VSC sklep I Cpg 48/2016

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.
2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 137/2015-18 z dne 27.10.2015 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 37395/2015 z dne 1. 4. 2015, se vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 756,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2015 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 170,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.“

2Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga,

naj pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Pg 137/2015, z dne 27. 10. 2015 v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži povračilo nastalih stroškov pravdnega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

3

Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 343/2016 z dne 10.2.2016 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Celju.

6Pritožba je utemeljena.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP) in to pritožbeno niti ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8Navedeni razlogi po prvem odstavku 458.člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP in morebitna zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350.člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

9Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke,

izdalo na podlagi določbe drugega odstavka 454. člena ZPP(1) in sicer brez oprave glavne obravnave, pri čemer je v obrazložitev takšne odločitve navedlo, da obstoji sicer med pravdnima stranka spor o dejanskem stanju, da pa je mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov.

10Pritožba trdi, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje napačen, saj o spornem dejanskem stanju ni mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in sodišče prve stopnje zato ne bi smelo izdati sodbe brez oprave naroka za glavno obravnavo, saj pogoji iz drugega odstavka 454. člena ZPP v konkretni zadevi niso izpolnjeni. Drži, da ima sodišče diskrecijsko pravico, da se v primeru izostanka izrecnega predloga strank za razpis glavne obravnave v sporu majhne vrednosti odloči, če bo narok za glavno obravnavo razpisalo ali ne, vendar ta diskrecijska pravica velja zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 454. člena ZPP. Ti v danem primeru niso podani.

11

Pritožba povzame, da je tožeča stranka s tožbo uveljavljala plačilo računa št. X z dne 29. 1. 2014 za naročnino za storitve s. za obdobje od 24. 1. 2014 do 23. 1. 2015. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi navajala, da tožeča stranka ni imela pravice do zaračunavanja naročnine za navedeno obdobje, saj je naročniško razmerje med njima prenehalo in ni prišlo do avtomatičnega podaljšanja, to je za obdobje po 23. 1. 2014. Pravdne stranke so namreč v fazi sklepanja naročniškega razmerja, to je dne 24. 1. 2013, ustno dogovorile posebne pogoje glede trajanja in podaljševanja naročniškega razmerja. Stranke so se tako dogovorile, da bo pogodba sklenjena za določen čas 1 leta ter, da se naročniško razmerje ne bo avtomatično podaljševalo. Tako so stranke dogovorile drugačne pogoje od tistih zapisanih na sami naročilnici. V dokaz takšnih trditev je tožena stranka predlagala zaslišanje direktorja tožene stranke, ki je sklepal pogodbo s tožečo stranko, kot tudi zaslišanje priče, to je predstavnice/ka tožeče stranke, ki se je oglasila pri toženi stranki in ki je izpolnila naročilnico ter sklepala s toženo stranko naročniško razmerje ter s toženo stranko dogovorila ustni dogovor glede trajanja naročniškega razmerja.

12

Po mnenju pritožbe tako niso izpolnjeni pogoji drugega odstavka 454. člena ZPP, saj o spornem dejanskem stanju ni mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazil, kot to zaključuje sodišče pod točko 9. obrazložitve sodbe, ker sta pravdni stranki ustno dogovorili del vsebine

oziroma posamezne točke njunega pogodbenega razmerja. Spor o dejanskem stanju se nanaša tudi na drugače ustno dogovorjeno vsebino naročniškega razmerja, in ne veljajo določbe, ki so pisno zapisane, ampak sta stranki posamezne določbe ustno drugače dogovorili. Pisnost v skladu z določbami OZ ni pogoj za veljavnost naročniškega razmerja. Vsebina pogodbenega razmerja pravdnih strank je torej delno zapisana delno nezapisana oziroma je soglasje volj doseženo na ustni ravni in vsebina o ustnih dogovorih ni zapisana. To pa lahko sodišče preveri zgolj z zaslišanjem strank in prič in

nikakor drugače, saj o tem ni pisne listine.

Tako je dejansko stanje med strankama sporno, tožena stranka trdi, da so bili dogovorjeni drugačni ustni posebni pogodbeni pogoji glede trajanja in nadaljevanja naročniškega razmerja ter s tem posledično tudi glede dolžnosti plačila oz. upravičenosti zaračunavanja naročnine za obdobje od 24. 1. 2014 do 23. 1. 2015. Stranke so o

navedenem sklenile ustni dogovor in zato o tem ni mogoče presojati na podlagi predloženih pisnih dokazil, ampak zgolj z zaslišanje strank in prič. O presoji spornega dejanskega stanja bi po mnenju pritožbe sodišče lahko odločalo šele po opravi zaslišanja predlaganih strank in prič. Tako je v celoti neutemeljen zaključek sodišča pod točko 16. obrazložitve sodbe, da tožena stranka ni z ničemer izkazala svojih trditev, da sta s tožnico sklenili poseben dogovor, s katerim sta izključili uporabo splošnih pogojev v zvezi z avtomatičnim podaljšanjem. Drugače kot s predlogom po zaslišanju priče in direktorja tožene stranke, to je stranke, tega tožena stranka ne more izkazati.

13Pritožba trdi, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo brez glavne obravnave in to kljub temu, da pogoji po drugem odstavku 454. člena ZPP niso podani, namreč o spornem dejanskem stanju ni mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče bi moralo v skladu z določbo 455. člena in nadaljnjimi določbami ZPP opraviti glavno obravnavo, saj bi lahko le na ta način odločilo o spornem dejanskem stanju med strankama. Le tako so varovane ustavno in

zakonsko zagotovljene pravice pravdnih strank po kontradiktornem postopku in neposrednem sodelovanju.

14Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339.člena ZPP(2), ki naj bi se pripetila sodišču prve stopnje, ker je v sporu majhne vrednosti odločilo brez razpisa naroka za glavno obravnavo, ni utemeljen.

15Pritožba že sama pove, da je v primeru, ko stranki v sporu majhne vrednosti ne zahtevata razpisa naroka za glavno obravnavo(3) skladno s prvim odstavkom 454. člena ZPP, v diskreciji sodišča, da narok za glavno obravnavo razpiše ali ne. Ko je temu tako, potem očitana bistvena kršitev ni mogla biti storjena, storjena bi bila zgolj v primeru, če bi stranki razpis naroka zahtevali, pa ga nista in tudi pritožba tega ne trdi.

16Toda utemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339.člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranka in prič, toženo stranko prikrajšalo za polno izjasnitev v postopku.(4)

17V postopku o sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki so izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka in se ti dve načeli izražata tudi tako, da postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj(5), toda to pravilo iz prvega odstavka 450. člena ZPP je potrebno razlagati v povezavi z drugim odstavkom 450. člena ZPP, ki pa izpostavlja dolžnost sodišča, da je pri prosti presoji dokazov največjo težo dati pravici do enakega varstva pravic oziroma kontradiktornega postopka.(6)

18Pritožba ima prav, da je toženi stranki, ki je zatrjevala ustni dogovor o zgolj enoletni naročnini storitev in ga dokazovala z zaslišanjem prič ter z zaslišanjem tožene stranke, sodišče prve stopnje pa predlaganih dokazov ni izvedlo, kršena pravica do polne izjasnitve v postopku in do enakega varstva pravic v postopku.

19Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ob takšni procesni situaciji ni imelo podlage za zaključek, da toženka ni z ničemer izkazala svojih trditev, da sta s tožnico sklenili poseben dogovor, s katerim bi izključili uporabo splošnih pogojev v zvezi z avtomatičnim podaljševanjem naročniškega razmerja, in je s takim zaključkom toženi stranki kršilo pravico do izjave v postopku, ker ji ni omogočilo, da bi svoje zatrjevanje, ki je odločilno za presojo v sporni zadevi, z dopustitvijo in izvedbo predlaganih dokazov tudi dokazovala.

20

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo iz navedenega pritožbenega razloga, ne da bi se podrobneje izjasnilo o ostalih pritožbenih navedbah in izpodbijano sodbo razveljavilo

(354.člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom

458

člena ZPP) in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ker o zadevi ne more odločiti samo, da ne bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Odločitvi glede glavne stvari sledi odločitev glede stroškov postopka.

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

22

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno bistveno kršitve določb pravdnega postopka in nato na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabiti materialno pravo.

-----

Op. št. (1):

Drugi odstavek 454.člena se glasi:“Na način iz prejšnjega odstavka sodišče ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala.“

Op. št. (2):

10točka drugega odstavka 339. člena ZPP se glasi: “Če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo.“

Op. št. (3):

Prvi odstavek 454.člena se glasi: “Če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu.“

Op. št. (4):

8točka drugega odstavka 339.člena ZPPP se glasi: “Če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.“

Op. št. (5):

Člen 450 ZPP se glasi: “1) Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. 2) Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen). 3) V postopku v sporih majhne vrednosti ni mirovanja postopka.“

Op. št. (6): P

rimerjaj N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba Uradni list, Ljubljana 2009, stran 713-714.