VSK sodba in sklep I Cp 615/2015

Pritožbi tožeče stranke in delno pritožbi tožene stranke se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje:
- v odločitvi pod točko II spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so sredstva, ki so bila dvignjena ali prenakazana z računov, ki jih je imela pokojna A.J. pri Banki N., in sicer dne 13.3.2001 dvignjeni znesek 3.000.000,00 SIT, dne 5.9.2003 dvignjeni znesek 11.000,00 USD, dne 13.4.2002 dvignjeni znesek 4.100,00 EUR, dne 9.5.2002 dvignjeni znesek 15.000,00 EUR in dne 26.6.2002 dvignjeni znesek 15.853,20 EUR ter znesek 24.644,26 EUR, ki ga je pokojna podedovala po C.K., darilo pokojne A.J. toženi stranki in zato vsi navedeni zneski sodijo v zapuščinsko maso po pokojni A.J., zavrne;
- odločitev pod točko III izreka sodbe, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščinsko maso po pokojni A.J. ne sodijo posamezni (v izreku sodbe izrecno navedeni) solastninski deleži na parcelah št. 297/0 (oziroma rezervirani parc. št. 297/2), 296/0, 286/1, 286/4, 290/0, 291/0, 292/0 in 288/0 k.o. K., ker so vsi ti solastninski deleži last tožnice A.U., razveljavi in v tem delu vrne zadeva prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.
V preostalem delu (glede odločitve pod točko IV izreka sodbe - glede ugotovitve, da je oporoka pokojne A.J. v delu, v katerem je oporočiteljica razpolagala s svojimi nepremičninami, ki sodijo v zaščiteno kmetijo, nična) pa se pritožba tožene stranke zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka se razveljavi, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pod točko I zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da naj bi bila oporoka pokojne A.J., sestavljena v odvetniški pisarni A.J. dne 10.2.2003 in razglašena pod SL 30204 v postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. D 386/2004 neveljavna. Pod točko II je ugotovilo, da so sredstva, ki so bila dvignjena ali prenakazana z računov, ki jih je imela pokojna A.J. pri Banki N. d.d. in sicer 13.3.2001 dvignjeni znesek 3.000.000,00 SIT, dne 5.9.2003 dvignjeni znesek 11.000,00 USD, dne 13.4.2002 dvignjeni znesek 4.100,00 EUR, dne 9.5.2002 dvignjeni znesek 15.000,00 EUR in dne 26.6.2002 dvignjeni znesek 15.853,20 EUR ter znesek 24.644,26 EUR, ki ga je pokojna podedovala po C.K. v novembru 2002, darilo pokojne A.J. toženki S.G. in da zato vsi navedeni zneski sodijo v zapuščinsko maso po pokojni A.J. Pod točko III je zavrnilo tožbeni zahtevek, da v zapuščinsko maso po pokojni A.J. ne sodijo nepremičnine v katastrski občini K. do določenih solastninskih deležev, in sicer pri parc. št. 297/0 solastninski delež ½ na severovzhodnem delu parcele z rezervirano parc. št. 297/2, pri parc. št. 296/0 solastninski delež 25379/100000-ink, pri parc. št. 186/1 solastninski delež 18182/100000-ink, pri parc. št. 286/4 solastninski delež 16177/100000-ink, pri parc. št. 290/0 solastninski delež 33088/100000-ink, pri parc. št. 291/0 solastninski delež 13235/100000-ink, pri parc. št. 292/0 solastninski delež 13235/100000-ink in pri parc. št. 288/0 solastninski delež 33092/100000-ink, ker so vsi ti solastninski deleži last tožnice A.U. Pod točko IV pa je ugotovilo, da je oporoka pokojne A.J. v delu, v katerem je razpolagala s svojimi nepremičninami, ki sodijo v zaščiteno kmetijo, ki je kot taka opredeljena z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 465-02-100/01VN z dne 29.8.2001, to je s svojim solastninskim deležem, ki znaša ½ na nepremičninah s parc. št. 286/3, 286/4, 295, 296, 297, 286/1, 286/2, 288/0, 289, 290/0, 291/1 in 292/0, vse k.o. K., nična. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih nosi vsaka stranka svoje. Glede tožbenega zahtevka za razveljavitev oporoke je sodišče zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati oporočiteljičine nesposobnosti za razsojanje, glede zahtevka, da v zapuščino sodijo denarna sredstva, je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bili podarjeni toženki, glede tožbenega zahtevka, da v zapuščino ne spadajo določeni solastninski deleži na nepremičninah je obrazložilo, da tožbeni zahtevek ni bil pravilno postavljen, ker se ni glasil na izločitev alikvotnega deleža in ni zajemal celotnega zapustničinega premoženja, temveč le nepremičnine, glede zahtevka na ugotovitev ničnosti dela oporoke, ki se nanaša na razpolaganje z zaščiteno kmetijo pa, da je bilo oporočno razpolaganje v nasprotju z 21. členom Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG). Pri odločitvi o pravdnih stroških je upoštevalo uspeh strank v pravdi, v kateri je tožnica uspela z dvema postavljenima zahtevkoma, z drugima dvema pa propadla.

2Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje proti odločitvi pod točko III izreka sodbe, torej glede zavrnitve tožbenega zahtevka, da v zapuščinsko maso po pokojni ne spadajo solastninski deleži na nekaterih nepremičninah, ker naj bi bili vsi last tožnice. V zvezi z obrazložitvijo sodišča, da tožnica ni postavila izločitvenega zahtevka tako, kot ji je sodišče naložilo s sklepom z dne 13.4.2011, pritožnica opozarja, da je sodišče ni nikdar pozvalo k uskladitvi tožbenega zahtevka, še najmanj pa s sklepom z dne 13.4.2011, saj je bila tožba v obravnavani zadevi vložena 23.6.2011. V okviru materialnega procesnega vodstva bi jo sodišče moralo opozoriti na vsebino in obliko postavljenega zahtevka in zahtevati dopolnitev nepopolnih tožbenih navedb o pomembnih dejstvih. Toliko bolj, ker tožena stranka v tej smeri ni podala nobenega ugovora. Sodišče bi jo moralo opozoriti na veljavno sodno prakso in dejstvo, da se je ta glede uveljavljanja zahtevkov po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) spremenila. V zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na objekt s predvideno novo parc. št. 297/2 pa pritožnica navaja, da bi moralo sodišče presojati, ali je njen zahtevek utemeljen tudi po drugi podlagi, saj iz njenih tožbenih navedb izhaja, da se je objekt gradil okoli leta 1983, ko je Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) dopuščal gradnjo na tujem svetu. Glede gospodarskega poslopja je sodišče zaključilo, da sta ga zgradila tožnica in njen mož z lastnimi sredstvi in delom in da tožena stranka nasprotnega ni dokazala. Pritrdilo je torej dejanskim navedbam tožnice, ki bi utemeljevale pozitivno odločitev v tem delu. Poleg tega je zaščitena kmetija namenjena tožnici, ki je v ta namen ostala doma in skupaj z možem in sinom kmetijo obdelovala in vanjo vlagala s soglasjem staršev. Tožnica še navaja, da je sodišče ves čas postopka imelo zmoten materialnopravni pristop oziroma je celo soglašalo s tožničinim, sicer ne bi sledilo njenemu dokaznemu predlogu za izvedbo dokaza z geometrom in cenilcem.

4Tožena stranka se pritožuje proti odločitvi pod točko II (glede denarnih sredstev) in IV (glede razpolaganja z zaščiteno kmetijo). Meni, da v zvezi z denarnimi sredstvi sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je tudi samo navedlo, da ni jasnih neposrednih dokazov, ki bi potrjevali tožničine trditve, da so bili sporni zneski iz točke II res podarjeni toženki. Dejstvo je, da ni prejela zneskov, ki jih navaja sodišče, razen manjšega zneska, ki ji ga je dala mama za pomoč, skrb in stroške, kar je toženka tudi jasno izpovedala. Toženka zatrjuje, da nobenega od zneskov ni prejela od svoje matere kot darilo. Pokojnica je vlagala denar v kmetijo, kar je otiplivejši indic kot tisti, s katerimi je operiralo sodišče. Denar je namenila tudi vnukom, sama ga je tudi dvigovala, razen zneska, ki jo je zanjo dvignil toženkin mož in možnosti, da bi ga porabila, je bilo nešteto, lahko ga je izročila komurkoli. Okoliščina, da je toženkin zakonec priznal, da je dobil denar od pokojnice, daje sklepati, da bi priznal tudi, če bi prejel večje zneske. Poleg tega je sodišče napačno ugotovilo, da naj bi se toženkin mož dnevno vozil v B. v službo v D., ker to ni res, saj tam ni nikoli delal, temveč dela na upravi podjetja v N.G. Dnevno se je vozil v B. k pokojni tašči, da je poskrbel zanjo, zato je bil upravičen do plačila teh voženj. Kar pa se tiče priče K.D. pritožba navaja, da je ta priča delovala povsem neverodostojno in zmedeno. Glede odločitve pod točko IV je toženka prav tako mnenja, da je odločitev nezakonita, saj je sodišče preprosto vse pokojničine nepremičnine štelo za sestavni del zaščitene kmetije, ne da bi upoštevalo toženkino zahtevo, da se izloči nepremičnine, ki zaščiteni kmetiji ne služijo. Toženka se ni strinjala, da ostaneta pod zaščito tudi obe stavbi, to je stanovanjska hiša in hiša s poslovnim objektom in zemljiščem, zato bi sodišče moralo odločiti o tem njenem ugovoru. Tričlanska družina, kakršna je bila tožničina družina ob smrti zapustnice, ne potrebuje dveh stanovanj v novi hiši. Po določbi 3/2 ZDKG spadajo v zaščiteno kmetijo poleg kmetijskih zemljišč tudi gozdovi, gospodarska in stanovanjska poslopja, itd., ki jih ni mogoče ločiti od kmetijske oziroma kmetijsko-gozdarske celote ali pa bi bila njihova ločitev ekonomsko nesprejemljiva. Številni stanovanjski prostori niso nujno vezani na kmetijo. Sodišče je sicer toženki očitalo, da ni sprožila upravnega spora zoper odločbo o zaščiteni kmetiji. Tega pa toženka ni sprožila, ker bi na ta način ne rešila temeljnega vprašanja, to je predhodno navedenega postopanja tožnice na način, ko je preprosto ona izločila iz dedovanja kmetijskega zemljišča toženko. Toženka je zahtevala, da se iz zaščitene kmetije izloči parc. št. 286/3-stanovanjska stavba in solastninski delež parc. št. 297-stanovanjska stavba, gospodarsko poslopje, dvorišče in sadovnjak. Njen zahtevek je bil zavržen iz razlogov, da ne gre za upravno stvar - odločba z dne 11.6.2010, kar pomeni, da bi moralo o zadevi odločiti sodišče.

5Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem povzema ključne razloge sodišča, ki se nanašajo na utemeljevanje odločitve pod točko II glede tega, da je vtoževane denarne zneske prejela prav toženka, glede zaščitene kmetije pa opozarja, da je bil njen obseg ugotovljen in potrjen s pravnomočno odločbo pristojnega upravnega organa.

6Pritožbi sta utemeljeni iz razlogov, obrazloženih v nadaljevanju.

K pritožbi tožeče stranke:

7Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da določeni (različni) solastninski deleži na nekaterih nepremičninah ne spadajo v zapuščino po pokojni A.J., je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da zahtevek ni bil pravilno postavljen, saj ni bila zahtevana izločitev alikvotnega deleža iz zapustničinega premoženja in še navedlo, da tožnica ni postavila izločitvenega zahtevka, kot ji je bilo naloženo s sklepom z dne 13.4.2011. Čeprav prvostopenjsko sodišče pravilno opozarja, da mora po 32. členu ZD (praviloma) izločitveni zahtevek potomcev glasiti na izločitev dela iz celotnega zapustnikovega premoženja, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi tega premoženja (v sodni praksi pa je mogoče ob obstoju določenih okoliščin naleteti tudi na drugačne odločbe), tožnica pa je izločala solastninski delež na posameznih nepremičninah v sorazmerju z vrednostjo, ki jo je prispevala k povečanju vrednosti vsake od nepremičnin in je zato uveljavljala različne deleže ter tudi ni zajela po obsegu celotnega zapustničinega premoženja, pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ni vzpodbudilo k popravi tožbenega zahtevka. Tega s sklepom z dne 13.4.2011, na katerega se je sklicevalo, ni moglo storiti že zato, ker je postopek v obravnavani zadevi pričel teči kasneje in sicer 23.6.2011. Tudi sicer iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi sodišče na tožečo stranko tak poziv naslovilo, ravno obratno, s celotnim vodenjem dokaznega postopka jo je ohranjalo v prepričanju, da z njenim tožbenim zahtevkom ni ničesar narobe. Tako je sledilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenke s področja kmetijske stroke, ki ji je naložilo, naj poda izvid in mnenje o tem, kolikšna so bila vlaganja v posamezne nepremičnine, čeprav tožbene navedbe niso zajemale celotnega zapustničinega premoženja, imenovalo pa je tudi izvedenko gradbene stroke, ki je izdelala elaborat v zvezi z delom parcele, na katerem stoji objekt - gospodarsko poslopje. Potem, ko sta bili mnenji (in dopolnitev prvega mnenja) izdelani in je tožeča stranka z vlogo z dne 25.3.2015 uskladila tožbeni zahtevek upoštevajoč s strani izvedenke ocenjeno višino vlaganj, na zadnjem naroku dne 26.3.2015 na neustreznost tožbenega zahtevka tožeče stranke ni opozorilo, temveč je zadevo še nadalje vsebinsko obravnavalo. V zvezi z zadnjo tožničino pripravljalno vlogo, s katero je bil tožbeni zahtevek popravljen, je le dovolilo toženi stranki podati še naknadne pripombe, ki pa jih slednja ni imela, temveč je zahtevku oporekala zgolj vsebinsko. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da bi jo moralo sodišče potem, ko se je v dokaznem postopku prepričalo o njenih vlaganjih, opozoriti na napačno oblikovani tožbeni zahtevek. Sodba, ki jo je v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka izdalo, zato za tožnico predstavlja sodbo presenečenja, kar pomeni, da je prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

8Toženkina pritožba je utemeljena le v delu, kolikor se nanaša na odločitev pod točko II, torej na denarna sredstva, ne pa tudi kolikor izpodbija odločitev pod točko IV izreka sodbe, v kateri je sodišče odločilo, da je oporoka v delu, v katerem je oporočiteljica razpolagala s svojimi nepremičninami, ki sodijo v zaščiteno kmetijo, nična. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno sklicevalo na 21. člen ZDKG, po katerem je zaščitena kmetija lahko v lasti ene fizične osebe, v lasti dveh oseb pa le, če sta si ti dve med seboj v točno določenem razmerju. Oporočiteljičino razpolaganje je bilo v nasprotju z navedenim določilom in zato nično. Prvostopenjsko sodišče je moralo spoštovati upravno odločbo in dejstvo, da so bile nepremičnine kot zaščitena kmetija zaznamovane v zemljiški knjigi. Vprašanje, katere nepremičnine za zaščiteno kmetijo niso pomembne, prvostopenjsko sodišče v tej pravdi ni moglo reševati, saj gre za pristojnost upravnega organa, pri odločanju o dedovanju takih nepremičnin pa za pristojnost zapuščinskega sodišča. V tem delu je zato sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na denarna sredstva, za katera je sodišče ugotovilo, da so bila dana kot darilo toženki S.G. s strani pokojne A.J.. Ta del tožbenega zahtevka je tožeča stranka oblikovala tako, da je zahtevala, naj se ugotovi, da so sredstva, ki so bila dvignjena ali prenakazana z računov, ki jih je imela pokojna A.J. pri Banki N.(datumi in višina denarnih sredstev so bili v tožbenem zahtevku natančno opredeljeni) darilo toženki in zato vsi navedeni zneski sodijo v zapuščinsko maso po pokojni A.J. Tak tožbeni zahtevek je nesklepčen. Če predstavljajo v tožbi navedeni zneski darilo, potem ne morejo soditi v zapuščinsko maso. Tožeča stranka bi lahko kvečjemu zahtevala (v primeru zakonitega dedovanja), da se toženi stranki darilo vračuna v dedni delež v skladu s 46. členom ZD ali vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža (26. člen ZD), oziroma zmanjšanje oporočnih razpolaganj (34. člen ZD). Tak zahtevek pa ni ugotovitvene, temveč oblikovalne in dajatvene narave (1). Tožeča stranka bi torej morala z oblikovalnim delom tožbenega zahtevka uveljavljati zahtevek, da darilna pogodba nima proti njej učinka, kolikor je to potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Čeprav so sodišča v preteklosti (pred letom 2008, tožba v obravnavani zadevi pa je bila vložena leta 2011) večkrat (2), dopuščala tudi zahtevke, ki niso bili oblikovalne narave, pa je bilo potrebno vedno zahtevek oblikovati kot dajatveni, torej kot zahtevek na vrnitev (dela) darila v zapuščino. Da bi bila tožba sklepčna, pa mora v ta namen vsebovati navedbo o vrednosti zapustnikovega premoženja ob smrti, višino nujnega deleža tožeče stranke ter za koliko je bil ta delež prikrajšan. Ne le, da tožba tožeče stranke takih navedb ni vsebovala, temveč je bil, kot je bilo že obrazloženo, zahtevek zgolj ugotovitvene narave in sam po sebi notranje nesklepčen, saj se je glasil na ugotovitev, da so bila sredstva darilo toženki in hkrati, da zato sodijo v zapuščinsko maso. Šlo je za neodpravljivo nesklepčnost, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v točki II izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

10Ker je pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo, je moralo na podlagi 165. člena ZPP razveljaviti tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržati za končno odločbo.

----------------------------------------

op. št. 1: dr. Mateja Končina Peternel Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo 2008, št. 6-7

op. št. 2: ne pa vedno, glej npr. odločbo VSK Cp 1308/2005, VS RS II Ips 806/2005