VSRS Sodba I Ips 6547/2015-144

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. S. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen šest mesecev zapora, za drugo pa deset mesecev zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora. V izrečeno kazen je bil vštet čas prebit v priporu. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki pa jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno, po uradni dolžnosti pa sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obe obsojencu očitani dejanji pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, mu po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 izreklo kazen deset mesecev zapora in vanjo vštelo čas, ki ga je obsojenec prebil v priporu, v nespremenjenih delih pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenca v zahtevi uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni ter ugotovi kršitev zakona. Tudi obsojenec je v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da jo vlaga zaradi kršitev po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, kot je bilo dogovorjeno na predobravnavnem naroku dne 2. 6. 2016.

4V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec podal obrazloženo mnenje, da zahtevi nista utemeljeni, saj je že sodišče druge stopnje podrobno pojasnilo okoliščine, v katerih je bilo sprejeto obsojenčevo priznanje in če sedaj vložnika zatrjujeta nasprotno uveljavljata le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5Glede na vsebini zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče najprej izpostavlja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca navaja, da je bil na predobravnavnem naroku dne 2. 6. 2015 sklenjen dogovor med „tožilstvom, sodiščem ter obtožencem“, da bo skladno s sedmim odstavkom 86. člena KZ-1 v primeru priznanja krivde kazen zapora obsojencu nadomeščena z delom v splošno korist. O tem naj bi potekalo tudi predhodno dogovarjanje na predobravnavnem naroku, kar pa ni razvidno iz zapisnika o tem naroku. V dokaz takemu dogovoru je zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlagal izvedbo določenih dokazov, vendar se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo, niti te predlagane dokaze „ustrezno obrazloženo zavrnilo“ in zato sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na to, da navedeni dogovor ni bil upoštevan, saj obsojencu sodišče ne bi smelo izreči kazni zapora namesto dela v splošno korist, je bila po mnenju zagovornika storjena tudi kršitev po 1. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP.

7Zatrjevane kršitve niso podane in se je do njih pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje (točki 5. in 6 obrazložitve sodbe), glede na to, da so bile uveljavljane že v pritožbenem postopku. Pri tem Vrhovno sodišče le še dodatno poudarja, da sodišče ni udeleženo v postopku dogovarjanja in sklepanja sporazuma med državnim tožilcem in obdolžencem (450a. do 450c. členi ZKP), temveč o njem odloča šele, če in ko je sklenjen (450č. člen ZKP), kar pa v obravnavani zadevi niti ni bil primer. Prav tako ni predvideno nikakršno dogovarjanje sodišča z obdolžencem na predobravnavnem naroku o vrsti kazenske sankcije oziroma o načinu njene izvršitve (XIX. poglavje ZKP). O naroku se sestavi zapisnik (drugi odstavek 285a. člena ZKP), za katerega vsebino veljajo splošne določbe o pisanju zapisnika, kar pomeni, da se vanj vnašajo bistveni podatki o poteku in vsebini opravljenega dejanja oziroma bistvena vsebina danih izpovedb in izjav (drugi odstavek 80. člena ZKP in prvi odstavek 314. člena ZKP). Na zapisnik oziroma njegovo vsebino lahko stranke ugovarjajo ali nanj podajo pripombe in zahtevajo popravek (sedmi odstavek 81. člena ZKP in drugi odstavek 315. člena ZKP), kar je treba storiti ob pisanju zapisnika ali ob pregledu končanega zapisnika. Sodišče druge stopnje je zato povsem upravičeno izpostavilo, da niti na predobravnavnem naroku, niti kasneje na naroku za izrek kazenske sankcije, pripombe ali ugovori na zapisnik o predobravnavnem naroku niso bile podane (točka 6 obrazložitve) in zato ni utemeljene podlage za sklepanje, da bi naj državni tožilec na tem naroku podal spremenjeni kaznovalni predlog. Odločitev sodišča druge stopnje, da v zvezi z zatrjevanim dogovarjanjem med tožilstvom, sodiščem in obsojencem na predobravnavnem naroku ne bo sledilo pritožnikovem predlogu za zaslišanje obsojenca, zagovornika, sodnice in državnega tožilca, je bila tudi po oceni Vrhovnega sodišča pravilna in v zadostni meri utemeljena, tako da v tem delu ni bila storjena zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje pa je tudi odločilo v okviru danega in zapisanega kaznovalnega predloga državnega tožilca na predobravnavnem naroku dne 29. 5. 2015, potem, ko je skladno z določbami 285c. člena ZKP ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za sprejem obsojenčevega priznanja krivde (listovna št. 204 spisa) in zato v tem pogledu ni bila storjena niti nakazana prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu (sklicevanje vložnika na kršitev 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP).

8Tudi obsojenec se v zahtevi, ki jo je sam vložil, sklicuje na „dogovorjeno na predobravnavnem naroku dne 2. 6. 2015“ in v tej zvezi predlaga, da Vrhovno sodišče samo preveri „zakonitost in predpis o priznanju krivde po ZKP“; ocenjuje da zapisnika o predobravnavnem naroku sploh ni oziroma je neveljaven in vztraja, da je „bilo vse dogovorjeno...kot je zapisal zagovornik v pritožbi.“ Nadalje navaja, da je bilo njegovo priznanje „splošno priznanje v zvezi s čimprejšnjo umiritvijo družinskih razmer“ in glede na njegovo stisko, v kateri se je takrat nahajal. Vse je priznal zato, ker je bil prepričan v „fair play“ in „posledično čimprejšnjo ureditev družinske situacije.“

9Kolikor obsojenec s povzetimi navedbami uveljavlja enake razloge kot njegov zagovornik, v tej zvezi veljajo enaki razlogi za njihovo neutemeljenost kot so navedeni že v točki 7. zgoraj in se vložnika napotuje nanje. V preostalih delih zahteve za varstvo zakonitosti pa se obsojenec sklicuje na svojo domnevno bistveno zmanjšano prištevnost; navaja, da je sodišče „brez dejstev“ ugotovilo, da je poskušal izsiliti skrbništvo; da je ocena sodišča o njegovem „položaju pozimi 2014/15“ pavšalna in da je ostal „brez vseh socialnih transferjev s preživninsko dolžnostjo“; oporeka zaključku sodišča, komu so bile namenjene besede izrečene maja 2014; izpostavlja, da sodišče ni ravnalo skladno s 17. členom ZKP; navaja, da gre za nepravilen zaključek sodišča, da gre „za dve kaznivi dejanji“; izpostavlja odgovornost sodišča za njegovo neizpolnjevanje obiskovanja posvetovalnice po citirani prejšnji obsodbi, ker Center za socialno delo Vrhnika ni dobil navodil sodišča in da tudi ni bilo nikoli nobenega dogovarjanja glede prebivanja njegovih otrok ter da so navedbe o trudu Centra za socialno delo glede dogovarjanja z njim žaljive, saj naj bi prav neodgovorno ravnanje Centra za socialno delo „pripeljalo do problemov v družini.“ S takimi navedbami pa obsojenec vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP) in se zato Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

10Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve določb kazenskega zakona, niti določb kazenskega postopka, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa obsojenec pretežno uveljavlja nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni.

11Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.