VSRS Sodba XI Ips 8405/2016-370

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep o podaljšanju pripora razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 30. 5. 2016 na podlagi določbe drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor zoper obdolženca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec in njegova zagovornica sta zoper sklep vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Celju zavrnilo kot neutemeljeni.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženec in njegova zagovornica, zaradi, kot uvodoma navaja zagovornica, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornica predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za podaljšanje pripora ne ugodi, podrejeno pa, naj sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj vložnica uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sklepa imata o utemeljenosti suma in ponovitveni nevarnosti zadostne razloge. Očitek o kršitvi pravic obrambe ni utemeljen, saj dejstvo, da predlog za podaljšanje pripora pred odločitvijo sodišča ni bil vročen zagovornici, ni moglo vplivati na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se nanj nista odzvala.

B.

5Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila zoper obdolženca po opravljeni preiskavi vložena obtožnica, v kateri je tožilstvo predlagalo podaljšanje pripora zoper njega. Obdolženec je bil s predlogom za podaljšanje pripora seznanjen 26. 5. 2016 in je nanj odgovoril 30. 5. 2016. Zagovornica, ki ji je vročevalec 27. 5. 2016 pustil sporočilo o prispeli pošiljki, je pisanje prevzela šele 1. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je o predlogu odločilo 30. 5. 2016.

6Gre za položaj, urejen z drugim odstavkom 272. člena ZKP, s katerim je predpisano, da če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano, naj se pripor podaljša, ga sodišče pouči, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog. Senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP (tako imenovani zunajobravnavni senat) o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. Z drugim odstavkom 272. člena ZKP je predpisana le vročitev predloga v odgovor obdolžencu, ne pa tudi njegovemu zagovorniku – kljub temu, da gre za položaj obvezne obrambe (drugi odstavek 70. člena ZKP). Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da ni nobenega dvoma v to, da mora biti predlog vročen tudi zagovorniku; to izhaja 1) iz načela kontradiktornosti,(1) predpisanega s 16. členom ZKP, s katerim se tožilcu in obdolžencu zagotavlja položaj enakopravnih strank, in 2) iz analogne uporabe(2) določbe drugega odstavka 205. člena ZKP, s katerim je predpisano, da (med preiskavo, kar je edini in z vidika bistvenih lastnosti nepomemben razlikovalni element med položajema, urejenima z drugim odstavkom 205. in drugim odstavkom 272. člena ZKP) sodišče s predlogom o podaljšanju pripora brez odlašanja seznani obdolženca in njegovega zagovornika, ki se lahko v roku 24 ur od prejema obvestila izjavita o navedbah v predlogu.

7Vložnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri vročanju predloga za podaljšanje pripora ni upoštevalo njenega dopisa, naj se ji pisanja pošiljajo v Celje. Namesto tega ji je predlog vročalo na naslov v Velenju. Vložnica se je zanesla na to, da ji bo sodišče pošiljke vročalo na naslov, ki ga je bila predhodno opredelila in na katerega ji je sodišče po prejemu dopisa tudi res vročalo pisanja. S temi navedbami, ki jim Vrhovno sodišče pritrjuje, saj so spisovno izkazane, vložnica zatrjuje procesno pomembna dejstva. Uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve procesno pomembnih dejstev ne pomeni uveljavljanja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – ki je posledica zmotno ali nepopolno ugotovljenih materialnopravno pomembnih dejstev – temveč uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka.(3)

8Sodišče prve stopnje je torej o predlogu za podaljšanje pripora odločilo še pred prejemom odgovora zagovornice oziroma iztekom roka za njen odgovor, s čimer je prekršilo drugi odstavek 272. člena ZKP, kot je ocenilo tudi pritožbeno sodišče, ki pa je zavzelo stališče, da kršitev ni bistvena, saj pritožnica ni utemeljila njenega možnega vpliva na zakonitost ali pravilnost sklepa sodišča prve stopnje. Pritožničine razloge glede kršitve obdolženčevih ustavnih pravic, ki jih je podala v obliki citiranja dela odločbe Ustavnega sodišča RS Up-431/14 z dne 17. 12. 2014, je zavrnilo z obrazložitvijo, da je šlo pri zadevi, ki jo jo obravnavalo Ustavno sodišče, za drugačen položaj – namreč za položaj, urejen z določbo drugega odstavka 205. člena ZKP (ki se nanaša na podaljševanje pripora med preiskavo), ne pa za položaj, ki je urejen z določbo drugega odstavka 272. člena ZKP.

9Tako stališče je po oceni Vrhovnega sodišča napačno. Položaja, urejena z opredeljenima določbama, sta res različna, sta si pa, kot predhodno pojasnjeno, v bistvenem podobna, zato argumentacija Ustavnega sodišča, da pravočasna vročitev predloga le priprtemu obdolžencu z vidika jamstva iz druge alineje 29. člena Ustave RS (pravica do obrambe z zagovornikom) ne zadošča, saj zagovorniku ne omogoča neposredne seznanitve s predlogom in možnosti izjave, obdolženca pa v razmerju do državnega tožilca postavlja v neenakopraven položaj, velja tudi za obravnavano zadevo. Vloga zagovornika je namreč – še posebej pri odločanju o priporu – bistvena, saj se priprti obdolženec šele z zagovornikom lahko enakopravno zoperstavi dejanjem državnega tožilca. Zagovornik je tisti, ki priporniku zagotavlja enakopravne možnosti vplivanja na odločitev sodišča. Drugačno stališče izvotli pomen pomoči zagovornika, ki jo druga alineja 29. člena Ustave RS zagotavlja posebej, poleg pravice, da se obdolženec brani sam. Pomeni tudi kršitev pravice do enakosti orožij iz 22. člena Ustave RS, saj onemogoča zagovornikov prispevek k zbranemu procesnemu gradivu, na podlagi katerega sodišče odloči o predlogu za podaljšanje pripora.

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravic iz 22. člena in druge alineje 29. člena Ustave RS, ki ju zatrjuje vložnica, zato je ugodilo zahtevama za varstvo zakonitosti, razveljavilo izpodbijani pravnomočni sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe. Glede na tako odločitev preostalih v zahtevah zatrjevanih kršitev ni presojalo. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obdolžencu in njegovi zagovornici omogočiti, da se seznanita in opredelita do predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora, nato pa o predlogu ponovno odločiti v roku 24 ur od prejema te sodbe. Glede na to, da vložnica, ki je predlagala razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, zahtevi za varstvo zakonitosti ni priložila svojega odgovora na predlog za podaljšanje pripora, bo sodišče prve stopnje kot njen odgovor na predlog upoštevalo njene navedbe v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti. Smiselno enako bo ravnalo glede obdolženčevega odgovora na predlog za podaljšanje pripora.

----

(1) Primerjaj starejše odločbe Vrhovnega sodišča RS, sprejete še pred uvedbo kontradiktornih prvin v določbo drugega odstavka 272. člena ZKP: sodbi I Ips 315/2004 z dne 18. 11. 2004, I Ips 144/2005 z dne 26. 5. 2005, in druge.

(2) Bistvo zakonske analogije je v sklepanju od posamično urejenega primera na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, jim je pa tako podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih. Glej Pavčnik, Marijan: Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 386 in nasl.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 50124/2010-5 z dne 21. 10. 2010, tč. 5.