preiskovanca Parlamentarna komisija ni določila, je pa iz gradiva razvidno, da je osredotočenost preiskave fokusirana na določeno osebo, ima zato le-ta enak status kot ga ima osumljenec oz. obdolženec v kazenskem postopku glede vprašanja zasega predmetov (drugi odstavek 220. člena ZKP).

V določbah ZPPre in ZKP ni zakonske podlage, ki bi utemeljevala razlago, da je zoper odločbo sodišča, sprejeto na podlagi četrtega odstavka 13. člena ZPPre, dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. Sicer pa tudi ZKP določa stroge pogoje za dovoljenost tega izrednega pravnega sredstva. Razen v primeru izrecno določenih izjem zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodišča ni dovoljena preden je kazenski postopek pravnomočno končan. V predmetni zadevi je bila odredba izdana med parlamentarno preiskavo, ki še ni zaključena. Zato niti ob analogni uporabi določb ZKP, na katere napotuje 19. člen ZPPre, ni podlage za sklepanje, da je predmetna zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

Prisilni ukrepi v postopku parlamentarne preiskave, kot je zaseg bančne dokumentacije, se izvajajo le preko sodišča. Trditveno in dokazno breme v zvezi s temi ukrepi nosi preiskovalna komisija, saj mora pri sodišču vložiti ustrezno in obrazloženo zahtevo. V konkretnem primeru je iz zahteve preiskovalne komisije in priloženih dokumentov moč razbrati le to, da se parlamentarna preiskava osredotoča na preiskovanje postopkov javnih naročil za ortopedski material, ter da med družbo B. d. o. o. in Ortopedsko kliniko UKC Ljubljana obstaja določena prepletenost. O tem, kako naj bi bili obe družbi povezani s predmetom in namenom konkretne parlamentarne preiskave (tj. z nabavo in upravljanjem z medicinsko operemo in z zdravstvenim materialom na sekundarni ali terciarni ravni zdravstvene dejavnosti), pa zahteva ni obrazložila.

Zahteva Parlamentarne komisije za zaseg bančnih listin ni v skladu z zakonom, ker iz njene obrazložitve ni razvidna potrebna zveza med zasegom bančne dokumentacije na eni strani ter predmetom, namenom in obsegom konkretne parlamentarne preiskave na drugi. Parlamentarna komisija ni obrazložila, zakaj so se družbe, katerih bančne izpiske zahteva, znašle v parlamentarni preiskavi, kakšen položaj imajo, kdaj – če kdaj – je vsaka od družb dobavljala in/ali upravljala z medicinsko opremo in/ali z zdravstvenim materialom kateremu od zdravstvenih zavodov v RS, v kolikšnem obsegu, za kakšne vrste materiala in/ali opremo je šlo, ipd. Zahtevani zaseg listin pa zaradi svoje nedoločnosti, neopredeljenosti in širokega časovnega obdobja ne prestane niti testa sorazmernosti.

Zaseg predmetov je prisilni ukrep, zato njegova uporaba ni primerna, ni potrebna, niti ni v skladu z njegovim namenom, kadar gre za predmete, ki jih pristojni organi lahko pridobijo prosto brez uporabe tega ukrepa. V delu, v katerem se nanaša na zaseg sklepov organov vodenja in nadzora A. d. d., ki vsi niso javno dostopni, pa je zahteva preiskovalne komisije preširoka, nedoločna in neskladna s predmetom parlamentarne preiskave, zato predlagani ukrep ni v skladu z zakonom.

V konkretni zadevi je redno sodišče izpodbijano odredbo o zasegu predmetov izdalo v okviru svoje sodne funkcije skladno z določili ZPPre in ZKP. Zaradi tega tožeča stranka odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj sodi v pristojnost rednih sodišč. Odločitve sodišč in procesna dejanja sodišč, ki vodijo do teh odločitev, lahko tožeča stranka izpodbija le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred stvarno pristojnimi sodišči, in po izčrpanju vseh pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Izpodbijanega sodnega akta in procesnih dejanj sodišča glede na njihovo naravo kot akta in dejanj sodišča ni mogoče šteti za posamične akte oz. dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1. Ker izpodbijana odredba preiskovalne sodnice ne more biti akt, ki bi lahko bil predmet upravnega spora, posledično temu ne morejo biti predmet upravnega spora tudi dejanja, ki so posledica izdaje tega akta, to pa je razpolaganje z zapisniki sej ožjega kolegija guvernerja Banke Slovenije kot tudi pregledovanje, obravnavanje, reproduciranje in ostala uporaba teh zapisnikov.

Namen parlamentarne preiskave je ugotoviti in oceniti dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje na določenem področju in za druge odločitve Državnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti. Četudi ima preiskovalna komisija že po Ustavi RS v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kot pravosodni organi, parlamentarna preiskava ni namenjena odkrivanju kaznivih dejanj in njegovih storilcev, in tudi ni kazenski postopek. Ob odreditvi parlamentarne preiskave ni nujno, da je preiskovanec sploh določen, tega se namreč lahko določi tudi, ko je postopek že v teku. Zato četudi v fazi pripravljalnih dejanj še ni določeno, kakšen status v parlamentarni preiskavi ima banka, od katere se zahteva izvedba prisilnega ukrepa, to samo po sebi še ne pomeni, da zahteva ni ustrezno obrazložena. Sodišče je dolžno skrbeti za ustavno varstvo pravic udeležencev parlamentarne preiskave, vendar v obravnavani zadevi interes varovanja tajnih podatkov trči ob javni interes, da se raziščejo nepravilnosti in zlorabe v slovenskem bančnem sistemu, glede na to, da so bile banke sani

Vabilo priči na zaslišanje in zahteve parlamentarne komisije, naj sodišče odredi prisilni privod priče, sta tipični dejanji procesnega vodstva v postopku parlamentarne preiskave, ki imata sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega sodstva in ju ni mogoče izpodbijani v upravnem sporu.