VSC sklep Cpg 344/2015

1. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih:
- II. točki izreka spremeni tako, da se ta poslej glasi: Šteje se, da sta prva in druga tožeča stranka umaknili tožbo s tožbenim zahtevkom, ki se glasi: “Tožene stranke so družbi P. V., d. d. solidarno dolžne plačati 17,400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.”
- III. točki izreka pa razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo tožbo tretje tožeče stranke s tožbenim zahtevkom, ki se glasi: “Tožene stranke so družbi P. V., d. d. solidarno dolžne plačati 17,400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.” (I. točka izreka), zavrglo tožbo prve in druge tožeče stranke s tožbenim zahtevkom, ki se glasi: “Tožene stranke so družbi P. V., d. d. solidarno dolžne plačati 17,400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.” (II. točka izreka) ter prvi in drugi tožeči stranki naložilo, da sta nerazdelno dolžni plačati toženim strankam v roku 15 dni njihove pravdne stroške […] (III. točka izreka). Ugotovilo je, da so tožeče stranke kot manjšinski delničarji družbe P. V., d. d. zoper več toženih strank 1. 10. 2012 vložile tožbo na plačilo odškodnine v znesku 17,400.000,00 EUR s pripadki. Tekom postopka je bila tretja tožeča stranka (27. 5. 2014) izbrisana iz sodnega/poslovnega registra zaradi zaključka redne likvidacije. Odškodninska tožba je bila vložena na podlagi 328. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Nesporno je, da tožeči stranki nimata več aktivne legitimacije za pravdo, saj skupno njuna deleža ne znašata zakonsko zahtevane desetine osnovnega kapitala oziroma njun nominalni znesek ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala skupaj ne znaša najmanj 400.000,00 EUR. Iz izpisa delniške knjige družbe P. V., d. d. na dan 24. 8. 2015 izhaja, da je štirinajsta tožena stranka sedaj 99,182928 % imetnik vseh delnic družbe. Vseh delnic je 74,330.889, njen osnovi kapital pa znaša 74,330.889,00 EUR, kar izhaja iz rednega izpisa iz sodnega/poslovnega registra za P. V., d. d. z dne 10. 9. 2015. Prva tožeča stranka ima po delniški knjigi na dan 24. 8. 2015 32.225 delnic oziroma 0,043353 %, kar predstavlja nominalni ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala 32.225,00 EUR. Druga tožeča stranka pa ima po delniški knjigi na isti dan 154.998 delnic oziroma 0,208524 %, kar predstavlja nominalni ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala 154.998,00 EUR. Njuni skupni deleži ne znašajo desetine osnovnega kapitala družbe, ampak samo 0,251877 %. Prav tako njun skupni nominalni znesek ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala ne znaša 400.000,00 EUR, pač pa samo 187.223,00 EUR. Zaradi opisanega dejanskega stanja (neizpolnjevanje minimalnih pogojev za vodenje pravde po prvem odstavku 328. člena ZGD-1) ni podana aktivna procesna legitimacija obeh tožečih strank oziroma njuno procesno upravičenje. Tožeči stranki sta bili s svojimi zahtevami (tožbo) v celoti neuspešni, zato morata toženim strankam povrniti njihove pravdne stroške. Nobena od toženih strank, in tudi ne štirinajsta tožena stranka, ni drugim strankam (krivdno ali drugače) povzročila nobenih pravdnih stroškov.

2Zoper II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlagata pritožbo prva in druga tožeča stranka (v nadaljevanju tožeči stranki) po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP

. V pritožbi navajata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo materialnih določb ZGD-1, po katerih se 400.000,00 EUR v osnovnem kapitalu družbe zahteva zgolj za vložitev tožbe, ne pa tudi, da ostane ta udeležba ves čas postopka nespremenjena. Ta pogoj, ki ga zakon nalaga, sta izpolnjevali ob vložitvi tožbe in to je po zakonu edino merodajno za njuno aktivno legitimacijo ves čas trajanja postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo materialnih določb ZGD-1, po katerih, ko gre za uveljavljanje zahtevka za račun družbe, stroške krije družba (P. V., d. d.) in ne delničarji kot tožeče stranke. Poleg tega se izrecno po materialnem pravu stroški krijejo iz predujma, ki pa ga sodišče prve stopnje ni odmerilo v zadostni višini glede na predvidljive stroške. Družba ima zgolj regresni zahtevek do delničarjev kot tožečih strank, če bi ti zlorabili manjšinski institut.

3Tožeči stranki sta pravočasno vložili še dodatek k pritožbi. V njem navajata, da je druga tožeča stranka vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti sklepov skupščine delničarjev družbe P. V., d. d. z dne 9. 7. 2015. Vložena tožba predstavlja predhodno vprašanje pri obravnavi njune pritožbe. Prva tožeča stranka pa je 7. 8. 2015 zoper sprejete sklepe pri drugi točki dnevnega reda 24. redne Skupščine delničarjev družbe P. V., d. d. z dne 9. 7. 2015 vložila tožbo na podlagi prvega odstavka 396. člena ZGD-1 (izpodbojno tožbo), ki se pri Okrožnem sodišču v Celju obravnava pod I Pg 600/2015. Tudi ta tožba predstavlja predhodno vprašanje pri obravnavi njune pritožbe.

4Četrta, peta, deveta in enajsta tožena stranka so po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorile na pritožbo. V odgovoru navajajo, da je nesporno, da tožeči stranki v času odločanja sodišča prve stopnje nista izpolnjevali pogojev za tožbo iz prvega odstavka 328. člena ZGD-1, saj njuni skupni deleži niso znašali najmanj desetine osnovnega kapitala družbe P. V., d. d. in njun skupni nominalni znesek ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala ni znašal vsaj 400.000,00 EUR. Kar se tiče očitkov tožečih strank o vzrokih za izgubo njune aktivne legitimacije, ti za to zadevo niso pomembno vprašanje. Nenazadnje, tožeči stranki sta imeli možnost po izgubi aktivne legitimacije kadarkoli umakniti tožbo in ne povzročati še nadaljnjih stroškov. S tem, ko je štirinajsta tožena stranka znižala osnovni kapital družbe, tožečima strankama ni povzročila nobenih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da ravnanje štirinajste tožene stranke predstavlja dejanje izven pravde, katerega namen pa ni bila zloraba procesnih pravic, ampak reševanje korporativnih pravnih vprašanj družbe.

5Tudi prva, druga, tretja, šesta, osma, štirinajsta in petnajsta tožena stranka so po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorile na pritožbo in dodatek k njej. V odgovoru navajajo, da sta tožeči stranki v pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2015 priznali, da padec njunega deleža v osnovnem kapitalu družbe P. V., d. d. pod zahtevanih 400.000,00 EUR pomeni izgubo aktivne legitimacije; temu dejstvu nikakor nista nasprotovali. Enako stališče sta zastopali na naroku za glavno obravnavo z dne 25. 9. 2015. Tožeči stranki tekom postopka nista navedli oziroma izrazili volje, da v primeru neuspeha v pravdi stroške postopka, ki sta jih tožeči stranki dolžni povrniti toženim strankam, zaradi neuspelega pravdanja krije družba. To je izpostavilo višje sodišče v točki 5 obrazložitve sklepa Cpg 146/2014 z dne 10. 7. 2014, ko je na strani 4 obrazložitve izpostavilo dejstvo, da je bila volja, da želijo tožeče stranke dobiti povrnjene stroške postopka, jasno izražena (zgolj in le) v primeru uspeha s tožbo. V primeru neuspeha s tožbo tožeči stranki nista izrazili volje s postavitvijo stroškovnika v tožbi, niti s kakršno koli drugo navedbo oziroma postavitvijo zahtevka v tem oziru. Sodišče prve stopnje bi absolutno prekoračilo svoja pooblastila in zahtevek, če bi pravdne stroške toženih strank kot posledico neuspelega pravdanja, naložilo v plačilo P. V., d. d., pa tega tekom postopka nihče (zlasti tožeči stranki ne) ni zahteval. Kljub specialni ureditvi po ZGD-1, sodišče skladno z ZPP še vedno odloča v okviru postavljenih zahtevkov strank. Posebnost postopka, ki je predmet zadeve, je, da je stroške tožečima strankama za pravdanje založila družba po tretjem odstavku 328. člena v zvezi s šestim odstavkom 318. člena ZGD-1. Sicer pa ostanejo določila ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov med pravdnimi strankami v celoti v veljavi.

6Pritožba je utemeljena.

O pritožbi zoper II. točko izreka (zavrženje tožbe prve in druge tožeče stranke) sklepa sodišča prve stopnje:

7Pritožbene navedbe v dodatku k pritožbi so nedopustne pritožbene novote. Kot sedaj navaja prva tožeča stranka in je razvidno iz njene predložene izpodbojne tožbe (priloga A 17), je izpodbojno tožbo zoper sklepe Skupščine družbe P. V., d. d. z dne 9. 7. 2015 vložila že 7. 8. 2015. Vložitev izpodbojne tožbe bi zato lahko prva tožeča stranka zatrjevala do naroka za glavno obravnavo z dne 25. 9. 2015 in do izdaje sklepa sodišča prve stopnje z istim datumom. Druga tožeča stranka v dodatku k pritožbi ne navaja, kdaj je vložila predloženo tožbo zaradi ugotovitve ničnosti sklepov skupščine z dne 9. 7. 2015. Kot je razvidno iz tožbe, jo je sestavila 20. 10. 2015 (in najverjetneje istega dne tudi vložila, čeprav dokazila o tem ni predložila; priloga A 16), kar je hkrati datum oddaje dodatka k pritožbi po pošti priporočeno. Vendar pa bi lahko druga tožeča stranka glede na (kasneje) vloženo tožbo zaradi ugotovitve ničnosti sklepov skupščine z dne 9. 7. 2015 do naroka za glavno obravnavo z dne 25. 9. 2015 oziroma do izdaje sklepa sodišča prve stopnje z istega dne vsaj napovedala (kasnejšo) vložitev tožbe in s tem dala sodišču prve stopnje možnost, da samo reši predhodno vprašanje, ali pa prekine postopek in počaka z odločitvijo do njegove rešitve v matičnem postopku. Razlogov, zakaj ni mogla napovedati vložitve ničnostne tožbe do izdaje obravnavanega sklepa sodišča prve stopnje, druga tožeča stranka ni pojasnila. Ker tako ni ravnala in ker tudi prva tožeča stranka ni pojasnila razloga za prepozno navajanje dejstev v dodatku k pritožbi, sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih novot v njem (prvi odstavek 337. člena v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ter prvim odstavkom 366. člena ZPP).

8Tožeči stranki ne izpodbijata dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede njune kapitalske udeležbe v družbi P. V., d. d. na dan izdaje sklepa sodišča prve stopnje z dne 25. 9. 2015 (12. in 13. točka obrazložitve sklepa) ter da njuni skupni deleži niso več desetina osnovnega kapitala družbe in da njun skupni nominalni znesek ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala ne znaša več 400.000,00 EUR (11. in 14. točka obrazložitve sklepa).

9Tožeči stranki v pritožbi zmotno očitata sodišču prve stopnje neupoštevanje materialnih določb ZGD-1, po katerih se 400.000,00 EUR v osnovnem kapitalu družbe zahteva zgolj za vložitev tožbe, ne pa tudi, da ostane ta udeležba ves čas postopka nespremenjena. Nimata prav, da sta pogoj, ki ga nalaga zakon, izpolnjevali ob vložitvi tožbe in da je to po zakonu edino merodajno za njuno aktivno legitimacijo ves čas trajanja postopka. Zakonska izjema je samo primer, če bi padli pod 400.000,00 EUR zaradi odsvojitve delnic, ne pa tudi zaradi naknadnih sprememb osnovnega kapitala družbe. Kot izhaja iz pripravljalne vloge tožečih strank z dne 23. 9. 2015, je prišlo do zmanjšanja osnovnega kapitala družbe na seji Skupščine družbe P. V., d. d. z dne 9. 7. 2015 (listna št. 311 spisa). Takrat sta veljala še prvotno besedilo drugega odstavka 328. člena ZGD-1 (za delnice, če te niso bile deponirane ali izdane v nematerializirani obliki) in 66.a člen Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju: ZNVP; za delnice, izdane kot nematerializirani vrednostni papir) (1). Na dan seje skupščine z dne 9. 7. 2015 so bile delnice družbe P. V., d. d. izdane v nematerializirani obliki (2). Tožeči stranki nista v pritožbi navajali drugače. V trenutku znižanja kvalificiranega deleža tožečih strank na skupščini družbe z dne 9. 7. 2015 sta prvi in drugi odstavek 66.a člena ZNVP določala: “(1) Če so delnice izdane kot nematerializirani vrednostni papir, je procesna predpostavka za odločanje o predlogu, ugovoru oziroma tožbi delničarja iz tretjega odstavka 322. člena, drugega odstavka 325. člena oziroma drugega odstavka 328. člena ZGD-1 izpolnjena, če so delnice v centralnem registru vpisane v dobro računa nematerializiranih vrednostnih papirjev tega delničarja v celotnem obdobju: - od treh mesecev pred vložitvijo oziroma od vložitve predloga, ugovora oziroma tožbe, - do odločitve sodišča o tem predlogu, ugovoru oziroma tožbi.(2) Če v primeru iz prejšnjega odstavka delničar zaradi prenosa delnic na drugega imetnika izgubi položaj zakonitega imetnika teh delnic pred odločitvijo sodišča o njegovem predlogu, ugovoru oziroma tožbi, se šteje, da je ta predlog, ugovor oziroma tožbo umaknil.” Jedro cit. določb je, da mora biti manjšinski delničar imetnik kvalificiranega deleža v celotnem obdobju treh mesecev pred vložitvijo tožbe do odločitve sodišča. Ni pomembno kako je v tem obdobju prišlo do morebitnega znižanja kvalificiranega deleža. Lahko tudi s prodajo v izvršilnem postopku(3), torej proti volji manjšinskega delničarja, kot v tem primeru, in ne le po njegovi volji “s prenosom na drugega imetnika”. Tožniki so vezani na status delničarja pred vložitvijo tožbe na sodišče in po njej. V nemški teoriji se kot glavni razlog za to procesno predpostavko navaja varstvo pred izsiljevalskimi delničarji, ki bi pridobili delnice le za krajši čas z namenom zlorabe pri sprožanju odškodninskih zahtevkov.(4) Nenazadnje sta tožeči stranki v nadaljevanju pritožbe navajali, da sta s kratko in jedrnato vlogo z dne 23. 9. 2015, pa tudi z navedbami na naroku za glavno obravnavo z dne 25. 9. 2015, opozorili na to, da je štirinajsta tožena stranka tista, ki je (z zlorabo institutov zmanjšanja in povečanja osnovnega kapitala) povzročila, da nista več dosegali 400.000,00 EUR v osnovnem kapitalu družbe, kolikor se zahteva za aktivno legitimacijo po prvem odstavku 328. člena ZGD-1.

10Glede na to, da tožeči stranki ne dosegata več kvalificiranega deleža v družbi, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z materialnopravno določbo drugega odstavka 66.a člena ZNVP skleniti, da se šteje njuna tožba za umaknjeno, ne pa jo zavreči. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (tudi) na pravilno uporabo materialnega prava, je ugodilo pritožbi tožečih strank in spremenilo izpodbijano II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da se šteje, da sta prva in druga tožeča stranka umaknili tožbo (drugi odstavek 350. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena, 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

O pritožbi zoper III. točko izreka (pravdni stroški) sklepa sodišča prve stopnje:

11Sodišče prve stopnje je naložilo plačilo pravdnih stroškov neposredno tožečima strankama, čeprav je ugotovilo, da je bila odškodninska tožba vložena na podlagi 328. člena ZGD-1 (10. točka obrazložitve sklepa). Šlo je torej za družbeniško tožbo actio pro socio manjšinskih delničarjev, ki jo ti v skladu s prvim odstavkom 328. člena ZGD-1 vložijo v svojem imenu in za račun družbe. Tožeči stranki v pritožbi utemeljeno navajata to dejstvo in dodajata, da ima družba regresni zahtevek do delničarjev kot tožečih strank. Ker v pravnem sporu zastopajo družbo manjšinski delničarji, družba nosi vsa tveganja in koristi izida spora, vključno s stroški. Zakon omogoča družbi uveljavitev odškodninskega zahtevka zaradi neupravičene pravde, pri čemer se uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (tretji odstavek 328. člena v zvezi s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1).(5) Sodišče prve stopnje je v izpodbijani III. točki izreka zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave), samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi tožečih strank, razveljavilo izpodbijano III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

12V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o stroških postopka. Če bo zaključilo, da jih mora plačati aktivno legitimirana stranka, jih lahko v tej fazi postopka naloži v plačilo družbi, in ne že neposredno delničarjema, pri čemer naj upošteva založeni predujem družbe.

O stroških pritožbenega postopka:

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Novela ZGD-1I je z uveljavitvijo dne 8. 8. 2015 črtala 66.a člen ZNVP in spremenila drugi odstavek 328. člena ZGD-1 enotno, ker morajo biti vse delnice izdane v nematerializirani obliki (predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZGD-1I - redni postopek št. EVA: 2014-2130-0012 z dne 2. 4. 2015, stran 71).

Op. št. (2): To je razvidno iz k odgovoru na tožbo prve, druge, tretje, šeste, osme, štirinajste in petnajste tožene stranke priložene beležnice podatkov iz KDD (priloga B 17) ter izpisa KDD iz delniške knjige za družbo (priloga B 18). Poleg tega iz sodnega registra izhaja, da je skupščina P. V., d. d. z dne 9. 7. 2015 izvedla najprej poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala družbe in nato povečala osnovni kapital, zaradi česar bodo izdane nove navadne kosovne delnice v nematerializirani obliki.

Op. št. (3): Predlog Zakona o spremembah ZGD-1 (I), isto tam. Razen enotne ureditve za vse delnice je spremenjeni drugi odstavek 328. člena ZGD-1 vsebinsko enak prejšnjemu in drugemu odstavku 66.a člena ZNVP. Po novem se drugi odstavek 328. člena ZGD-1 glasi: “Delničarji iz prvega odstavka tega člena morajo dokazati, da so bili imetniki delnic vsaj tri mesece pred dnem zasedanja skupščine, ki je zavrnila njihov predlog. Prav tako morajo ostati imetniki delnic do odločbe sodišča o tožbenem zahtevku, sicer se šteje, da so tožbo umaknili.”

Op. št. (4): M. Kocbek, Veliki komentar ZGD, druga knjiga, GV Založba, 2007, stran 553.

Op. št. (5): M. Kocbek, isto tam, stran 525.