VSL sklep II Kp 28242/2015

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Nagrada in potrebni izdatki zagovornika, nastali v pritožbenem postopku, obremenjujejo proračun.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi 492. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo postopek za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (po prvem odstavku 70.b člena KZ-1B) zoper obdolženega A. A., ki je v stanju neprištevnosti storil protipravno ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1B v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1B in drugim odstavkom 29. člena KZ-1B. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke (drugega odstavka) 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in nagrada ter potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP (po vsebini gre dejansko za pritožbeni razlog po drugem odstavku 374. člena ZKP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da (s spremembo izpodbijanega sklepa) obdolžencu izreče predlagani varnostni ukrep.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik B. B., odvetnik v C. Smiselno je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (prvi odstavek 70.b člena KZ-1B) sodišče izreče storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, vendar le takrat, kadar ugotovi, da je takšno zdravljenje potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. Za izrek varnostnega ukrepa se torej zahteva, da sta podana indiciranost zdravljenja ter pozitivna prognoza, da bo prav zdravljenje na prostosti storilca učinkovito odvračalo od ponovitve hujših kaznivih dejanj. Z drugimi besedami pa to pomeni, da ni pogojev za izrekanje predmetnega ukrepa tedaj, ko se v postopku ugotovi, da je omenjena pozitivna prognoza storilčevega bodočega obnašanja v skladu z družbenimi normami podana ne glede na to, ali se obdolženec zdravi ali ne, saj predispozicije psihiatrične narave, ki so zaznamovale storitev protipravnega dejanja, ne obstajajo več.

6V izpodbijanem sklepu se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na prepričljivo mnenje izvedenca psihiatrične stroke in pravilno obrazložilo, da je obdolženec obravnavano protipravno dejanje storil v zelo specifičnih okoliščinah, v katerih je bila voljna sestavina prištevnosti izključena zaradi kombinacije stranskih učinkov interferona (poudarjena agresivnost), ki ga je prejemal v procesu zdravljenja hepatitisa C, ter zaužitih večjih količin alkohola. Izvedenec psihiater je med zaslišanjem pojasnil, da obdolženčeva odvisnost od kokaina sama po sebi, niti v kombinaciji z interferonom in alkoholom, ni imela nobenega vpliva pri izvrševanju protipravnega dejanja, oziroma je bil ta vpliv bolj teoretičen, kvečjemu minimalen. Neutemeljene so navedbe pritožbe, ki učinek kokaina zmotno potencirajo. Za odločitev v konkretni zadevi je ključno, da obdolženi interferona ne prejema več, saj je bil hepatitis C pri njem pozdravljen, kar torej pomeni, da ni nobenih resnih izgledov za ponovitev psihičnih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno. Ne glede na to, da odvisnost od kokaina, kot že povedano, ni bila v vzročni zvezi s storitvijo dejanja, se obdolženi zaradi odvisnosti prostovoljno redno zdravi, pri čemer od kokaina abstinira že vse od avgusta 2015, kar dokazuje z rezultati rednih urinskih testiranj. Državna tožilka v pritožbi spregleda opredelitev izvedenca, da je zdravljenje odvisnosti od kokaina, skupaj z nadzorom nad vzdrževanjem abstinence, priporočljivo prvenstveno s ciljem oblikovanja obdolženčeve psihične stabilnosti, ne pa zaradi preprečevanja ponavljanja kaznivih dejanj, kar je pogoj za izrek predlaganega varnostnega ukrepa. Teoretično je nedvomno možno, kot ugotavlja pritožnica, da bi obdolženec nekoč v prihodnosti recidiviral in pod vplivom kokaina izvršil kaznivo dejanje, saj prihodnjega dogajanja pravzaprav nikdar ni mogoče predvideti s stopnjo gotovosti, vendar odločitev v kazenskem postopku, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni dopustno sprejemati na podlagi hipotetičnih špekulacij, kot je tehtno poudarilo že prvostopenjsko sodišče. Po zadnjem psihiatričnem pregledu obdolženca je izvedenec jasno zaključil, da pri njem niso prisotne nobene vedenjske ali duševne motnje v posledici uživanja kokaina ter da (tudi če bi bil opustil zdravljenje, ki se ga sicer redno udeležuje) ni realne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, saj obdolženi premorbidno nima nobenih psihičnih bolezni ali osebnostnih motenj, ki bi verjetnost za izvrševanje kaznivih dejanj dvignile nad raven teoretične oziroma minimalne možnosti, kot praktično pri vsakem integriranem človeku, kakršen se sedaj izkaže tudi obdolženec. Bistven je torej zaključek izvedenskega mnenja, v katerega niti pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov ali dvomov, da ob upoštevanju urejene osebnosti obdolženca, poteka zdravljenja in sedanjega psihičnega stanja ni utemeljeno pričakovati, da bi na prostosti ponavljal hujša kazniva dejanja, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbeni tezi, da je obvezno zdravljenje na prostosti tako potrebno kot sorazmerno, tj. zaradi zagotovitve varnosti ljudi.

7Neodločilne so pritožbene navedbe, da simptomatika anksiozno-depresivne motnje pri obdolžencu ne obstaja zaradi prejemanja antidepresivov, kar naj bi kazalo na indiciranost obveznega nadaljnjega zdravljenja. V postopku je bilo res ugotovljeno, da je obdolženec razvil omenjeno simptomatiko kot neželeni učinek jemanja interferona, vendar slednjega ne prejema več, kot je že bilo obrazloženo, prav tako pa je bil pri storitvi protipravnega ravnanja ključen neželeni učinek povečane agresivnosti (v kombinaciji z alkoholom) in ne aksiozno-depresivna motnja sama po sebi. Četudi bi obdolženi opustil uživanje antidepresivov in „znova zanihal v depresijo“, kot navaja pritožba, še to ne pomeni, da med razvojem depresivnosti ter izvrševanjem hujših kaznivih dejanj obstaja kakršna koli tehtna vzročno-posledična povezava. V celotni pritožbi so spregledane že pojasnjene specifične psihične okoliščine pri obdolžencu, ki za razliko od trenutka storitve protipravnega dejanja ne obstajajo več, psihiatrično stanje obdolženca pa je treba vrednotiti celostno, ne z golim izpostavljanjem posameznih dejavnikov, kot izhaja iz pritožbe. Iz enakih razlogov ni uspešno niti pritožbeno sklicevanje na obdolženčev recidiv s kokainom neposredno pred izvršitvijo protipravnega dejanja, ki ga je izvedenec, ob upoštevanju sedanje objektivno dokazljive abstinence ter motiviranosti za zdravljenje, označil za pretekli spodrsljaj, ki tako in tako ni imel upoštevnega vpliva na storitev dejanja. V postopku ni bilo dokazano, da naj bi lečeča zdravnica Infekcijske klinike obdolžencu že pred storitvijo dejanja izrecno prepovedala uživanje vsakršnih alkoholnih pijač, pa tudi sicer to vprašanje na zaključke o odločilnih dejstvih v ničemer ne vpliva, zato se pritožbene navedbe tudi v tem delu pokažejo kot neutemeljene.

8Ker državni tožilki ni uspelo omajati prepričljivih razlogov izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa je potrdilo. Pritožbeni preizkus prav tako ni razkril kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

9Odločitev o nagradi ter potrebnih izdatkih zagovornika, nastalih v postopku pred pritožbenim sodiščem, temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP.