VSL sklep II Kp 13523/2011

Ob odločanju o pritožbah se izpodbijana sodba glede vseh obtožencev po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtožene A. A. in B. B., C. C. ter D. D. spoznalo za krive kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. in 20. členom KZ-1. Obtoženemu A. A. je določilo kazen šest mesecev zapora, nakar mu je ob upoštevanju določenih kazni iz preklicanih pogojnih obsodb v zadevah II K 12111/2012 in II K 39018/2012 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas odvzema prostosti po sodbi v zadevi II K 39018/2012. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obtoženemu B. B. je sodišče določilo kazen osem mesecev zapora, nakar mu je ob upoštevanju določenih kazni v zadevah III K 54563/2013 in I Ks 5632/2010 izreklo enotno kazen štiri leta zapora ter denarno kazen deset dnevnih zneskov po 10,00 EUR, tj. skupaj 100,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev. V izrečeno enotno zaporno kazen je vštelo v celoti prestani zaporni kazni po sodbah v zadevah III K 54563/2013 in I Ks 5632/2010 ter obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obtoženemu C. C. je določilo kazen osem mesecev zapora, nakar mu je ob upoštevanju določenih kazni iz preklicane pogojne obsodbe v zadevi II K 21733/2010 in določene kazni v zadevi I K 703/2015 izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora, v katero je vštelo v celoti prestano zaporno kazen po sodbi v zadevi I K 703/2015. Obtoženca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Obtoženemu D. D. pa je določilo kazen osem mesecev zapora, nakar mu je ob upoštevanju določene kazni v zadevi II Ks 3846/2013 izreklo enotno kazen šest let zapora ter vanjo vštelo čas odvzemov prostosti po številnih sodbah. Obtoženca je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo so se pritožili obtoženi C. C. in zagovornici obtoženih A. A. ter B. B.:

- obtoženi C. C. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov ali predlogov. Smiselno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in se zavzema za izrek oprostilne sodbe;

- zagovornica obtoženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, napačne uporabe KZ in KZ-1, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje;

- zagovornica obtoženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, da pritožbeno sodišče obtoženca ob spremembi sodbe oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljavilo, tj. v celoti.

4Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pokazal, da je bilo sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, nepravilno sestavljeno, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave in ne more imeti druge posledice kot razveljavitev sodbe.

5ZKP v prvem odstavku 21. člena kot pravilo predpisuje zborno sojenje, tj. sojenje v senatu, ki je (načeloma) kvalitetnejše in uživa tudi večje zaupanje v javnosti. V konkretni zadevi je za sojenje na prvi stopnji stvarno pristojno okrožno sodišče v sestavi tričlanskega senata – sodnika in dveh sodnikov porotnikov (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Pravica do zbornega sojenja je eno t. i. (razpoložljivih) procesnih jamstev, ki je relativizirano z določbo 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP v okviru poglavja o predobravnavnem naroku. Po navedenem določilu sme predsednik senata na podlagi izjave obtoženca ter po „zaslišanju“ državnega tožilca odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Obtoženčeva odpoved pravici do zbornega sojenja je po svoji vsebini torej odpoved procesnemu jamstvu, ali še drugače – pristanek obtoženca h konkretnemu posegu v dobrino, ki jo procesno jamstvo varuje, oziroma privolitev v ravnanje, ki ni v obtoženčevem „tipičnem interesu“. Evropsko sodišče za človekove pravice se je že večkrat izreklo o pogojih, ki morajo biti podani, da je odpoved procesnemu jamstvu dopustno šteti za veljavno in učinkovito.(1) Odpoved (pravici do zbornega sojenja) mora biti izrecna, nedvoumna, izraz volje nosilca jamstva (obtoženca), prostovoljna ter zavestna. Nobenega dvoma torej ni, da mora procesno gradivo vsebovati obtoženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje v skladu s povzetimi pogoji. Enaki zaključki izhajajo tudi iz nosilne odločbe precedenčnega sodišča,(2) prav tako pa so zastopani v strokovni literaturi.(3)

6V obravnavani zadevi je iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 25. 4. 2014 (red. št. 58 spisa) razvidno, da sta bila obtožena A. A. in C. C. poučena o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpovesta nekaterim procesnim pravicam, ki jih imata po postopkovnem zakonu, tj. vključno z možnostjo, da jima namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Kljub temu, da so navzoče stranke izjavile le, da se strinjajo, da se takoj določi dan, ura in kraj glavne obravnave ter da se šteje, da so bile stranke na glavno obravnavo pravilno vabljene, je predsednica senata sprejela procesni sklep, da bo obtožencema sodila okrožna sodnica kot sodnica posameznica, za kar pa ni imela podlage v izjavah obtožencev, ki bi ju ta morala podati v skladu z 2. točko drugega odstavka 285.f člena ZKP. V vnovičnem sojenju v posledici razveljavitve prvotne oprostilne sodbe je obtožencem sicer res sodil drug sodnik (kot posameznik), ki ni znova izvedel predobravnavnega naroka, temveč je s predmetno procesno kršitvijo obremenil tudi ponovljeni postopek. Predlog zagovornice obtoženega B. B. na naroku za glavno obravnavo dne 12. 1. 2016 (red. št. 174), naj se narok opravi pred senatom in ne pred sodnikom posameznikom, je bil zavržen kot prepozen. Obrazloženo procesno dejansko stanje tako izkazuje, da je bilo sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, nepravilno sestavljeno, saj ni sodilo v sestavi, ki je predpisana v 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP, zbornemu sojenju pa se obtoženca nista procesno veljavno odpovedala, kar predstavlja že zgoraj opredeljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

7Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP, vendar ne le glede obtoženih C. C. in A. A., temveč tudi glede soobtoženih B. B. ter D. D., tj. z uporabo t. i. privilegija pridruženja. Ne oziraje se na to, da sta slednja sicer podala izjavi, naj jima sodi sodnik posameznik, bi moral v enotnem postopku v dani procesni situaciji vsem štirim obtožencem soditi senat. Razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, so v korist vsem obtožencem (387. člen ZKP), ne glede na to, ali so se ti pritožili (v tej smeri), zato je na mestu razveljavitev sodbe v celoti.

8Zaradi narave sprejete odločitve pritožbeno sodišče ni obravnavalo navedb v vseh pritožbah, ki uradoma ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne uveljavljajo. Iz enakega razloga pritožbeno sodišče tudi ni opravilo pritožbene seje v navzočnosti strank (378. člena ZKP), ki jo je v svoji pritožbi sicer predlagala zagovornica obtoženega B. B. Izvedba javne seje pritožbenega senata bi bila namreč brezpredmetna.

9V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje obtožencem sodilo v sestavi senata, kot je določeno v 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP. Ponovno bo moralo izvesti vse materialnopravno relevantne dokaze, na tej podlagi pa vnovič presoditi, ali je vsem obtoženim poskus očitanega kaznivega dejanja z gotovostjo dokazan, tj. tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu.

-------------

Op. št. (1): Primeroma v odločbah Hermi proti Italiji, št. 18114/02 z dne 18. 10. 2006; Salduz proti Turčiji, št. 36391/02 z dne 27. 11. 2008; Pfeifer in Plankl proti Avstriji, št. 10802/84 z dne 25. 2. 1992; Jones proti Združenemu kraljestvu, št. 30900/02 z dne 9. 9. 2003; Albert in Le Compte proti Belgiji, št. 7496/76 z dne 10. 2. 1983 itn.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 55582/2011-74 z dne 27. 11. 2014. Smiselno primerljivo tudi v sodbi I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014.

Op. št. (3): Kmet S.: Zagovornikova odpoved obtoženčevi pravici do zbornega sojenja. Pravna praksa, l. 34/1220, št. 48, z dne 10. 12. 2015.