77. člen ZFPPIPP

Po oceni sodišča druge stopnje procesna položaja, ko vloži predlog za prisilno poravnavo dolžnik oziroma upnik, ne dajeta podlage za sistematsko razlikovanje položajev dolžnika v zvezi z institutom izdaje soglasja k sklenitvi pogodbe v skladu z 2. točko tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Določbe postopka o dolžniški prisilni poravnavi je treba v postopku upniške prisilne poravnave uporabljati smiselno, kar pa ne pomeni, da je uporaba pravil iz 151. člena ZFPPIPP izključena. Za takšno razlago navedenih določb ZFPPIPP ni namreč nobenega razumnega razloga. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali lahko na podlagi listin, ki jih je dolžnik priložil k predlogu ter z drugimi pojasnili, navedenimi v pritožbi, upoštevajoč tudi izjave vseh treh zavarovanih finančnih upnikov, iz katerih izhaja, da ne nasprotujejo prizadevanjem poslovodstva dolžnika za izdajo sklepa sodišča o soglasju k poslu iz 2. točke tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, odločiti o izdaji soglasja za sklenitev navedene pogodbe.

Pri terjatvah gre za specifično premoženje, ki ima že izraženo denarno vrednost, zato posebna ocena vrednosti ni potrebna. Višje sodišče nima pomislekov glede načina prodaje – z javno dražbo z zviševanjem izklicne cene. Vsebinsko gre za prvo prodajo po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo pritožniku naloženo, da stečajnemu dolžniku plača navedeno terjatev, pritožnik pa s svojimi navedbami ni vzbudil dvoma v te razloge. Seveda je mogoče, da terjatev za to ceno ne bo prodana. Vendar pa je taka situacija predvidena tudi v zakonu, in sicer v četrtem odstavku 331. člena ZFPPIPP. Pritožnik se upira prenosu premoženja na upnike po 374. členu ZFPPIPP, način prodaje in izklicna cena pa naj bi kazala na to, da se želi terjatev prenesti na upnike, ne pa prodati. Dejstvo je, da se tu odloča o sklepu o prodaji, ne pa o prenosu premoženja na upnike. Zato ni pomembno, kako bi oziroma bo prenos premoženja vplival na poplačilo upnikov; o tem se bo presojalo, ko in če bo sodišče odločalo o prenosu po 374. členu ZFPPIPP. Tudi če bo prodaja po izpodbijanem sklepu neuspešna, pa to še ne pomeni, da bo terjatev avtomatično prenesena na upnike. Vsekakor pa je tudi prenos premoženja po 374

Stališče pritožnika, da upniški odbor lahko veljavno odloča le ob njegovi popolni sestavi, je zmotno. Ker je upniški odbor sklepčen, ni nobenega razloga, da svojih pristojnosti ne bi mogel izvajati.

Ker se tožnik neopravičeno ni odzval vabilu na zaslišanje na narok, je sodišče prve stopnje utemeljeno domnevalo, da ne želi biti zaslišan ter zato zaslišalo le toženko. Prav tako ni bilo ovire, da na tem naroku glavno obravnavo konča ter o zadevi odloči, ne da bi zaslišalo tožnika. Ko tega ni storilo in je zaradi nadaljevanja dokaznega postopka razpisalo nov narok za glavno obravnavo, tožnika tudi ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje, saj je še vedno upravičeno domnevalo, da pravice do zaslišanja ne želi izkoristiti. Ta domneva pa je odpadla, ko se je tožnik razpisanega naroka udeležil in izrazil željo po zaslišanju. V tej situaciji sodišče prve stopnje zavrnitve zaslišanja ni smelo utemeljiti zgolj z izostankom tožnika s prejšnjega naroka, temveč bi lahko njegov predlog zavrnilo le, če zaslišanja na naroku ne bi bilo mogoče izvesti ter bi bilo potrebno zanj razpisati dodatni narok, oziroma če zaslišanje glede na fazo postopka ne bi bilo več aktualno. ZPP namreč ne določa, da sodišče stranke, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje, ne sme zaslišati na naslednjem naroku, prav tako ne določa, da stranka z neopravičenim izostankom z naroka pravico biti zaslišana izgubi.

Pomembno je, da so z nadaljevanjem poslovanja doseženi ugodnejši pogoji prodaje, kot če tega ne bi bilo, in da se pokrijejo stroški poslovanja. Pridobivanje novih naročnikov in naročniški paketi nedovoljenih tveganj ne morejo predstavljati, temveč gre za dejavnosti, usmerjene v korist upnikov, ki bodo zagotovo bolje poplačani, ko bo zaradi delujočega podjema lahko dosežena višja prodajna cena, prav tako bodo fiksni stroški pokriti iz dejavnosti. Vsi posli, ki so predvideni, so del redne dejavnosti dolžnika, dolžnik pa tudi ustvarja prosta denarna sredstva, s katerimi bo pokril svoje tekoče obveznosti. Namen nadaljevanja poslovanja je ugodnejša prodaja poslovne celote, kar vpliva na boljše poplačilo upnikov, s tem pa nujno nastajajo tudi stroški, ki jih ni mogoče kar pavšalno opredeliti kot razlog za manjše poplačilo upnikov. Ko upraviteljica opredeli ta vlaganja kot strošek, ne gre za neko računovodsko kategorijo. ZFPPIPP namreč izdatke med stečajnim postopkom opredeljuje kot stroške stečajnega postopka (354. in 355. člen ZFPPIPP), zato jih je tudi upraviteljica morala upoštevati med predvidenimi stroški stečajnega postopka.

Na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak jo lahko upošteva le, če to zahtevajo pravdne stranke. Določb o kontinuiteti upniškega odbora, ki je bil oblikovan v postopku prisilne poravnave, ZFPPIPP ne vsebuje, kar napotuje na zaključek, da upniški odbor, ki je bil oblikovan v postopku prisilne poravnave, z začetkom stečajnega postopka preneha.

Določb o kontinuiteti upniškega odbora, ki je bil oblikovan v postopku prisilne poravnave, pododdelek 5. 3. 7 ne vsebuje, kar napotuje na zaključek, da upniški odbor, ki je bil oblikovan v postopku prisilne poravnave, z začetkom stečajnega postopka preneha. Kot dodaten argument v prid navedenemu stališču je tudi dejstvo, da upniški odbor v stečajnem postopku ni obvezen organ, temveč je oblikovan zgolj, če tako zahtevajo upniki (2. točka prvega odstavka 77. člena ZFPPIPP).

ZFPPIPP izrecno ne določa, kakšna je usoda upniškega odbora v primeru, ko se stečajni postopek začne v postopku prisilne poravnave. ZFPPIPP v pododdelku 5.3.7, ki ureja posebna pravila o pravnih posledicah, če je bil stečajni postopek začet v postopku prisilne poravnave, ne predvideva kontinuitete vseh učinkov in dejanj iz postopka prisilne poravnave v stečajni postopek. Posebna pravila veljajo le glede nedovoljenega pobota terjatev ob začetku stečajnega postopka, izpodbojnosti dolžnikovih pravnih poslov in prijave ter plačila določenih terjatev. Iz navedenega je tako razbrati, da se učinki začetka postopka prisilne poravnave raztezajo na stečajni postopek le v navedenih, izrecno določenih primerih.

Upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti, ki nima položaja samostojnega procesnega subjekta. To velja tako za upravitelja, ki opravlja pristojnosti in naloge v stečajnem postopku, kot tudi za razrešenega upravitelja. Kot (bivši) organ postopka upravitelj nima in ne more pridobiti več ali drugačne pravice, kot bi jih imel, če bi še vedno opravljal naloge upravitelja. Če je stečajna masa neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, sodišče na predlog upravitelja (in na podlagi mnenja upniškega odbora, če je le-ta oblikovan) odloči, da se stečajni postopek konča, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom. Procesna predpostavka za vodenje postopka ni podana, kadar je premoženje v stečajni masi neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka.