VSL sklep Cst 368/2016, Cst 369/2016, Cst 370/2016

I. Pritožba zoper sklep PD 1095 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep PD 1112 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožba zoper sklep PD 1113 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenih postopkov.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom PD 1095 začasni predračun stroškov stečajnega postopka določilo tako, kot je navedeno v upraviteljevem predlogu, ki je sestavni del izreka tega sklepa in je bil objavljen 22.3.2016 (PD 1086).

2Z izpodbijanim sklepom PD 1112 je (I.) dovolilo nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika po predlogu upraviteljice z dne 1.4.2016 (PD 1097), ki je sestavni del tega sklepa, in sicer glede opravljanja dolžnikove dejavnosti telekomunikacijskih storitev, to je mobilne in fiksne telefonije, interneta in televizije ter prodaje trgovskega blaga, ki je dopolnitev ponudbe pri prodaji telekomunikacijskih storitev, do zaključka postopka prodaje premoženja dolžnika do celote, (II.) stečajni upraviteljici naložilo, da v enem mesecu od izdaje tega sklepa poda predlog za prodajo premoženja stečajnega dolžnika, ki se uporablja pri poslovanju iz I. točke tega sklepa, kot poslovne celote (Ustavno sodišče je zadržalo opravljanje dejanj vseh dejanj, razen nadaljevanja poslovanja – sklep Up-280/16-9 in Up-350/16-7 z dne 10.5.2016), in (III.) dovolilo podaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovna mesta po seznamu, ki je sestavni del tega sklepa, in sicer najdlje do prodaje stečajnega dolžnika kot poslovne celote.

3Z izpodbijanim sklepom PD 1113 je predračun stroškov stečajnega postopka spremenilo tako, kot je navedeno v predlogu upraviteljice (PD 1099), ki je sestavni del izreka tega sklepa in je bil objavljen 1.4.2016.

4Zoper navedene sklepe se je upnik pravočasno pritožil, sklep PD 1112 je izpodbijal v I. in III. točki izreka. Predlagal je razveljavitev vseh sklepov in zahteval povračilo pritožbenih stroškov.

5Pritožba zoper sklep PD 1095 se obravnava kot zadeva Cst 370/2016, pritožba zoper sklep PD 1112 kot Cst 369/2016 in pritožba zoper sklep PD 1113 kot Cst 368/2016. Zaradi povezanosti zadev, pri čemer se pritožbeni razlogi v precejšnji meri tudi pokrivajo, je višje sodišče o vseh treh pritožbah odločilo z istim sklepom.

6Upraviteljica je na pritožbe odgovorila in predlagala njihovo zavrnitev.

7Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbene navedbe

8Pritožnik navaja, da k predlogom upraviteljice ni dal mnenja oziroma soglasja upniški odbor. Glede sklepa o nadaljevanju poslovanja stečajnega dolžnika pritožnik navaja, da tudi nista izpolnjena pogoja iz 2. in 3. točke 6. odstavka 317. člena ZFPPIPP, stečajni dolžnik pa ne more poslovati, kot da ni v stečaju, vsekakor pa ne sme prevzemati dodatnih tveganj, kar je storil z uvedbo novega naročniškega paketa „T“, s čimer je tudi zmanjšal možnost poplačila upnikov. Stečajni dolžnik se namreč s podaljšanjem ugodnosti z enega na dve leti odreka deležu prihodkov, njegovi stroški z zagotavljanjem mobilnih storitev pa bodo ostali nespremenjeni – takšno poslovanje ne sodi v sklop nadaljevanja poslovanja po 317. členu ZFPPIPP, s čimer niža prihodke. V nasprotju z načelom omejevanja tveganj je tudi poraba sredstev za trženje, ki je višja kot pri konkurentih, nove trženjske akcije pa ne predstavljajo nadaljevanja poslovanja. Tudi v obdobju končevanja nujnih poslov je znesek za trženje previsok in ne more predstavljati le končanja nujnih poslov.

9Sodišče bi moralo opraviti celovito vrednostno presojo vseh okoliščin in dejstev. Nerazumno je tudi povečanje stroškov v razmerju med začasnim preračunom stroškov in njegovo spremembo, vmes pa je minilo le 11 dni.

10Nadalje je upnik v pritožbah navedel, da gre povečanje stroškov stečajnega postopka v primerjavi s stroški iz začasnega predračuna stroškov z dne 4.9.2015 na račun upnikov, poleg tega se pojavljajo še stroški investicijskih vlaganj v opremo, ki ne morejo predstavljati stroška, prav tako ne vzdrži primerjava z dejanskimi stroški stečajnega dolžnika, ki jih pritožnik povzema iz zadnjega javno dostopnega poročila o izvajanju ukrepov finančnega prestrukturiranja. Z racionalnejšim načrtovanjem stroškov bi stečajni dolžnik lahko ustvaril boljši poslovni izid in s tem boljše poplačilo upnikov, predvidevanja glede prihodkov pa so povsem nerealna. Dolžnik se vede, kot da ne bi bil v stečaju, in povečuje število zaposlenih, prav tako ni izkazana potreba po delu delavcev in študentov po začetku stečajnega postopka.

11Pritožnik izpostavlja tudi konkurenčno pravni vidik primera. Poslovanje stečajnega dolžnika je v oblasti sodišča, sodišče pa mu omogoča ne le utrjevanje položaja na trgu, pač pa tudi privilegiran položaj. Stečajni dolžnikom upnikom, med katerimi so tudi konkurenti, po podatkih iz postopka prisilne poravnave dolguje kar 138.537.237,95 EUR, s sklepi sodišča pa se mu še naprej dovoljuje tvegano poslovanje in prevzemanje dodatnih poslovnih tveganj v nasprotju s 47. in 228. členom ZFPPIPP. V danem primeru gre za omejevanje trga z oblastnimi akti in dejanji, kar ureja ZPOmK-1. Sodišče dopušča dolžniku poslovanje na trgu ob pogojih, ki jih v solventnem stanju nikoli ne bi dosegel ali bi mu bili težko dosegljivi, zato bodo upniki oškodovani zaradi zmanjšanja vrednosti terjatev, istočasno pa so prisiljeni poslovati s konkurentom, ki ima državno potuho. Poslovanje konkurenta z umetno ustvarjenim privilegiranim (prevladujočim) položajem na trgu in z agresivno cenovno politiko predstavlja prepovedano omejevalno ravnanje, ki ga dopušča ravno državni organ, čeprav je pri odločanju vezan na ustavo in zakon. Drugim pa je ogrožen obstoj na trgu.

Navedbe odgovorov na pritožbo

12Upraviteljica navaja, da je podala razloge za presojo v zvezi z nadaljevanjem poslovanja. Upniški odbor ni bil imenovan. V pritožbi glede nadaljevanja poslovanja upnik ne napada razlogov upraviteljice, ki so pomembni za presojo, da bodo s prodajo poslovne celote doseženi ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov, ohranjena bo nematerialna vrednost sredstev, dosežena bo višja kupnina. Prav tako ne bo kršeno načelo omejevanja tveganj. Pritožnik ne poda razumno utemeljenih razlogov, s katerimi bi izkazal, da dolžnik s poslovanjem v stečaju ne bo ustvarjal prostega denarnega toka za kritje stroškov poslovanja, s prenehanjem poslovanja pa bi nastali še dodatni stroški. Stroški v primeru končanja nujnih poslov ne morejo biti enaki kot stroški nadaljevanja poslovanja, zato predračuna stroškov nista primerljiva. Predlog za nadaljevanje poslovanja temelji na skrbno pripravljenem planu poslovanja za obdobje do predvidene prodaje. Gre za izredno zahtevno dejavnost, med ponudniki vlada neizprosen boj za tržni delež, zato vsi ponudniki ves čas vodijo prodajne aktivnosti in ponujajo razne ugodnosti, da bi zadržali ali povečali tržni delež. Najugodnejše pogoje za prodajo premoženja kot poslovne celote se lahko zagotovi, v kolikor dolžnik v stečaju posluje stabilno in izkazuje rast prihodkov od storitev ter povečuje delež naročnikov. Interes upnika pa je drugačen, saj je dolžnikov konkurent na trgu, pri čemer so potrebnost in smiselnost nadaljevanja poslovanja prepoznali vsi ostali upniki, ki se zoper sklep niso pritožili, imajo pa do dolžnika večmilijonske terjatve, medtem ko ima pritožnik terjatev v višini 27.000,00 EUR; interesi tega upnika so tudi v koliziji z interesi drugih upnikov.

13Razen redne dejavnosti dolžnik ne opravlja drugih poslov. Tudi z naročniškim paketom T načelo omejevanja tveganj ne bo kršeno, saj z njim dolžnik ne ustvarja izpada prihodkov, temveč si zagotavlja dohodke od prodaje od točno določene strukture naročnikov, ki bi sicer odšli h konkurentom. Take akcije so na trgu telekomunikacijskih storitev stalnica in so vodene za dosego jasnega cilja, dolžnik pa se tudi odziva na ponudbe konkurentov. S tem tudi zagotavlja boljše pogoje za poplačilo upnikov, kar se bo odrazilo v višji kupnini.

14Glede trženjskih stroškov je upraviteljica tudi naredila primerjavo s konkurenti. V letu 2015 je A. A. v oglaševanja vložil 44 mio EUR, B. B. 17 mio EUR in C. C. 13 mio EUR, od januarja do aprila 2016 je A. A. v oglaševanje vložil 11.045.743,00 EUR, B. B. 5.911.029,00 EUR in C. C. 5.278.824,00 EUR. V tej dejavnosti so stroški za trženjske aktivnosti nujno potrebni, saj bi sicer izgubili naročnike, ti stroški pa se bodo pokrili iz prihodkov. Prihodki so planirani realno, ob predpostavki 6 % rasti, kar se z dosedanjim poslovanjem tudi potrjuje (za marec in april 2016), prihodki pa rastejo tudi od septembra 2014, ko se je stečajni postopek prvič začel. Plan poslovanja je bil pripravljen po načelu previdnosti. Med obema stečajema je dolžnik zaposlil tudi nove delavce. Ponovno je tudi pojasnila, v čem in zakaj se je povečala potreba po delavcih. Višji stroški dela so pogojeni z večjim obsegom dela.

15Podatki iz poročila o izvajanju ukrepov potrjene prisilne poravnave niso primerljivi, saj so pripravljeni pod pogoji normalnega poslovanja, v začasnem in spremenjenem predračunu stroškov pa so prikazani po stroškovnem principu; v poročilu o izvajanju ukrepov so določeni od teh stroškov izkazani drugje. Upraviteljica je stroške natančno navedla in obrazložila njihovo strukturo. Povečalo se je število naročnikov – ob začetku postopka v septembru 2014 je imel dolžnik 176.000 naročnikov, ob zadnjem začetku postopka pa 201.000, razširil se je nabor storitev, zahteve AKOS se spreminjajo, kar zahteva prilagajanje, potrebna je nadgradnja obstoječe opreme oziroma njena zamenjava, pri čemer v prejšnjih dveh postopkih to še ni bilo potrebno. ta vlaganja so nujna., kar bo tudi povečalo vrednost poslovne celote. Dolžnik mora zagotavljati popolno in neovirano delovanje vseh storitev.

Presoja pritožbenega sodišča

16V zvezi s pritožbenim očitkom, da k predlogu za nadaljevanje poslovanja upniški odbor ni dal soglasja, prav tako pa ne mnenja o predračunih, višje sodišče ugotavlja, da v obravnavanem stečajnem postopku upniški odbor ni bil oblikovan. V takih primerih pa se procesna dejanja, za katera ZFPPIPP določa, da jih opravlja upniški odbor, v stečajnem postopku ne izvajajo vse do dne, ko je imenovan ali izvoljen upniški odbor (2. odstavek 77. člena ZFPPIPP). Zato ni podana zatrjevana kršitev.

17V zvezi z nadaljevanjem poslovanja upnik navaja razloge, ki so po vsebini razlogi v zvezi s predračunom stroškov stečajnega postopka. Prav tako pa višje sodišče ugotavlja, da se pritožnik sklicuje na bistveno enake razloge, kot v pritožbah zoper sklepa o določitvi začasnega predračuna stroškov stečajnega postopka z dne 25.8.2015 in o spremembi predračuna stroškov stečajnega postopka z dne 1.10.2015, na kar je višje sodišče že odgovorilo v sklepih Cst 574/2016 z dne 18.11.2015 in Cst 633/2015 z dne 18.11.2015.

18V zvezi z nadaljevanjem poslovanja je že Ustavno sodišče v sklepu številka Up-280/16-9 in Up 350/16-7 z dne 10.5.2016 pojasnilo, da je to nujno zaradi posledic, ki bi sicer za dolžnika nastale, v kolikor bi bil sklep o začetku stečajnega postopka razveljavljen. Višje sodišče pa kot pravilne sprejema tudi razloge upraviteljice, da se bo z nadaljevanjem poslovanja doseglo višjo kupnino ob prodaji stečajnega dolžnika. Vsekakor je smiselno računati s prodajo poslovne celote, katere del so tudi naročniki, ki pa bodo zagotovo odšli k drugim operaterjem, v kolikor dolžnik ne bo več posloval. Dolžnik deluje v zelo konkurenčni panogi telekomunikacijskih storitev, za katero je značilno tudi intenzivno oglaševanje oziroma trženje proizvodov, del te panoge, kot je splošno znano, pa so tudi različni naročniški paketi, s katerimi se pritegne določen krog naročnikov, ki sicer odidejo k drugim operaterjem.

19Vsekakor v stečajnem postopku velja načelo omejevanja tveganj iz 228. člena ZFPPIPP, vendar pa z naročniškimi paketi ne gre za prevzemanje nikakršnih dodatnih tveganj, tega ne predstavljajo niti stroški za trženje. Pomembno je, da so z nadaljevanjem poslovanja doseženi ugodnejši pogoji prodaje, kot če tega ne bi bilo, in da se pokrijejo stroški poslovanja. Upraviteljica je tudi pripravila analizo poslovanja, pri čemer tako iz odgovora na pritožbo kot iz rednih poročil izhaja, da je nadaljevanje poslovanja uspešno, saj krije tako stroške poslovanja kot tudi druge fiksne stroške, ki bi nastajali, tudi če nadaljevanja poslovanja ne bi bilo. Upraviteljica je tudi zadostno pojasnila, zakaj je potrebno zaposlovanje in višje sodišče se strinja z njo in s sodiščem prve stopnje, da se je zaradi začetka stečajnega postopka povečala potreba po delavcih, saj je potrebno urediti zadeve, ki so posledica začetka stečajnega postopka. Poleg redne dejavnosti je treba opraviti tudi popise premoženja, z dobavitelji se je treba dodatno dogovarjati, v klicnih centrih je treba obveščati naročnike, preveriti in uskladiti je treba računovodska stanja, zavračati račune za terjatve, nastale pred začetkom stečajnega postopka, delo je nastalo v zvezi s prekinitvami izvršilnih in pravdnih postopkov in še mnogo drugih storitev.

20Pri tem mora dolžnik oziroma zanj upraviteljica res upoštevati, da je dolžnik v stečajnem postopku, vendar pa zaradi nadaljevanja poslovanja ne gre za nikakršna posebna tveganja, ki bi bila nedovoljena v skladu z 228. členom ZFPPIPP. Pridobivanje novih naročnikov in naročniški paketi pa nedovoljenih tveganj ne morejo predstavljati, temveč gre za dejavnosti, usmerjene v korist upnikov, ki bodo zagotovo bolje poplačani, ko bo zaradi delujočega podjema lahko dosežena višja prodajna cena, prav tako bodo fiksni stroški pokriti iz dejavnosti. Vsi posli, ki so predvideni, so del redne dejavnosti dolžnika, dolžnik pa tudi ustvarja prosta denarna sredstva, s katerimi bo pokril svoje tekoče obveznosti.

21Sklep o nadaljevanju poslovanja tudi v ničemer ne posega v konkurenčno pravni vidik zadeve. Nova poslovna tveganja se ne prevzemajo, sam sklep pa v ničemer ne omogoča dolžniku utrjevanja položaja na trgu. Vsekakor pa ne gre za tak sklep sodišča, ki bi kakorkoli lahko predstavljal potuho dolžniku ali bi mu omogočal privilegiran položaj na trgu ali bi kakorkoli omejeval trg. Pri tem kakšnih konkretnih razlogov pritožnik niti ni navedel.

22Z naročniškimi paketi se tudi ne nižajo sredstva za poplačilo upnikov. Ponovno pa je treba poudariti, da je namen nadaljevanja poslovanja ugodnejša prodaja poslovne celote, kar vpliva na boljše poplačilo upnikov, s tem pa nujno nastajajo tudi stroški, ki jih ni mogoče kar pavšalno opredeliti kot razlog za manjše poplačilo upnikov. Vse te razlike pa se bodo pokrile iz poslovanja, kar pritožnik, kot strokovnjak na tem področju, dobro ve.

23Pritožnik v zvezi s predračunom stroškov (začasni predračun in njegova sprememba) meša stvari, ki niso primerljive. Ne gre za to, da bi kljub poteku (relativno) kratkega časa nastajali višji stroški. Med končanjem nujnih poslov in nadaljevanjem poslovanja je namreč bistvena razlika, ki zahteva tudi različne dejavnosti in z njimi povezane stroške. Če hoče dolžnik nadaljevati s poslovanjem, s čimer se, kot pravilno navaja upraviteljica, nujno pojavi tudi potreba po določenem investicijskem vlaganju, ki je nujno, da dolžnik lahko nemoteno posluje tako, da naročnikov ne izgublja in pridobiva nove, se s tem pojavijo tudi določeni izdatki. Ko upraviteljica opredeli ta vlaganja kot strošek, ne gre za neko računovodsko kategorijo. ZFPPIPP namreč izdatke med stečajnim postopkom opredeljuje kot stroške stečajnega postopka (354. in 355. člen ZFPPIPP), zato jih je tudi upraviteljica morala upoštevati med predvidenimi stroški stečajnega postopka.

24Glede trženja pritožnik navaja, da naj bi dolžnik porabil višja sredstva kot konkurenti, vendar pa je ta trditev ostala na ravni pavšalnosti in neizkazanosti, saj pritožnik ni navedel, koliko sredstev porabljajo drugi. Iz analize, ki jo je predložila upraviteljica, pa je razvidno, da drugi porabijo še bistveno višja sredstva, kot jih bo dolžnik. Tudi predvidena rast ni tako velika, kot navaja pritožnik. Prihodki so planirani ob predpostavki le 6 % rasti, ki se tudi uresničuje.

25Med prvim začetkom stečajnega postopka in drugim začetkom stečajnega postopka je v zvezi s stroški tudi pomembna razlika, saj ima dolžnik zdaj bistveno več naročnikov (prej jih je imel 176.000, zdaj pa 201.000), prilagoditi se mora spremembam zahtev regulatorja in tehnološkim zahtevam. Že v sklepih z dne 18.11.2015 je bilo pritožniku pojasnjeno, da primerjava med začasnim predračunom stroškov stečajnega postopka in njegovo spremembo na eni strani in med stroški, navedenimi v poročilih o izvajanju ukrepov v zvezi s potrjeno prisilno poravnavo, sploh ni mogoča. V stečajnem postopku namreč velja stroškovni princip, med rednim poslovanjem pa se določeni stroški prikazujejo drugje. Višje sodišče tudi ne najde, da bi pritožnik pojasnil, kakšen bi bil racionalnejši pristop k načrtovanju stroškov, pri čemer pritožnik ni konkretno in substancirano pojasnil, kateri stroški in zakaj naj bi bili previsoki, razen že omenjenih, kar pa je tudi ostalo na ravni pavšalnosti. Vsekakor bi bila tu nujna zneskovna primerjava z drugimi operaterji, tega bremena pa pritožnik ni zmogel. Zato na njegove navedbe niti ni mogoče konkretneje odgovoriti. Ob tem pa je upraviteljica ustrezno in dovolj podrobno pojasnila vse predvidene stroške.

26Višje sodišče se strinja tudi z navedbo upraviteljice, da je pritožnik dolžnikov konkurent in da je ob dejstvu, da je njegova terjatev relativno zelo nizka (27.000,00 EUR, medtem ko imajo nekateri upnik večmilijonske terjatve), prav on tisti, ki se ne strinja z nadaljevanjem poslovanja in potrebnimi stroški. Očitno je, da pritožnik zasleduje druge cilje, ne pa čim boljše poplačilo upnikov, pri čemer se je pritožil le on, drugi upniki pa so spoznali potrebnost nadaljevanja poslovanja.

27Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

28V skladu s 129. členom ZFPPIPP upniki sami krijejo stroške svoje udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.