VSRS Sodba I Ips 31636/2013-166

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru sta bila D. Ć. in D. S. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istega zakonskega določila je bila obsojenemu D. Ć. izrečena kazen osem mesecev zapora, obsojenemu D. S. pa kazen šest mesecev zapora. Sodišče pogojne obsodbe izrečene obsojenemu D. S. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. III K 25604/2010 z dne 21. 6. 2011, zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let ter s posebnim pogojem, da je dolžan v roku treh let po pravnomočnosti sodbe oškodovancu N. Š. povrniti njegov premoženjskopravni zahtevek v višini 7.000,00 EUR, ni preklicalo. Višje sodišče je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta odločili tudi, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojeni D. Ć. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, neskladnosti izpodbijanih odločb s pravnimi normami skupnimi narodom Evrope, ker so v nasprotju s pravnimi akti in sodbami ESČP, zaradi kršitve Ustave RS, Zakona o kazenskem postopku ter kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vlagatelj uveljavlja kršitve številnih zakonov, Ustave RS in EKČP, ki pa jih v glavnem podrobneje ne konkretizira. Kolikor pa se očitki dajo razbrati, pa uveljavljene kršitve niso podane. Sodba je bila namreč izdana po izvedeni javni glavni obravnavi, obsojenec je imel in je izkoristil možnost pritožbe, rok za pripravo zagovora ni bil kršen, sodišče prve stopnje pa je priče zaslišalo v skladu z določilom člena 337 ZKP, priči G. in T. pa sta bili zaslišani v njegovi navzočnosti. Prvostopenjsko sodišče je tudi v soglasju strank prebralo zapisnike o zaslišanju vseh prič, na prebrano pa obsojenec ni imel nobenih pripomb. Obravnave pred sodiščem druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZKP ni bilo potrebno opraviti, temveč sta bili pritožbi obravnavani na seji senata in na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP, obsojenca nanjo ni bilo potrebno vabiti. Sodba višjega sodišča pravnega pouka ne vsebuje, ker je bilo zoper njo možno vložiti le izredno pravno sredstvo. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga uveljavlja obsojenec, pa na podlagi določbe drugega odstavka 420. člena ZKP, ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP vložiti zoper odločbo s katero je končan kazenski postopek zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek istega člena). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Navedeno pomeni, da Vrhovno sodišče posplošenih navedb o kršitvah zakona ne preizkuša.

6Bistveni očitki kršitev zakona in Ustave RS v zahtevi so naslednji:

- sojenje ni bilo javno (groba kršitev 24. člena Ustave RS), predvsem na višjem sodišču ni bila opravljena javna seja, tako, kot je to bilo v primeru „Patria“, v posledici česar je sodišče kršilo tudi načelo enakosti pred zakonom (14. in 22 člen Evropske konvencije o človekovih pravicah EKČP);

- ni bilo primernega časa za pripravo zagovora, niti možnosti izvajanja dokazov v svojo korist (kršitev 29. člena Ustave RS);

- obsojenec ni bil prisoten pri zaslišanju prič in vseh udeležencev v postopku;

- obravnava se je opravljala v njegovi nenavzočnosti;

- kot prava nevešči osebi mu sodišče ni omogočilo enakosti orožij v postopku;

- obsojencu ni bila vročena nobena pošta v zvezi z obravnavano kazensko zadevo;

- sodba višjega sodišča je brez pravnega pouka, kar je zavajujoče, saj bi moralo biti v pravnem pouku navedeno, da je na Vrhovno sodišče dovoljena pritožba (gl. 127. člen Ustave RS);

- poškodbe, ki naj bi jih utrpel oškodovanec niso dokazane, saj na njemu ni bilo videti nikakršnih poškodb;

- sodba ne temelji na nobenem verodostojnem dokazu ter ;

- višina kazni ni ustrezna.

7Očitek, da v navedeni kazenski zadevi ni bilo javnega sojenja, je neutemeljen. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bila glavna obravnava javna, seja pritožbenega sodišča, pa je bila opravljena brez navzočnosti strank, saj očitno predsednik senata oziroma senat ni presodil, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev zadeve (člen 445 ZKP).

8Prav tako neutemeljen pa je tudi očitek v zahtevi, da obsojenec ni imel primernega časa za pripravo zagovora, niti možnosti izvajanja dokazov v svojo korist oziroma prerekanje navedb, saj ni bil prisoten pri zaslišanjih prič in drugih udeležencev v postopku, saj celo ni bil prisoten na glavni obravnavi. Kot izhaja iz podatkov v spisu je namreč sodišče večkrat vabilo obsojenca na obravnavo, vabila so se vračala z oznako obveščen ni prišel po pošiljko, tako da mu je sodišče vabilo uspelo vročiti šele preko detektivske agencije. Kljub vročenemu vabilu na glavno obravnavo razpisano za dne 16. 10. 2014, obsojenec ni pristopil zaradi česar je bil odrejen prisilni privod. Odredba o prisilnem privodu je bila realizirana šele za narok razpisan za dne 4. 12. 2014. Iz navedenega jasno izhaja, da je imel obsojenec več kot dovolj časa za pripravo obrambe in sicer bistveno več kot ga za pripravo obrambe predvideva tretji odstavek 439. člena ZKP.(1)

9Res je sicer, da je sodišče v obsojenčevi navzočnosti zaslišalo le oškodovanca R. G. in M. T., medtem ko je izpovedbe prič T. P., M. F., N. M., D. B. in H. K. ter pisno izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca medicinske stroke A. K. prebralo v soglasju s strankami (drugi odstavek 340. člena ZKP). Stranke na prebrano niso imele pripomb (str. 206 spisa). Sodišče je navedene priče iz razloga smotrnosti in ekonomičnosti postopka zaslišalo zunaj glavne obravnave in sicer na naroku, razpisanem za dne 16. 10. 2014, ko je bil obsojenec pravilno vabljen na obravnavo in nanju ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Priča N. M. pa je bila zaslišana zunaj glavne obravnave dne 11. 11. 2014, ko je bil zoper obsojenca odrejen prisilni privod, ki pa ni bil realiziran. Iz navedenega torej izhaja, da je sodišče obsojencu dalo možnost seznaniti se o izpovedbah prič, jim zastavljati vprašanje oziroma v postopku aktivno sodelovati, pa se je sam s svojim izmikanjem temu odrekel. Kasneje, ko je bila opravljena glavna obravnava na kateri je bil navzoč, pa je, kot je bilo že pojasnjeno, dal soglasje k branju izpovedb teh prič in na prebrano ni imel pripomb. V tej kazenski zadevi je bila glavna obravnava opravljena na narokih dne 4. 12. 2014 in 13. 1. 2015 in na obeh narokih je bil obsojenec navzoč. Tako je njegova navedba, da ni bil navzoč na javni razpravi, s čimer naj bi mu sodišče kršilo ustavo in zakon ne samo neutemeljena, temveč tudi protispisna.

10Trditve, da ni imel možnosti izvajanja dokazov v svojo korist obsojenec v zahtevi ni konkretiziral oziroma ni navedel, katerega dokaza ni imel možnosti izvesti, še manj, kaj je hotel s tem dokazom dokazati. Sicer pa iz spisovnega gradiva izhaja, da obsojenec do konca dokaznega predloga ni predlagal izvedbe nobenega dokaza.

11Z navedbo, da mu sodišče ni omogočilo enakosti orožij v postopku, obsojenec glede na trditve v pritožbi, da se pravici do zagovornika ni odpovedal, očitno zatrjuje, da je bil glede na nasprotno stranko - tožilca v podrejenem položaju, ker mu sodišče ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. Tudi s temi očitki v zahtevi ne more uspeti, saj je sodišče, kot izhaja iz podatkov v spisu (str. 189 in 190 spisa), obsojenca opozorilo, da se lahko zagovarja s pomočjo zagovornika ter da si sme vzeti zagovornika po lastni izbiri oziroma se mu lahko ob pogojih, ki jih določa ta zakon, postavi po uradni dolžnosti, pa je izjavil, da se bo zagovarjal sam.

12Katerega sodnega pisanja obsojenec naj ne bil prejel ni konkretiziral, zato Vrhovno sodišče njegovih očitkov v zvezi s tem ni moglo presojati.

13Sodišče obsojencu tudi ni kršilo pravice do pritožbe s tem, ker sodba višjega sodišča ne vsebuje pravnega pouka o pravici do pritožbe, ki naj bi ga zagotavljal celo 127. člen Ustave RS. V navedeni ustavni določbi je opredeljeno le, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi. Res je sicer, da je v določenih primerih, ki so navedeni v 398. členu ZKP, mogoče vložiti pritožbo na tretjo stopnjo in sicer 1) če je sodišče druge stopnje izreklo kazen dosmrtnega zapora ali zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje s katero je bila izrečena taka kazen; 2) če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo; in 3) če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in mu izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega. Obravnavana kazenska zadeva pa ne spada med te v zakonu taksativno navedene izjeme. Obsojenec je bil namreč s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, za kar mu je bila izrečena kazen osem mesecev zapora, pritožbeno sodišče pa je takšno sodbo potrdilo. V takšni procesni situaciji pa je zoper pravnomočno sodno odločbo mogoče vložiti le izredno pravno sredstvo, torej tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je obsojenec vložil.

14S trditvami, da oškodovanec ni utrpel nikakršnih poškodb, da sodba ne temelji na dokazih, da je izrečena kazen neprimerna, pa obsojenec ne uveljavlja kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč le izraža nestrinjanje bodisi z ugotovljenim dejanskim stanjem v zvezi z kaznivim dejanjem ali z izrečeno sankcijo. Iz tega razloga pa pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15Glede na to, da sodišče ni kršilo zakona, kot to uveljavlja vložnik v zahtevi, zahteva pa je deloma podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

16Odločitev o stroških nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec je namreč brez zaposlitve, brez premoženja, izrečena pa mu je bila tudi zaporna kazen.

----

(1) Vabilo se vroči obdolžencu tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in glavno obravnavo zadosti časa za pripravo obrambe, najmanj pa trije dnevi.