VSL sklep Cpg 491/93

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu v tč. 1 izreka glede določitve zamudnih obresti od zneska 153.168,00 SIT za čas od 10.10.1991 dalje do plačila razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v tem obsegu v ponovno odločanje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Prvostopno sodišče je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke in to poleg pripoznane glavnice v višini 153.168,00 SIT, še za zakonite zamudne obresti od navedenega zneska za čas od 10.10.1991 dalje do plačila.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Priznava, da je glavnico v višini 153.168,00 SIT na zadnjem naroku za glavno obravnavo pripoznala. Nikakor pa ni pripoznala od tega zneska zamudne obresti kot izhaja iz izreka pripoznalne sodbe, ampak je pripoznala zamudne obresti le od zneska 117.725,10 SIT za čas od 10.10.1991 dalje. Tako je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo prisodilo tožeči stranki več obresti kot jih je tožena stranka dejansko pripoznala. Prvostopno sodišče pa je glede odločitve prisojenih zamudnih obresti tudi napačno uporabilo materialno pravo. Ni namreč upoštevalo, da predstavlja že glavnica v višini 117.725,10 SIT obračunane obresti ter da je od tega zneska tožeča stranka že kapitalizirala procesne obresti za čas od 31.1.1991 do 9.10.1991 v skladu z 2. odst. 279. člena ZOR. Zato od navedenih obračunanih kapitaliziranih obresti ne more zahtevati ponovno zamudne obresti, saj je to v nasprotju z določilom 279. člena ZOR-a.

Pritožba je utemeljena.

Točna je trditev tožene stranke v pritožbi, da je tožena stranka na zadnji glavni obravnavi dne 29.1.1993 pripoznala zamudne obresti le od glavnice v višini 117.725,10 SIT za čas od 10.10.1991 dalje ter obresti od izvršilnih stroškov v višini 1.197,20 SIT od 6.2.1991 dalje. Izrek pripoznalne sodbe glede obresti pod tč. 1 je tako v nasprotju z dejansko pripoznavo stranskih terjatev tožene stranke, v tem delu pa tudi nasprotuje razlogom v obrazložitvi. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo v tč. 1 izreka glede določitve zamudnih obresti od zneska 153.168,00 SIT za čas od 10.10.1991 dalje do plačila po 1. odst. 369. člena ZPP razveljaviti.

V ponovnem sojenju bo moralo prvostopno sodišče upoštevati določilo 1. odst. 331. člena ZPP, torej, da lahko izda sodbo na podlagi pripoznave glede zamudnih obresti le v tistem delu, v katerem je tožena stranka zahtevek dejansko pripoznala. Glede preostalih obresti, ki so še sporne, pa bo moralo odločati s sodbo po 1. odst.

325člena ZPP. Prvostopno sodišče bo moralo glede spornega dela tudi upoštevati kot pravilno pojasnjuje tožena stranka v pritožbi, da predstavlja že sama glavnica v višini 117.725,10 SIT obračunane obresti in da je tožeča stranka od tega zneska že kapitalizirala zamudne obresti za čas od 31.1.1991 do 9.10.1991 v skladu z 2. odst.

279člena ZOR-a. Pravilno je stališče v pritožbi, da od procesnih obresti upnik nima pravice zahtevati nadaljnjih procesnih obresti, ker 279. člen ZOR-a izjeme od izjeme ne predvideva. Zato bo moralo prvostopno sodišče pri presoji spornih obresti upoštevati tudi pravilno materialno pravo.

Zaradi delne razveljavitve odločbe se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. odst. 166. člena ZPP).