VSM sodba I Cp 830/2016

I. Pritožba se zavrne ter se v obsodilnem in stroškovnem delu (I. in III. točka izreka, ob upoštevanju sklepa o popravi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 11.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2012 dalje do plačila. V presežku je v II. točki izreka tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka pa je odločilo še, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 684,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroškovno odločitev je s sklepom z dne 16. 6. 2016 popravilo, tako da pravilno glasi, da je toženka dolžna tožnici plačati navedeni znesek pravdnih stroškov.

2Zoper obsodilni (v I. točka izreka) in stroškovni (III. točka izreka) del odločitve sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP. Nasprotuje tako temelju odškodninske odgovornosti, kot tudi višini odmerjene odškodnine. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj zavarovancu toženke ni mogoče očitati protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja. Zavarovanec in njegova sopotnica na sankah nista mogla videti tožnice, ki je ležala v snegu od progi, kljub temu, da ni bila poškodovana. Njen zavarovanec ni zletel s proge zaradi svojih ravnanj, temveč zaradi slabo pripravljene proge, tožnice v snegu ni videl in samega dogodka ni mogel preprečiti. Že v odgovoru na tožbo je toženka zatrjevala, da sta zaporedoma dva sankača zapeljala s proge, zato ne gre za odgovornost njenega zavarovanca, temveč je bil vzrok za nastanek škodnega dogodka v sami progi. Tovrstne trditve so ostale neprerekane, zato na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Bile pa so tudi dokazane z zaslišanima pričama G.M. in A.H., ki sta potrdila, da naj bi preiskovanega dne prišlo še do enega naleta, kar pomeni, da je bila proga slabo skonstruirana. Po obravnavanem dogodku so progo zaprli. Ker navedenih dejstev sodišče prve stopnje ni presojalo, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica tekom postopka ni podala nikakršnih konkretnih navedb o tem, kaj zavarovancu toženke sploh očita, oziroma katera predpisana dolžnostna ravnanja v zvezi s predmetnim naletom naj bi zavarovanec toženke opustil. Sodišče prve stopnje pa je to spregledalo in je s svojo odločitvijo kršilo določbo 7. člena ZPP, ki strankam nalaga, da morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevka, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zato meni, da ni podana odškodninska odgovornost njenega zavarovanca. Nedvomno pa je podana tudi soodgovornost tožnice. Če se zavarovancu toženke očita ravnanje v nasprotju s pravili FIS, da se naj ne bi obnašal tako, da ne bi ogrozil drugih sankačev, in da hitrosti ni prilagodil svojemu znanju ter razmeram na smučišču, je enako ravnala tudi tožnica, saj so tudi za njo veljala enaka pravila in je enako kot zavarovanec toženke zletela s proge. Tožnica je ravnala v nasprotju s 6. FIS pravilom, ki določa, da se mora vsak sankač izogibati ustavljanju na ozkih in nepreglednih delih, če to ni potrebno. Sankač, ki je padel, se mora v luči FIS pravil čim hitreje umakniti oziroma opozoriti na svojo navzočnost. Ker je zavarovanec toženke na enak način izletel s proge kot tožnica, ni jasno zakaj bi naj bila njegova odgovornost večja od njene. Tožnici bi bilo zato pripisati 50 % sokrivdo. Višina odškodnine pa naj bi bila prisojena v nasprotju z določbama 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je glede na medicinsko dokumentacijo, izvedensko mnenje in ustaljeno sodno prakso previsoka. Meni, da pri odmeri ni upoštevano načelo objektivne pogojenosti odškodnine, saj sodna praksa pri primerljivih primerih prisoja nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer med 7 in 8 neto povprečnih mesečnih plač, pri čemer se sklicuje na zadevo VSL II Cp 2147/2015. Tožnica je bila predhodno poškodovana in so bila po prvi poškodbi vretenca bistveno bolj deformirana. Prva poškodba je predstavljala bistveno težjo poškodbo hrbtenice, ker je šlo za konpresijski zlom dveh vretenc, poškodba pa je segala do hrbteničnega kanala, postavljen je bil sum na nestabilni prelom. Pri drugi poškodbi je šlo za manjši kompresijski prelom 11. prsnega vretenca. Ker večina tožničine omejitve gibljivosti prsno ledvenega dela hrbtenice izvira iz ledvenih segmentov, ni verjetno, da bi bila gibljivost zavrta le zaradi kasnejše poškodbe. Zato je odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti odmerjena previsoko. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da razsodi, da je tožnica soodgovorna ter posledično odmeri pravično denarno odškodnino, in naloži tožnici povrnitev stroškov postopka toženke v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih stroškov pritožbe.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača očitke pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da v zvezi z odločitvijo v izpodbijanem obsodilnem in stroškovnem delu odločitve, sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov je pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

O temelju:

6Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da tožnica v okviru svoje trditvene podlage ni navedla, kakšno kršitev očita zavarovancu toženke, saj je tožnica tako v tožbi kot tudi nadaljnjih pravočasnih navedbah, jasno poudarila, da je zaradi naleta sani, s katerimi je upravljal zavarovanec toženke, v njen hrbet, utrpela telesne poškodbe, kot tudi, da zavarovanec toženke sani ni obvladal ter ga je zato v ovinku sankaške vrglo ven iz proge v tožnico. To, da sani ni obvladal, nedvomno pomeni, da ni hitrosti vožnje prilagodil svojim sankaškim sposobnostim in razmeram na progi. S tem pa je tožnica zadostila svojemu trditvenemu bremenu iz 7. in 212. člena ZPP v zvezi z nedopustnim škodljivim dejstvom kot prvo predpostavko splošnega civilnega delikta, z ustreznimi trditvami pa je pojasnila tudi ostale tri predpostavke škodo, vzročno zvezo in krivdno odgovornost zavarovanca toženke.

7Tožnica je v postopku zatrjevala, da ji je nepremoženjska škoda nastala, ker se je v njo s sanmi zaletel zavarovanec toženke, ki sani ni obvladal in je zato zapeljal s sankaške proge v tožnico. Toženka je navajala, da je vzrok za nastanek škodnega dogodka v sami progi. Tožnica je z zatrjevanjem krivde zavarovanca toženke vsekakor nasprotovala trditvam toženke, ki jih zato ni mogoče opredeliti kot neprerekane in v smislu 214. člena ZPP kot priznane.

8Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela dokazati, da je zavarovanec toženke zapeljal s proge, ker svojih sani ni obvladal, saj hitrosti vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim in razmeram na progi in zato trčil v tožnico, ki je sicer že prej zapeljala s proge in je sedela oziroma klečala na tleh. To, da je tožnica že predhodno zapeljala s proge, nima vpliva na presojo odgovornosti zavarovanca toženke, saj s tem ni nikogar poškodovala, prav tako se s tem ni zmanjšala dolžnost zavarovanca toženke, da ustrezno prilagodi hitrost vožnje svojim sposobnostim. Toženka pa ni uspela dokazati, da bi bil razlog za nastanek tožničine poškodbe v sami sankaški progi, ki bi bila neustrezno pripravljena.

9Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni bi opredelilo do trditev toženke o tem, da je vzrok za nastanek škodnega dogodka v sami progi in neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanja tožnice ter prič A.H. ter zavarovanca toženke G.M.) namreč pravilno zaključilo, da so se tistega dne že prej sankali po tej progi, nezgoda se je zgodila pri njihovi zadnji vožnji, a prej nobeden od njih ni zapeljal s proge. Da je bilo tudi ob zadnji vožnji mogoče varno ustaviti, pa je zaključiti na podlagi izpovedbe A.H., ki se je zapeljal k tožnici, ko je videl kako je zapeljala s proge, in sicer preden se je po progi spustil zavarovanec toženke z ženo. Razloga za nalet zavarovanca toženke v tožnico torej ni iskati v progi, temveč v ravnanju zavarovanca, ki pri vožnji ni upošteval FIS pravil, saj bi moral ravnati tako, da nikogar ne bi ogrožal ali mu škodoval, kar je hkrati tudi eno od temeljnih načelo odškodninskega prava - prepoved povzročanja škode (neminem leadere) iz 10. člena OZ, ter sankati tako, da bi svojo hitrost ter način vožnje prilagodil svojemu znanju, terenskim, snežnim in vremenskim razmeram ter številu sankačev na smučišču (na progi) in bi se lahko pravočasno ustavil ter se izognil trčenju v tožnico. Ker je prihajal na progo od zadaj, torej za tožnico, bi moral hitrost vožnje ustrezno prilagoditi, da bi lahko smer vožnje izbral tako, da ne bi ogrozil tožnice, ki je peljala pred njim, s čimer bi se lahko izognil trčenju v njo.

10Tožnici ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi, kot si to prizadeva toženka v pritožbi. Tožnica ni kršila FIS pravila, ki prepoveduje ustavljanje na ozkih in nepreglednih delih, ob padcu pa čim hitrejši umik oziroma opozoriti na svojo navzočnost, oziroma v primeru zaustavljanja na progi obveznost umaknitve na rob proge, tako da se ne ovira ostalih. Tožnica se ni ustavila na progi, ampak je zapeljala izven proge, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje in v snegu ni ležala, kot zatrjuje pritožba, temveč sta tako tožnica, zaslišana kot stranka, kot tudi priča A.H. potrdila, da je v snegu klečala oziroma sedela, kar potrjuje tudi zdravstvena dokumentacija in izvedensko mnenje v postopku sodelujočega izvedenca medicinske stroke R.L.. Tožnica s tem, ko je zapeljala s sankaške proge, ni nikogar ogrozila in ni prispevala k nastanku škode zaradi naleta sank zavarovanca toženke vanjo, slednje je bilo namreč izključno posledica tega, kako je zavarovanec toženke upravljal s sankami, saj je zaradi hitrosti, ki ni bila prilagojena njegovim sposobnostim in razmeram na progi, zapeljal s proge in povzročil nalet v tožnico, zaradi česar je ta utrpela telesne poškodbe. Tožničin prispevek v smislu 171. člena OZ zato ni podan, nasprotne pritožbene navedbe toženke pa so neutemeljene.

11Ker je tožnica dokazala obstoj nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke, vzročno zvezo ter nastalo ji nepremoženjsko škodo, toženka pa ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca, so podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta po 131. členu OZ, zato tožnici za utrpelo nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ pripada denarna odškodnina, ki ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

O višini denarne odškodnine:

12Tudi pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedbe tožnice in ugotovitev izvedenca medicinske stroke R.L., dr. med., povsem razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za sprejem materialnopravne odločitve, v okviru katere je v skladu s 179. in 182. členom OZ ustrezno upoštevalo subjektivne kriterije za prisojo in odmero odškodnine za vsako posamezno vrsto uveljavljane nepremoženjske škode, kakor tudi objektivne kriterije, ki se nanašajo na konkretno oškodovanko in razmerja med podobnimi škodami. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 11.800,00 EUR, kar predstavlja 11,41 povprečnih neto plač v mesecu razsoje sodišča prve stopnje in obsega 5.500,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, 1.800,00 EUR za strah in 4.500,00 EUR za zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti, predstavlja pravično denarno odškodnino, zato so pritožbena prizadevanja toženke po njenem znižanju neutemeljena.

13Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je bila tožnici odmerjena odškodnina v znesku 5.500,00 EUR, zahtevala pa je 6.000,00 EUR. Trajanje in intenziteta pri tožnici izraženih telesnih bolečin, ki jih je tožnica trpela zaradi kompresijskega zloma enajstega prsnega vretenca, natega vratnih mišic, udarnine levega ramena in udarnine hrbta, med katerimi je kar enajst dni trpela občasne hude telesne bolečine, kakor tudi neugodnosti, ki jih je trpela tekom zdravljenja, ob upoštevanju podobnih škod, ne opravičujejo odmere nižje odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode, za kar se pavšalno zavzema toženka v pritožbi.

14Tudi za strah ji je bila odškodnina odmerjena v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ v znesku 1.800,00 EUR, zahtevala pa je 2.000,00 EUR. Srednje hud primarni strah neposredno po nezgodi in sekundarni strah pred možnimi posledicami in zapleti zdravljenja, ob tem pa še strah za zdravje nerojenega otroka, ki je bil izpostavljen sevanju RTG, kot tudi stranskim učinkom zdravil, ki ga je tožnica v hudi obliki trpela kar 11 dni, nato pa v srednje hudi obliki 4 mesece in še kot lažji strah nadaljnje 4 mesece, vsekakor opravičuje odmero odškodnine v znesku 1.800,00 EUR, ki tako predstavlja pravično denarno odškodnino za strah. Nekonkretizirana pritožbena prizadevanja po znižanju za to vrsto nepremoženjske škode odmerjene odškodnine so zato neutemeljena.

15Za zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti je bila tožnici odmerjena odškodnina v znesku 4.500,00 EUR, zahtevala pa je 12.500,00 EUR. Pritožbena izvajanja toženke v smeri znižanja za to vrsto odmerjene odškodnine niso utemeljena, saj je odškodnina odmerjena tako v skladu z načelom individualizacije kot tudi z načelom objektivne pogojenosti. Sodišče prve stopnje je ustrezno sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je nedvoumno pojasnil, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka treba razmejiti od zmanjšanja, ki je posledica že predhodne nezgode v letu 2001. Tako je pojasnil, da so trajne posledice pri tožnici v deležu 1/3 posledica obravnavanega škodnega dogodka, v deležu 2/3 pa odpadejo na predhodno poškodbo hrbtenice v letu 2001. Izvedenec je pojasnil, da je tožnici po poškodbi ostala anatomska trajna posledica s tem, ko se je enajsto vretence s svoje sprednje strani znižalo in nekoliko klinasto preoblikovalo, funkcionalne spremembe v obliki zmanjšane gibljivosti hrbtenice, ki pa so v večji meri (2/3) posledica predhodne poškodbe iz leta 2001, v deležu 1/3 pa posledica obravnavane poškodbe. Subjektivne trajne posledice, ki se kažejo kot bolečine v prsno ledvenem pregodu pri večjih obremenitvah, pa so sicer upoštevane v okviru škode za telesne bolečine. Življenjska aktivnost tožnice je trajno zmanjšana pri dejavnostih, povezanih z dvigovanjem in prenašanjem težjih bremen, pripogibanjem, vzdrževanjem prisilnih drž dalj časa in kot oviranost pri športnih aktivnostih: smučanje, ples in nekoliko pohodništvo. Skupno zmanjšanje je izvedenec ocenil z 12 %, kot posledica obravnavane poškodbe pa 1/3 torej 4 %. Odmerjena odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode v znesku 4.500,00 EUR je odraz ustreznega upoštevanja v 179. in 182. členu OZ opredeljenih subjektivnih in objektivnih kriterijev prisoje odškodnine ter individualizacije v ožjem, kot tudi širšem smislu v razmerju med podobnimi škodami, zaradi česar predstavlja pravično denarno odškodnino.

16Pritožba se v okviru prizadevanj za znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo neuspešno sklicuje na sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2147/2015 z dne 7. 10. 2015, saj te zadeve ni mogoče primerjati z obravnavano zadevo. V zadevi, na katero se sklicuje toženka, je oškodovanka utrpela lažjo poškodbo, saj ni utrpela zloma 11. prsnega vretenca, ampak le hud udarec, prav tako pa ni trpela hudih telesnih bolečin, kljub temu pa ji je bila za telesne bolečine prisojena odškodnina v znesku 5.000,00 EUR. Za strah ji je bila prisojena odškodnina v znesku 1.000,00 EUR, pri čemer imamo v sedaj obravnavanem primeru specifično okoliščino, to je še dodaten sekundarni strah za zdravje nerojenega otroka, ki je bil v času nosečnosti izpostavljen RTG slikanju in stranskim učinkom zdravil. V zadevi, na katero se sklicuje toženka, pa oškodovanka odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti sploh ni zahtevala. Zato tudi skupnega zneska tožnici prisojene odškodnina v višini 11.800,00 EUR, ki predstavlja 11,41 povprečnih neto plač v RS v mesecu razsoje sodišča prve stopnje, ni mogoče primerjati z odškodnino, ki je bila oškodovanki prisojena v zadevi, na katero se sklicuje toženka.

17Toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (III. točko izreka sodbe v zvezi s sklepom o popravi), vendar le v posledici njenega pritožbenega prizadevanja po zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti (oziroma delno v primeru ustreznega znižanja prisojene odškodnine) in ne poda nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam, pravdnima strankama na prvi stopnji odmerjenih stroškov postopka. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa sta pravilno upoštevana Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1), zgolj pavšalno pritožbeno nasprotovanje stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljena.

18Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženke ter v izpodbijanem obsodilnem in stroškovnem delu izreka (I. in III. točka sodbe sodišča prve stopnje, ob upoštevanju sklepa o popravi) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Toženka s pritožbo ni uspela, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije stroške svoje pritožbe. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložila tožnica, ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato ji sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člen ZPP krije tožnica sama. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.