UPRS sodba I U 191/2015

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt Upravne enote Ljubljana, št. 210-3679/2014-5 z dne 3. 9. 2014 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanima aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 5. člena v zvezi z 8. členom Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 59/06 – uradno prečiščeno besedilo, 111/07, v nadaljevanju ZPPreb) odločila, da se z dnem dokončnosti odločbe A.A., rojeni ... 1982 v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslovu Rdečega križa Slovenije, ..., Ljubljana. V obrazložitvi akta je navedeno, da je bil pri Upravni enoti Hrastnik dne 20. 5. 2014 po uradni dolžnosti uveden postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča A.A., s stalnim prebivališčem na naslovu ..., Dol pri Hrastniku, in sicer zaradi domneve, da na navedenem naslovu ne prebiva več. Upravni organ je dne 26. 5. 2014 prejel odgovor na zaprosilo za podatke od Centra za socialno delo Hrastnik, v katerem so navedli, da stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči njihovega centra in da je ob uveljavljanju pravic iz javnih sredstev strankin mož B.B. navedel, da se s stranko razvezujeta in da stranka prebiva pri starših v Bosni in Hercegovini. Dne 28. 5. 2014 je pri upravnem organu podal ustno izjavo na zapisnik in sicer B.B. kot vabljena priča, ki je povedal, da je prizadeta stranka v tem upravnem sporu A.A. odšla iz naslova ..., Dol pri Hrastniku pred približno osmimi meseci, ko se je odselila v BiH. Dodal je, da ne ve, ali je stranka še vedno na tem naslovu in da je šla vmes nekam v Francijo, ne ve ali na dopust ali k sorodnikom. Povedal je, da s stranko nima stikov. Dodal je, da imata s stranko dva otroka, ki sta ostala z njim in imata s stranko stike le preko skypa. Povedala je še, da je stranka iz naslova ..., Dol pri Hrastniku svoje stvari vzela in odšla ter da sta skupaj vložila vlogo za razvezo ter sta se dogovorila, da bo pustila otroka pri njemu.

2Dne 28. 5. 2014 je upravni organ stranki poslal obvestilo na domnevni naslov v tujini ..., ..., Bosna in Hercegovina, ki ga je stranka 31.5.2014 osebno prevzela. Upravni organ je dne 2. 6. 2014 prejel strankin telefonski klic. Stranka je povedala, da se nahaja v Bosni in da jo je v Bosno odpeljal mož, ki ji ne daje denarja, je ne kliče in ne more priti do otrok. Dodala je še, da bo prišla v Slovenijo in da si bo uredila delo ter novo prebivališče. Dne 5. 6. 2014 je upravni organ prejel telefonski klic uslužbenke iz Društva ženska svetovalnica, kjer se je stranka istega dne nastanila. Povedala je, da si bo stranka poskusila urediti prebivališče in da bo zaprosila organ za podaljšanje roka ter da sodeluje tudi s Centrom za socialno delo.

3Upravni organ je dne 6. 6. 2014 prejel strankino prošnjo za podaljšanje trajanja postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. V prošnji je stranka zapisala, da je trenutno nameščena v Kriznem centru ... in da prosi za podaljšanje trajanja postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ker se je morala meseca oktobra leta 2013, zaradi več let trajajočega nasilja v družini, iz naslova stalnega prebivališča umakniti k staršem v BiH, od koder se je uspela vrniti šele 5. 6. 2014. Zapisala je še, da ji je bila ves čas njene prisilne odsotnosti, odvzeta možnost stikov z otrokoma, ki sta slovenska državljana in sta stalno prijavljena na naslovu ..., Dol pri Hrastniku.

4Dne 24. 7. 2014 je pri upravnem organu A.A. podala ustno izjavo na zapisnik in je povedala, da jo je mož prisili v to, da gre iz naslova stalnega prebivališča in je zato šla v Bosno. Dodala je, da jo je mož poslal domov v Bosno, ker je imel drugo partnerko in da jo je mož tepel ter da ni imela niti svojega telefona. Povedala je, da jo je mož prosil, naj ga ne prijavi na policijo zaradi nasilja. Povedala je še, da je mož pred tem želel sporazumno razvezo in da sta pod prisilo šla na socialno in podala vlogo tudi na sodišču. Dodala je, da je sedaj umaknila vlogo za sporazumno razvezo in da bo vložila tožbo za razvezo približno v drugi polovici meseca avgusta. Povedala je, da se je prijavila na Zavodu za zaposlovanje in da je poiskala pomoč pri Centru za socialno delo Hrastnik. Povedala je, da na naslovu ..., Dol pri Hrastniku ni bila že odkar je morala na silo v Bosno in da je na tem naslovu tudi ne bi več sprejeli, je pa že imela stike z otroci na Centru za socialno delo. Povedala je še, da se je meseca junija prijavila na razpis za neprofitno stanovanje na Spekter, vendar so ji odgovorili, da ga ne more dobiti, ker ni državljanka RS. Povedala je, da je lahko v Varni hiši do 17. 6. 2015 in da upa, da si bo v tem času uredila stalno prebivališče. Dodala je, da si bo pomoč poiskala tudi pri Rdečem križu Slovenije v Ljubljani in da si želi urediti prijavo stalnega prebivališča na drug naslov, da bo lahko prejemala pošto, ko pa bo imela novo prebivališče, pa si bo uredila tudi prijavo. Stranka je k zapisniku priložila potrdilo Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, s katerim potrjujejo, da stranka od 18. 6. 2014 dalje prebiva v zatočišču za ženske in otroke – žrtve nasilja. Prav tako je priložila odločbo o prejemanju denarne socialne pomoči s strani Centra za socialno delo Hrastnik za čas od 1. 7. 2014 do 31. 8. 2014.

5Upravni organ je dne 5. 8. 2014 prejel odgovor na zaprosilo za podatke od Centra za socialno delo Hrastnik, v katerem so navedli, da stranka trenutno biva v Varni hiši - Zatočišče za ženske in otroke - žrtve nasilja v Ljubljani in da je stranka prejemnica denarne socialne pomoči njihovega centra ter da glede na to, da stranka biva v Ljubljani, ne dajejo soglasja za prijavo stalnega prebivališča na njihovem naslovu. Dodali so še, da predlagajo, da se stranka prijavi na naslovu v Ljubljani, kjer dejansko biva, ali ostane prijavljena na naslovu ..., Dol pri Hrastniku, dokler se ne odloči, kam se bo dejansko preselila oziroma dokler se zadeve glede razveze zakonske zveze in dodelitve otrok ne uredijo.

6Upravni organ je dne 6. 8. 2014 prejel elektronsko sporočilo C.C. iz Rdečega križa Slovenije, Društva SOS, v katerem je zapisala, da stranka prejema materialno pomoč pri Območnem združenju Rdečega križa, ..., Ljubljana. Dne 6. 8. 2014 je upravni organ Upravne enote Hrastnik odstopil zadevo v reševanje upravnemu organu Upravne enote Ljubljana, ker je ugotovil, da stranka A.A. prebiva na območju Ljubljane in je prejemnica materialne pomoči Območnega združenja Rdečega križa Ljubljana.

7Dne 2. 9. 2014 je podala ustno izjavo na zapisnik stranka A.A., ki je povedala, da je bila od 5. 6. 2014 do 18.6.2014 nastanjena v Kriznem centru, sedaj pa prebiva v Varni hiši na območju Ljubljane. Dodala je, da je njeno stalno prebivališče še vedno na naslovu ..., Hrastnik. zato tja prejema tudi vso pošto, do katere pa ne more priti oziroma ji jo na tem naslovu zavračajo. Povedala je, da si želi urediti življenje in prebiva na območju Ljubljane, zato bi rada zaprosila za zakonsko prebivališče na naslovu Rdečega križa Slovenije, ker z njihove strani prejema materialno pomoč. Dodala je, da ima osebne stvari v varni hiši in je tam upravičena tudi do zdravnika. Povedala je še, da ker ni državljanka RS, ni upravičena do neprofitnega stanovanja in nima naslova, kjer bi lahko prebivala. Dodala je, da je prejemnica denarne socialne pomoči na Centru za socialno delo Hrastnik in prosi za prijavo zakonskega prebivališča na naslovu ..., Ljubljana.

8ZPPreb v četrtem odstavku 8. člena med drugim določa, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, se za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. Ker je stranka sama izrazila potrebo po prijavi stalnega prebivališča na naslovu ..., Ljubljana, kot zakonsko prebivališče in prebiva na območju Ljubljane ter prejema materialno pomoč s strani Rdečega križa Slovenije in nima možnosti prijave na naslovu Centra za socialno delo Hrastnik, bo stranki z dnem pravnomočnosti te odločbe v register stalnega prebivalstva vpisan nov naslov ..., Ljubljana.

9Prvostopenjska odločba je bila vročena tožeči stranki, ki se je nanjo pritožila. Prvostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrgel s sklepom z dne 23. 9. 2014 in sicer z razlogom, ker je vlagatelj pritožbe C.C., ki ni stranka v postopku.

10Tožeča stranka se je zoper sklep prvostopenjskega organa o zavrženju pritožbe pritožila. V pritožbi se je tožeča stranka sklicevala na 42. člen ZUP. V pritožbi je tožeča stranka navedla, da je v danem primeru postopek vsekakor tekel tudi proti pritožniku, saj je v največji meri oziroma celo izključno njemu naložil določene obveznosti (prevzemanje pošiljk ipd.). Govoriti o tem, da naj pritožnik ne bi imel lastnosti stranke v predmetnem postopku, je v nasprotju z bistvom izvedenega postopka in njegovega končnega rezultata. Poleg tega mu je bil prvostopenjski sklep tudi vročen. Skliceval se je tudi na prvi odstavek 229. člena ZUP in 25. člen Ustave.

11Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je na podlagi pritožbe tožeče stranke v prvi točki izreka sklep Upravne enote Ljubljana št. 210-3679/2014-9 z dne 23. 9. 2014 odpravilo, v drugi točki izreka je pritožba tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo Upravne enote Ljubljana št. 210-3679/2014-5 z dne 3. 9. 2014 zavrnilo. V zvezi z odpravo sklepa z dne 23. 9. 2014 ministrstvo utemeljuje, da tožeča stranka ne more biti stranka v upravnem postopku na podlagi 42. člena ZUP, ampak je tožeča stranka lahko udeležena v postopku na podlagi 43. člena ZUP. V skladu s 43. členom ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes in vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Čeprav prijava stalnega prebivališča v predmetni zadevi ne vpliva na lastninsko pravico in lastniku nepremičnine ne nalaga nikakršnih obveznosti, je organ prve stopnje ocenil, da so pritožnikove pravne koristi prizadete, če je na naslovu njegove nepremičnine prijavljen nekdo, za katerega pritožnik meni, da tam ne bi smel imeti prijavljenega prebivališča. S tem je bil pritožniku priznan status stranskega udeleženca. Prvi odstavek 229. člena ZUP določa, da ima poleg stranke, pravico do pritožbe tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Glede na navedeno organ druge stopnje ocenjuje, da organ prve stopnje ni ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom pritožbo pritožnika zavrgel, zato je, v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP odločil, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe.

12Organ druge stopnje v nadaljevanju ugotavlja, da je v obravnavanem primeru nesporno, da A.A. prebiva na območju Ljubljane (v Varni hiši), zato je bila zadeva s strani Upravne enote Hrastnik v reševanje pravilno odstopljena Upravni enoti Ljubljana, skladno s tretjim odstavkom 8. člena ZPPreb. Sklicuje se tudi na četrti odstavek 8. člena ZPPreb. Iz upravnega spisa izhaja, da A.A. pri Centru za socialno delo Hrastnik prejema denarno socialno pomoč, prav tako prejema humanitarno pomoč v obliki prehranskih artiklov in oblačil pri tožeči stranki. Glede na to, da imenovana trenutno dejansko stalno prebiva na območju Ljubljane (Varna hiša) ter prejema materialno pomoč pri tožeči stranki, ..., Ljubljana, je odločitev prvostopnega organa, da se ji določi stalno prebivališče na naslovu Rdečega križa po mnenju organa druge stopnje pravilna in skladna z materialnim zakonom. Pritožnik v pritožbenem zahtevku sicer opozarja, da glede na to, da soglasja za prijavo ni podal, prav tako soglasja ni podal CSD Hrastnik, dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj upravni organ v konkretnem primeru ni preverjal, pri kateri organizaciji je A.A. nazadnje prejela pomoč. Po njegovem mnenju se v primeru, ko ni soglasja organa ali organizacije, pri katerem posameznik prejema materialno pomoč, posamezniku določi prebivališče na naslovu tistega, ki je zadnji dal pomoč, česar pa prvostopni organ iz neznanega razloga sploh ni ugotavljal. V zvezi s tem ministrstvo pravi, da morajo biti za prijavo zakonskega prebivališča kumulativno izpolnjeni pogoji, in sicer, da posamezniku stalnega prebivališča po določbah ZPPreb ni mogoče prijaviti, da prejema materialno pomoč ter, da na območju pristojnega organa tudi živi. V konkretnem primeru resnično nista podala soglasja za prijavo stalnega prebivališča niti CSD Hrastnik niti Rdeči križ, čeprav je nesporno, da imenovana pri obeh organizacijah prejema materialno pomoč, kar je potrdila tudi stranka sama (do humanitarne pomoči pri Rdečem križu je upravičena vsakih sedem tednov), vendar pa organ druge stopnje ugotavlja, da prejemnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja na območju Hrastnika, saj prebiva v Varni hiši na območju Ljubljane, smisel bivanja v Varni hiši pa je anonimno bivanje na tajni lokaciji, brez prijave prebivališča. Glede na to, da A.A. izpolnjuje vse pogoje za določitev zakonskega prebivališča na naslovu Rdečega križa, organ druge stopnje ocenjuje, da ni potrebe po preverjanju, kje je nazadnje prejela pomoč kot zmotno meni pritožnik.

13Organ druge stopnje pojasnjuje, da je zakonsko določeno prebivališče namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju (na območju katerega se zadržuje, vendar ne izpolnjuje pogojev za prijavo), nikakor pa ne pomeni dejanske naselitve na naslovu organa ali organizacije, pri kateri prejema materialno pomoč. Nadalje poudarja, da zgolj evidentiranje prijave stalnega prebivališča na naslovu organa ali organizacije, kjer posameznik prejema pomoč v materialni obliki, ne vpliva na druga pravna razmerja, zlasti ne na lastninsko pravna razmerja in iz njih izhajajočih pravic, zato ne more slediti očitku pritožnika, da s tem posega v ustavno varovano lastninsko pravico. Prav tako z evidentiranjem prebivališča organ ali organizacija ne more pridobiti nikakršnih obveznosti v zvezi s posameznikom, še posebej pa ne more pridobiti funkcije stanodajalca, niti funkcije vročevalca v skladu z določbami ZUP.

14Glede pritožnikove pripombe, da bi se morala prijava zakonskega prebivališča nanašati zgolj na organe in organizacije, ki obstojijo v strukturi državne oz. javne uprave, ne pa tudi za zasebnopravne subjekta, saj bi takšna interpretacija prišla v nasprotje z Ustavo RS (ter v konkretnem primeru tudi s specialnim predpisom), pa organ druge stopnje pojasnjuje, da ZPPreb ravno zaradi različnih situacij do katerih prihaja pri izvrševanju zakona natančno ne razmejuje organov in organizacij, pri katerih posameznik lahko dobiva pomoč v materialni obliki, saj bi bilo nemogoče opredeliti vse njihove možne oblike, pri čemer ni mogoče ločevati organov in organizacij, ki obstojijo v strukturi državne oz. javne uprave in zasebnopravne subjekte, saj bi bilo v takem primeru potrebno osebe, ki pomoč dobivajo pri zasebnopravnih subjektih, iz registra stalnega prebivalstva izbrisati, le-to pa pomeni skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge zakonske možnosti. Organ druge stopnje ugotavlja, da je organ prve stopnje v izvedenem postopku sledil namenu in določilom ZPPreb ter pravilno ocenil ugotovljena dejstva, ki so vplivala na njegovo končno odločitev.

15V tožbi tožnik pravi, da izpodbija prvostopenjski akt z dne 3. 9. 2014 v zvezi z 2. in 3. točko izreka drugostopenjskega akta. Potrjena odločitev organa prve stopnje pomeni, da se tožniku nalaga breme v obliki tega, da bo na njegovem naslovu proti tožnikovi volji prijavljen določen posameznik, kar za sabo potegne številne posledice z vročanjem pošte, njenim vodenjem in shranjevanjem ter številne druge s tem povezane posledice (vprašanje odgovornosti ipd.), katerih vsebina v celoti ni jasna, saj o tem ni izoblikovana ustrezna praksa. Kot je tožnik izpostavil v pritožbi, upravni organi sploh niso ugotavljali, kje naj bi A.A. nazadnje prejela pomoč. Tu zakon ne postavlja pogoja dejanskega prebivanja na območju organa, torej je stališče organa druge stopnje o tem evidentno nepravilno (tudi z materialnopravnega vidika). Tožnik tudi vztraja pri stališču, da kot zasebno društvo, kar statusnopravno je, ne predstavlja organa ali organizacije, kjer posamezniki dobivajo pomoč v smislu 8/IV ZPPreb. Za to obstajajo tehtni argumenti. Drži, da zakon neposredno ne določa in ne ločuje posameznih organizacij, to pa seveda pomeni, da je potrebna interpretacija v zakonu navedenega pojma oziroma, da pod ta pojem lahko zapade sleherni pravni subjekt. Le organi in organizacije, ki obstojijo v strukturi državne oziroma javne uprave, so lahko naslovniki teh določil. Razlogi, zaradi katerih tožnik ne more biti predmet urejanja po 8/IV ZPPreb so naslednji:

16Nesprejemljivo je enačenje dolžnosti javnega sektorja, da prejme prijavo prebivališča za določene osebe in dolžnosti subjektov, ki so od države ločeni, da to storijo. Zaradi tega, ker so nekomu nudili pomoč (in s tem ne nek način opravljali naloge države), jim ni dopustno naložiti dodatnega bremena v obliki sprejemanja poštnih pošiljk. Argument, da naj bi stališče tožnika pomenilo, da bi bilo potrebno tiste osebe, ki dobivajo pomoč pri zasebnopravnih organih iz registra izbrisati, ne drži. Kot prvo velja, da do vpisa prebivališča pri zasebnopravnih subjektih niti ne bi smelo priti, torej za nazaj ne bi smelo biti česa za brisati. Poleg tega je tudi jasno, da nihče pomoči ne dobiva le pri zasebnopravnih subjektih. Nadalje zakon časovno ne omejuje tega, kdaj naj bi bila ta zadnja prejeta pomoč dejansko prejeta, da bi še štela za določanje prebivališča. Prebivališče bi se prav lahko določilo tudi na naslovu javnega organa socialnega skrbstva za območje, kjer je bilo prebivališče nazadnje prijavljeno. Rešitev bi torej bilo kar nekaj. Enakopravnost zasebnopravnih in javnih organov in organizacij pa je tudi nevarna z vidika pravne varnosti takšnih posameznikov. Posameznik, ki se mu na takšen način določi fiktivno prebivališče, namreč sploh ne more vedeti, kje naj bi bil uradno prijavljen in kje naj bi torej prejemal pošto. Če bi se zakonska norma restriktivno interpretirala, bi v vsakem trenutku in po vsej državi vedel, da mora na lokalni CSD, zdaj pa sploh ne bo jasno, ali je to CSD, RKS, Karitas ali morda še kakšna druga, manj znana organizacija.

17Rdeči križ je resda humanitarna organizacija, vendar pa je ločena od državnega aparata in deluje po sistemu društev (glej 1. in 2. člen Zakona o Rdečem križu Slovenije). Kot samostojna organizacija lahko sama določa, na katerih področjih bo humanitarno delovala. Prav tako ji česa takšnega ne nalaga Zakon o Rdečem križu Slovenije, kjer bi takšna določba edino lahko obstajala (glej zlasti 9. člen, ki določa obseg javnih pooblastil Rdečega križa). Šteti je, da je Zakon o Rdečem križu Slovenije lex specialis glede na ZPPreb, zaradi česar na naslovu Rdečega križa in njegovih območnih organizacij ni mogoče prijavljati stalnih prebivališč osebam z neznanimi naslovi. Specialni zakon namreč tovrstnega javnega pooblastila Rdečemu križu ne podeljuje. Jasno je, da je situacija, ko nekdo nima stalnega prebivališča, kočljiva. Vendar pa s tem nastalega bremena ne more prevzeti tožnik, saj za to nima ustrezno usposobljenih ljudi, nima ustreznih prostorskih in organizacijskih kapacitet. Takšno postopanje upravnih organov bi tožnika potisnilo v hudo stisko ter mu onemogočalo opravljanje osnovnega poslanstva - nudenje neposredne pomoči ljudem. To pomoč praviloma opravlja na način in na področjih, ki jih sam izbere in je nedopustno, da se brez ustrezne zakonske podlage na zasebnopravni subjekt prelagajo naloge državne in javne uprave.

18Pritožba ni nikjer zatrjevala ali nakazovala, da naj bi posameznica dejansko začela bivati na naslovu tožnika, prav tako ne, da naj bi tožnik postal vročevalec. Dejstvo pa je, da določitev naslova za sabo potegne določene posledice, določene dolžnosti in ravnanja, če pošta za posameznika pride, mora tožnik z njo nekaj storiti, to pomeni določene opravke, v katere tožnik ni nikoli privolil in za katere ni nobene podlage, da se vežejo na lastništvo nepremičnine oziroma na dejstvo, da tožnik kot društvo opravlja humanitarno dejavnost. Takšna obrazložitev, ki se oddaljuje od pritožbenih razlogov, sama po sebi predstavlja procesno kršitev, saj to v bistvu onemogoča preizkus odločitve. Tožnik je že v pritožbi izpostavil, da določba ZPPreb, ki določa, da se stalno prebivališče določi po naslovu organizacije, ki je zadnja dala pomoč, ob interpretaciji, ki jo je zavzel prvostopenjski organ, posega v ustavno varovano lastninsko pravico. Nesprejemljivo je, da se v lastninsko pravico poseže na ta način, da se lastniku določi breme, ki je neprimerljivo z bremeni ostalih subjektov v državi, ki jim česa takšnega nihče ne more naložiti. Če bi država zasebnim subjektom oziroma lastnikom nepremičnin naložila dodatno breme v obliki določitve prebivališča, bi obenem morala v zameno tudi nekaj ponuditi - torej sama organizirati in financirati upravljanje sprejemanja in dejanskega dostavljanja pošiljk ipd.

19V tožbenem zahtevku tožnik predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

20V odgovoru na tožbo tožena stranka ponovno pojasnjuje, da je zakonsko določeno prebivališče namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju (na območju katerega se zadržuje, vendar ne izpolnjuje pogojev za prijavo), nikakor pa ne pomeni dejanske naselitve na naslovu organa ali organizacije, pri kateri prejema materialno pomoč. Posamezniku se na ta način omogoča uresničevanje nujno potrebnih pravic, ki so vezane na stalno prebivališče (med drugim pravico do zdravstvenega zavarovanja), pri čemer pa je potrebno še vedno zasledovati temeljni namen ZPPreb, ki je v zagotavljanju evidence o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov. Nadalje poudarja, da zgolj evidentiranje prijave stalnega prebivališča na naslovu organa ali organizacije, kjer posameznik prejema pomoč v materialni obliki (pri čemer materialni zakon zaradi različnosti situacij do katerih prihaja v praksi ne ločuje med javnimi in zasebnopravnimi subjekti), ne vpliva na druga pravna razmerja, zlasti ne na lastninsko pravna razmerja in iz njih izhajajočih pravic, prav tako pa z evidentiranjem prebivališča organ ali organizacija ne more pridobiti nikakršnih obveznosti v zvezi s posameznikom, še posebej pa ne more pridobiti funkcije stanodajalca niti funkcije vročevalca v skladu z določbami ZUP.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

21Tožba je utemeljena.

22Ključno materialno-pravno vprašanje, ki je sporno med strankama, zadeva interpretacijo pojmov „organ“, „organizacija“ in „materialna pomoč“ iz četrtega odstavka 8. člena ZPPreb. Po prvem stavku iz tega določila, „če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah tega zakona, pa ga tudi ni mogoče prijaviti, se za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi.“ Tožeča stranka uveljavlja, da Območno Združenje Rdečega križa Slovenije (OZRKS) kot zasebno-pravni subjekt (društvo) ne more biti obravnavan kot organ ali organizacija v smislu četrtega odstavka 8. člena ZPPreb, saj je OZRKS izven strukture državne oziroma javne uprave, takšna razlaga bi pomenila poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave); poleg tega pa nalog v zvezi s prijavo stalnega prebivališča v povezavi z četrtim odstavkom 8. člena ZPPreb določilo 9. člena Zakona o Rdečem križu Slovenije (ZRKS, Uradni list RS, št. 7/1993, 13/1993, 79/2010) niti ne predvideva med javnimi pooblastili.

23Na podlagi sistematične metode razlage ZPPreb sodišče najprej ugotavlja, da zakonodajalec v uvodnih oziroma splošnih določbah, kjer opredeljuje določene pravne pojme oziroma izraze (3. člen), ne opredeljuje pojmov „organ“, „organizacija“ niti „materialna pomoč“ iz četrtega odstavka 8. člena ZPPreb. Na podlagi sistematične in logične metode razlage sodišče zato lahko utemeljeno sklepa, da zakonodajalec očitno ni imel namena s pojmi „organ,“ „organizacija“ in „materialna pomoč“ določiti, za kakšne vrste organe, organizacije in materialne pomoči gre, ampak je to prepustil sodniški interpretaciji ob upoštevanju splošnih pravnih načel, kot sta pravna varnost in predvidljivost ter sorazmernost poseganja v ustavne pravice, v tem primeru v pravico do mirnega uživanja imovine iz 1. člena Protokola št. 1 k Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94), ki ustreza določilu 33. člena Ustave, ter v pravico do splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave (OdlUs 62/III, str. 304-305). Dejstvo, da država s prisilnim sredstvom predpiše zasebno-pravnemu društvu, da je na njegovem naslovu prijavljeno tudi stalno prebivališče tretje osebe, četudi ta oseba tam ne prebiva, ampak prejema materialno humanitarno pomoč v skladu z avtonomnimi načeli podeljevanja pomoči tega društva, brez dvoma pomeni poseg v omenjeni pravici iz 33. in 35. člena Ustave, saj tožeča stranka povsem prepričljivo navaja, kakšne posledice bi imelo izvrševanje izpodbijanega akta na njeno poslovanje. Tak poseg pa je ustavno dopusten samo, če je v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave). Pri presoji z vidika načela sorazmernosti pa je prvi in temeljni pogoj ta, da je poseg predpisan z zakonom in sicer, da ima tak predpis tudi ustrezno kakovost v smislu jasnosti, dostopnosti in predvidljivosti, tako da ne dopušča arbitrarne uporabe prava.

24Zato je v tej zadevi bistveno, da zakonodajalec v 9. členu ZRKS ni med nalogami, ki jih Rdeči križ Slovenije (RKS) opravlja kot javna pooblastila, vključil tudi kar koli v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPPreb. Lahko bi sicer zakonodajalec to določil v (8. členu) ZPPreb v povezavi z ZRKS, vendar bi to moral storiti bistveno bolj jasno in predvidljivo, kot je trenutno urejeno v 4. odstavku 8. člena ZPPreb.

25RKS sicer ni katera koli organizacija ali organ, ampak je to (humanitarna) „organizacija nacionalnega pomena“ (prvi odstavek 1. člena ZRKS), ki je organizirano kot društvo, a je regulirano v posebnem zakonu in njene naloge se ne vežejo samo na okoliščine oboroženih spopadov in druga izredna stanja v povezavi z ženevskimi konvencijami iz leta 1949 in dodatnima protokoloma ter na sklepe mednarodnih konferenc Rdečega križa (prvi odstavek 1. člena ter prvi odstavek 6. člena ZRKS), ampak tudi na „pomoč oblastem pri preprečevanju in lajšanju trpljenja ljudi, zaščiti življenja in zdravja ljudi ter zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic“ (prvi odstavek 6. člena ZRKS). Zaradi pravice do varnosti (iz 34. člena Ustave) je bila prizadeta stranka v tem upravnem sporu A.A. kot žrtev nasilja v družini nastanjena v varno hišo na območju Ljubljane in torej stran od kraja, kjer je bila žrtev nasilja, njena ustavna pravica pa je, da ima prebivališče (prvi odstavek 32. člena Ustave). Izpodbijani akt je torej v funkciji „zaščite življenja“, „zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic“, poleg tega pa je upravni organ pred izdajo izpodbijanega akta ugotovil, da prizadeta stranka od tožeče stranke prejema tudi materialno pomoč, s čimer tožeča stranka v navedenih elementih pomaga tudi „oblastem“, kar je mogoče povezati s prvim odstavkom 6. člena ZRKS. Vendar je zakonodajalec v ZRKS predvidel, da RKS zgolj zbira podatke o socialno ogroženih osebah (med drugim tudi o stalnem in začasnem prebivališču – 3. alineja prvega odstavka 12. člena ZRKS), ki jim RKS v okviru svojih pristojnosti pomaga (8. alineja prvega odstavka 11. člena ZRKS), ni pa dovolj jasno in predvidljivo določil, da je v okviru pomoči iz 1. odstavka 6. člena ZRKS dopustno tudi določiti stalno prebivališče prejemniku pomoči na naslovu, kjer prejema pomoč s strani zasebno-pravnega društva. K razlagi, ki jo zagovarja tožena stranka, ne pretehta dejstvo, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila pomoč, ki jo je prizadeta stranka prejemala od RKS, zgolj (ad hoc) trenutna pomoč in izven utečenega sistema RKS o dajanju pomoči socialno šibkejšim. Iz dopisa tožeče stranke z dne 5. 9. 2014 izhaja, da se je prizadeta stranka prvič oglasila pri tožeči stranki dne 6. 8. 2014, da so jo vpisali v register prejemnikov pomoči, prejela je humanitarno pomoč v obliki prehranskih artiklov in oblačil in da je po humanitarno pomoč lahko prihajala vsakih 7 tednov. Prizadeta stranka je torej pred izdajo izpodbijanega akta od tožeče stranke prejemala materialno pomoč – vendar ne gre za materialno pomoč organizacije v smislu četrtega odstavka 8. člena ZPPreb.

26To pomeni, da je vprašanje, od koga je tožnica prejela zadnjo pomoč, ali od tožeče stranke, ali od CSD Hrastnik, pravno nepomembno za razrešitev tega spora. Ker izpodbijani akt posega v pravico tožeče stranke iz 33. in 35. člena Ustave, ta poseg pa ni predpisan z zakonom na način, kot bi moral biti, tudi ni mogoče razlagati določila 4. odstavka 8. člena ZPPreb, da velja tudi za primer dajanja materialne pomoči s strani tožeče stranke.

27Ob tem sodišče pripominja, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon in da ne sodi na podlagi tega, kaj je ali bi bilo koristno ali bolj ali manj funkcionalno z vidika politike izvrševanja ZPPreb in delovanja RKS v primeru večjega števila istovrstnih primerov. To je stvar zakonodajalca.

28Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, ker je tožena stranka zmotno uporabila določilo 4. odstavka 8. člena ZPPreb v povezavi z ZRKS (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

29Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.