228. člen ZFPPIPP

V določbah ZFPPIPP ni pravne podlage za izvedbo pravnega posla, kot je razvidna iz predložene posojilne pogodbe. Posojilo hčerinski družbi ne spada v okvir dovoljenih poslov upravljanja s stečajno maso.

Zamuda roka za sklic seje ne pomeni, da je zato sklic nezakonit. Načrt poteka stečajnega postopka je vseboval tudi prodajo in s podajo predloga se je upraviteljica le držala svoje obveznosti, da prodajo tudi izvrši. Ceno je upraviteljica predlagala v skladu z najvišjo ponudbo, ki jo je prejela v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb. Temu je ta postopek tudi namenjen. Pritožba proti sklepu o prodaji premoženja stečajnega dolžnika ni namenjena ugotavljanju kršitev upravitelja in posledično njegovi razrešitvi. Vse te argumente lahko upnik uveljavlja le s predlogom za razrešitev (ki ga je tudi vložil in ga sodišče prve stopnje obravnava). Stečajni postopek pa ne more in ne sme čakati z odločanjem o prodaji na (pravnomočno) odločitev o predlogu za razrešitev upravitelja. Tu se odloča le o pravilnosti odločitve o prodaji. Nadaljnje vodenje stečajnega postopka je nesmiselno, ko stečajna masa ne zadošča niti za poplačilo vseh stroškov postopka. Vendar pa ima stečajni dolžnik še odprte pravde, zato ga ni mogoče kar zaključiti. Prav tako ima še odprte terjatve do svojih dolžnikov. Prav tako pa se upraviteljica trudi, da bi upnike občasnih stroškov stečajnega postopka izenač

Najemnine, ki jih v pritožbi navaja pritožnik, veljajo na trgu (za delujoče podjeme), za stečajnega dolžnika pa 323. člen ZFPPIPP določa omejitve glede trajanja najema, stečajni dolžnik pa je dolžan pri sklepanju najemnih pogodb upoštevati tudi načelo omejevanja tveganj in načelo načelo hitrosti postopka, vse te omejitve pa gotovo negativno vplivajo na višino najemnine.

Pomembno je, da so z nadaljevanjem poslovanja doseženi ugodnejši pogoji prodaje, kot če tega ne bi bilo, in da se pokrijejo stroški poslovanja. Pridobivanje novih naročnikov in naročniški paketi nedovoljenih tveganj ne morejo predstavljati, temveč gre za dejavnosti, usmerjene v korist upnikov, ki bodo zagotovo bolje poplačani, ko bo zaradi delujočega podjema lahko dosežena višja prodajna cena, prav tako bodo fiksni stroški pokriti iz dejavnosti. Vsi posli, ki so predvideni, so del redne dejavnosti dolžnika, dolžnik pa tudi ustvarja prosta denarna sredstva, s katerimi bo pokril svoje tekoče obveznosti. Namen nadaljevanja poslovanja je ugodnejša prodaja poslovne celote, kar vpliva na boljše poplačilo upnikov, s tem pa nujno nastajajo tudi stroški, ki jih ni mogoče kar pavšalno opredeliti kot razlog za manjše poplačilo upnikov. Ko upraviteljica opredeli ta vlaganja kot strošek, ne gre za neko računovodsko kategorijo. ZFPPIPP namreč izdatke med stečajnim postopkom opredeljuje kot stroške stečajnega postopka (354. in 355. člen ZFPPIPP), zato jih je tudi upraviteljica morala upoštevati med predvidenimi stroški stečajnega postopka.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi se z uresničitvijo odstopne pravice dosegli ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov. Tej presoji pritožnica sicer oporeka, vendar pa ne nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da stečajni dolžnik, ki v tem projektu (zaenkrat) po njenih lastnih navedbah nastopa kot investitor in izvajalec, nima ne tehničnih sredstev ne finančnih virov za izvedbo projekta T. Brez izvedbe tega projekta pa bi realizacija pogodbe pomenila le nepotreben strošek stečajnega postopka, ki bi imel za posledico slabše poplačilo upnikov.

V stečajnem postopku velja načelo omejevanja tveganj.

Pritožnik že razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev neobstoja njegove ločitvene pravice. Pritožbeno sodišče zato ne vidi zakonskih ovir za razdelitev posebne razdelitvene mase tudi pritožniku. Slednji namreč utemeljeno oporeka smiselni uporabi instituta odloga izvršbe iz 71. člena ZIZ, ker za tako uporabo navedene določbe v ZFPPIPP ni podlage, odloga razdelitve posebne stečajne mase pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati niti z določbo 228. člena ZFPPIPP, ki govori o omejevanju tveganj, saj je ta inkorporirana v določbah ZFPPIPP o pogojih, pod katerimi sme insolventni dolžnik nadaljevati poslovanje in v pravilih ZFPPIPP o upravljanju stečajne mase.

Upravitelj v predlogu za izdajo soglasja ni navedel vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev sodišča o predlogu, pri čemer pa sodišče prve stopnje niti ni moglo preveriti, ali je bil izbrani najemnik tudi najugodnejši ponudnik. Sodišče tako ni popolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, saj mu ga upravitelj ni predstavil. Ni res, da bi moralo sodišče prve stopnje preverjati bodočega najemnika. To je namreč dolžnost upravitelja, ki mora ravnati skrbno, vestno, pošteno in mora varovati in uresničevati interese upnikov, sicer upnikom odgovarja za škodo, ki jim jo povzroči s kršitvijo svojih obveznosti.