VSRS Sodba IV Ips 25/2016

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ, Policijska postaja Ljubljana Center je storilki prekrška, H. M., dne 1. 8. 2014 izdal plačilni nalog 0000110287355, s katerim ji je izrekel globo v skupni višini 620,00 EUR zaradi prekrškov po četrtem odstavku 42. člena in sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP).

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 11. 2015 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper plačilni nalog dne 11. 8. 2014 vložila storilka ter ji naložilo plačilo 150,00 evrov sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani vlaga zahtevo za

varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in plačilni nalog prekrškovnega organa razveljavi in zadevo Policijski postaji Ljubljana Center vrne v ponovno odločanje, saj kršiteljici pred izdajo plačilnega naloga niso bile predočene vse ugotovitve prekrškovnega organa, potem ko se je s temi deloma seznanila ob prejemu plačilnega naloga in jim argumentirano nasprotovala v zahtevi za sodno varstvo, pa so bile njene navedbe in predlagani dokazi s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani nezakonito zavrnjeni z izrecnim sklicevanjem sodišča na zakonsko prekluzijo. Ker kršiteljica ni bila pravočasno seznanjena s celovito dokazno podlago očitkov, je podana kršitev drugega odstavka 55. člena ZP-1, ker pa ji sodišče v zahtevi za sodno varstvo ni omogočilo, da bi celovito uveljavila svojo pravico do izjave in predlaganja dokazov v svojo korist, pa tudi kršitev petega in devetega odstavka 65. člena ZP-1, vse v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Sodišče je s tem kršiteljici tudi odreklo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravnih jamstev v prekrškovnem postopku, ki jih zagotavljata 29. člen Ustave RS ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrškov, ki se po svojem zagovorniku v vlogi z dne 18. 5. 2016 strinja s stališči vrhovnega državnega tožilca.

B.

4Vrhovno sodišče se je že v številnih svojih odločbah(1) oprlo na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-319/10, U-I- 63/10 z dne 20. 1. 2011, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena Ustave RS posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Ta jamstva poštenega postopka morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku(2), pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Tudi po stališču ESČP morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial)(3).

5Glede na podatke spisa, ki spremlja zahtevo za varstvo zakonitosti, je v obravnavani zadevi prekrškovni organ dne 1. 8. 2014 storilko seznanil s svojo ugotovitvijo, da je po izjavi osebe z inicialkami M.C. (ime katere naj bi bilo znano policiji),

dan prej, dne 31. 7. 2014 ob 13. 45 uri, pri zapuščanju parkirišča na naslovu I. v Ljubljani, s svojim osebnim vozilom zapeljala vzvratno, pri čemer pa ni bila pozorna na položaj svojega vozila in se ni dovolj prepričala, če se lahko premakne brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, zato je z zadnjim delom svojega vozila trčila v prednji del vozila, ki je bilo parkirano na parkirnem mestu za njo, reg. št. NM ... Po nesreči naj bi odpeljala s kraja prometne nesreče, ne da bi oškodovancu posredovala potrebne podatke ali o nesreči obvestila policijo. Poučena, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogla uveljavljati (druga alineja drugega odstavka 55. člena ZP-1), je kršiteljica pred prekrškovnim organom zanikala storitev prekrška in pojasnila, da pri zapuščanju parkiranega mesta ni začutila, da bi povzročila škodo na drugem vozilu, zato tudi ni puščala podatkov in je odpeljala. Prekrškovni organ ji je zaradi prekrškov po četrtem odstavku 42. člena in sedmem odstavku 110. člena ZPrCP, na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1(4) izdal plačilni nalog.

6Storilka je zahtevala naknadno preverjanje dejanske in pravne pravilnosti odločitve prekrškovnega organa in po svojem zagovorniku vložila zahtevo za sodno

varstvo. V zahtevi je navedla, da

je bila v času, ko naj bi storila prekršek, v svoji ordinaciji, o čemer bi vedele izpovedati priče K. Z., I. L., K. D. in U. B. Ponovila je, da o očitanem prekršku, po tem, ko jo je o tem obvestila policistka ni vedela nič, saj ob speljevanju ni čutila nobenega dotika, kaj šele trka, njen avtomobil pa ima vgrajene tudi parkirne senzorje, ki opozarjajo na bližino ovir, zato je povsem nemogoče, da trka ne bi zaznala. Takoj zatem, ko jo je policistka obvestila o prekršku, je preverila stanje svojega avtomobila, na katerem ni niti najmanjše praske, iz fotografije vozila domnevnega oškodovanca, ki jo je posnela 7. 8. 2014 in jo prilaga zahtevi, pa je razvidno, da ni poškodovan na sprednjem delu, ampak le na odbijaču nad prednjo levo gumo. Glede na naravo in mesto poškodbe je, po njenem mnenju, povsem nemogoče, da bi to povzročila ona, ne da bi brez hkrati poškodovala tudi svoje vozilo. V dokaz svojih navedb je predlagala imenovanje izvedenca cestnoprometne stroke in zaslišanje policistke T. G., ki naj bi ji že omenila, da ima avto oškodovanca stare poškodbe. Storilka je v zahtevi za sodno varstvo poudarila tudi, da plačilni nalog temelji na izjavi očividca, čigar izjava ni nikjer zabeležena.

7Po podatkih spisa je prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo z dopisom z dne 12. 8. 2014, skupaj z opisom dejanskega stanja(5) in skico prometne nesreče, ki jo je sestavil policist, odstopil v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Ta dopis je bil v vednost poslan tudi storilki in njenemu zagovorniku, vendar brez prilog. Istega dne je Okrajno sodišče v Ljubljani prekrškovni organ pozvalo, naj sodišču v roku petih dni posreduje zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče in fotografije udeleženih vozil. Prekrškovni organ je sodišču zahtevane podatke posredoval dne 13. 8. 2015 oziroma 14. 9. 2015.

8Sodišče je sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, glede na obrazložitev na strani 5, med drugim oprlo tudi na opis dejanskega stanja prekrška v prilogi sodišču posredovanega dopisa, skico kraja prekrška, zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, izjavo prijaviteljev M. C. in P. R. ter ostalo

spisovno dokumentacijo. P

resodilo je, da storilka v zahtevi za sodno varstvo navaja nova dejstva in prilaga nove dokaze (fotografiji) ter predlaga izvedbo

dokazov, glede katerih pa je po tretji alineii prvega odstavka 62. člena ZP-1

prekludirana (jih ne more več uveljavljati). Po oceni sodišča tudi sicer storilka v zahtevi za sodno varstvo zgolj pavšalno zanika storitev prekrška, sodišče pa nima razlogov da bi podvomilo v ugotovitve policistov, saj so prekršek ugotovili pri opravljanju službene dolžnosti, za ugotavljanje tovrstnih kršitev so strokovno usposobljeni in nimajo interesa, da bi storilki očitali prekrška, ki ga ne bi storila. Sodišče tudi nima razloga dvomiti v resničnost izjav prijaviteljev, mimoidočih prič M. C. in P. R., v primerih trkov kot je obravnavani, pa so povsem mogoče tudi situacije, ko je v prometni nesreči poškodovano zgolj eno izmed udeleženih vozil, kar je odvisno predvsem od intenzitete, mesta in višine trka, kota, pod katerim je prišlo do trka ter vsekakor tudi od kvalitete in starosti udeleženih vozil. Ker je storilka vozila Nissan Qashqai, terensko vozilo, ki je višje od osebnega vozila znamke Nissan Primera, last oškodovanca, je zatrjevan način nastanka poškodbe povsem mogoč. Po oceni sodišča pa bi policisti, če bi kazalo, da so ugotovljene poškodbe vozila oškodovanca starejšega datuma, to okoliščino vsekakor preiskali (strani 5 in 6 sodbe). Sodišče je torej navedbe kršiteljice, da ni storila prekrška, ocenilo kot neverodostojne in njeno zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

9Opisano ravnanje potrjuje navedbe vrhovnega državnega tožilca, da v obravnavani zadevi kršiteljici ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejanskih vidikih zadeve, saj ni bila seznanjena z vsemi dokazi, s katerimi je razpolagal prekrškovni organ, posledično pa ji ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njeno korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS) in zagotovljena tista minimalna jamstva, ki še zagotavljajo osnovni standard poštenega postopka (

fair trial

). Kljub temu, da je bila storilka pred vročitvijo plačilnega naloga seznanjena le z izjavo domnevnega prijavitelja, tj. osebe z inicialkami M.C., je sodišče zaključilo, da je že pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo izčrpala svojo pravico do izjave in predlaganja novih dokazov (t. i. prekluzija). Prekrškovni organ sicer brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku (prvi odstavek 55. člena ZP-1) in kršitelju pred izdajo plačilnega naloga omogoči, da se o tem izjavi (drugi odstavek 57. člena v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZP-1). Vendar pa je na podlagi petega in devetega odstavka 65. člena ZP-1, ki predstavlja zakonsko konkretizacijo ustavne pravice do izjave (22. in 29. člen Ustave RS), dolžnost sodišča, da pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveri, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti. Šele z vložitvijo zahteve za sodno varstvo se namreč vzpostavi polna kontradiktornost postopka, zato mora sodišče o tem obvestiti storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu mora opis posredovati, hkrati pa mora storilca seznaniti, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga poučiti po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter mu določiti rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve.

10Ob zgornjih stališčih Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter glede na opisano ravnanje prekrškovnega organa in sodišča je v obravnavani zadevi zaključiti, da storilki s strani sodišča ni bila zagotovljena možnost

, da bi se izjavila o procesnem gradivu, ki je bilo odločilno za zavrnitev njenega pravnega sredstva (peti in deveti odstavek 65. člena ZP-1), tj.

opis dejanskega stanja prekrška v prilogi sodišču posredovanega dopisa, skico kraja prekrška, zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, izjavo prijaviteljev M. C. in P. R. ter ostalo spisovno dokumentacijo.

Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, gre za obremenilno gradivo, ki je odločilno vplivalo na presojo utemeljenosti njenih navedb v zahtevi za sodno varstvo in zato tudi na zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi z 22. členom Ustave RS).

C.

11Ker storilki v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni bila zagotovljena možnost, da bi se seznanila in izjavila o procesnem gradivu, ki je bilo odločilno za zavrnitev njenega pravnega sredstva (druga alineja 62. člena ZP-1), je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem postopku bo sodišče storilki moralo omogočiti, da se seznani in izjavi o dokaznem gradivu, ki ga je po prejemu zahteve za sodno varstvo sodišču predložil prekrškovni organ, jo seznaniti z drugimi procesnimi pravicami iz petega odstavka 65. člena ZP-1 in o zadevi ponovno odločiti.

----

(1) Na primer sodbe IV Ips 45/2011 z dne 17. 5. 2011, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 105/2010 z dne 15. 6. 2010 in druge.

(2) Odločba Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999.

(3) Prim. zadeve Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013, Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013, Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006 ter številne druge.

(4) Prim. Zakon o Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H), Uradni list RS, št. 21-786/2013 z dne 13. 3. 2013, ki velja od 14. 6. 2013.

(5) Ustavno sodišče je v zadevi Up-319/10, U-I- 63/10 pojasnilo, da je opis dejanskega stanja po vsebini zapis zaznav priče (očividca). Praviloma gre torej hkrati za dokazno gradivo in odgovor na (obdolženčevo) pravno sredstvo.