VSC sodba PRp 106/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 393,00 (tristo triindevetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

1Prvostopno sodišče je pod točko I) spoznalo obdolženca za odgovornega storitve štirih prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCp, pod točko I/2) prekrška po petem odstavku člena 37 ZPrCP, pod točko I/3) prekrška po sedmem odstavku člena 110 ZPrCP in pod točko I/4) prekrška po šestem odstavku člena 110 ZPrCP. Za vsak prekršek posebej mu je (točka II izreka izpodbijane sodbe) določilo sankcijo, nato pa mu je na podlagi člena 27 Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo - enotno globo v znesku 2.120,00 EUR in stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT). V plačilo je obdolžencu naložilo tudi stroške postopka in sodno takso.

2S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja v pravočasno vloženi pritožbi po svojih zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku (1. točka člena 154 ZP) in predlaga, da se pritožbi ugodi in se napadena sodba razveljavi ter vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je v nasprotju s pritožbenimi navedbami pokazal, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na obdolženčevo škodo ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki določa prekršek (člen 156 ZP-1).

5Pritožba v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku prvostopnemu sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo na izjavo, ki jo je obdolženec podal policistoma, to je S. O. in B. Ž., ko sta ga obiskala na njegovem domu neposredno po prometni nesreči, ki sta jo obravnavala in v kateri naj bi obdolženec bil udeležen. Takrat sta od obdolženca pridobila izjavo, da naj bi bil kot voznik svojega vozila udeležen v prometni nesreči, pred samo izjavo pa ga nista opozorila na pravico, da si vzame zagovornika, ne da bi bil poučen o tej svoji pravici je obdolženec podal izjavo, s katero se je o tem, da naj bi kritičnega dne vozil svoje osebno vozilo v cestnem prometu, ko naj bi povzročil prometno nesrečo, samoobtožil. Sodišče je torej predvsem na podlagi te izjave ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je v celoti kot neverodostojno ocenilo izpoved obdolženčevega brata in ugotovilo odgovornost obdolženca za storjene prekrške. Obdolženec pa je med istim zaslišanjem še povedal, da je po prometni nesreči užival alkohol, zaradi česar mu je tudi bil odrejen strokovni pregled. Če te zase škodljive izjave ne bi podal, ne bi mogel biti pregled odrejen, test alkoholiziranosti na podlagi izdihanega zraka pa je pokazal stopnjo alkoholiziranosti le 0,46 mg/l. Obdolžencu je s tem bila kršena pravica do obrambe, dokazi, ki so bili pridobljeni so nezakoniti, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 4. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1 (pravilno: 6. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1).

6Nosilna trditev pritožbe je, da se sodba opira na izjavo obdolženca, dano obema policistoma B. Ž. in S. O., ko sta ga obiskala na njegovem domu, s katero naj bi se obdolženec samoobtožil. ZP-1 v okviru rednega postopka, ki je tekel zoper obdolženca pred prvostopnim sodiščem sicer nima izrecnih določb o tem, da se sodba ne bi smela opreti na uradni zaznamek o izjavi osumljenca prekrška, ki jo le-ta da policiji na kraju storitve prekrška, niti v zvezi s tem ne napotuje na smiselno uporabo določbe členov 148 v zvezi s členom 83 ZKP. Določba tretje alineje prvega odstavka člena 67 ZP-1 predvideva smiselno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) glede zaslišanja obdolženca in tudi glede zaslišanja prič, se pa ne nanaša na izjave domnevnega storilca dane policiji, temveč zgolj na zaslišanje obdolženca pred sodiščem. Pritožba ima sicer prav, da so “izjave - uradni zaznamki osumljencev”, dane v postopku o prekršku na kraju storitve prekrška, preden je storilec poučen o svoji ustavni pravici do molka oziroma do privilegijev zoper samoobtožbo, v procesnem smislu dokazi, na katere se sodba o prekršku ne sme opreti, saj v smislu 6. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1 to predstavlja nedovoljen dokaz. Vendar pa za kaj takega, ko bi v konkretnem primeru obdolženec podal policiji “izjavo osumljenca”, ki bi se odrazila v zapisanem uradnem zaznamku, sploh ne gre in taka izjava iz spisovnega gradiva tudi ne izhaja.

7V konkretnem primeru je prvostopno sodišče v dokaznem postopku najprej temeljito zaslišalo obdolženca, ki je sicer v zagovoru zanikal, da je v kritičnem času bil voznik v cestnem prometu (njegovo vozilo naj bi vozil njegov brat S. G.), vendar pa je potrdil, da je opravil na svojem domu preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem, zapisnik celo podpisal in policistom na njihovo vprašanje odgovoril, da je doma še zaužil alkohol. Na izrecno vprašanje sodišča, ali je policistom ob predočitvi prekrškov povedal, da ni bil voznik v cestnem prometu v kritičnem času pa je odgovoril, da tega ni povedal, ker o tem tudi ni bil vprašan. V nadaljevanju pa je sodišče v obdolženčevi prisotnosti zaslišalo oba poslujoča policista kot priči, kar je smelo storiti ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 67 ZP-1 v zvezi s členom 235 ZKP. Oba policista sta usklajeno pojasnila, da sta zaradi klica oškodovanca R., ki je sporočil registrsko številko obdolženčevega vozila, morala zaradi ovadbe občana, da je bil storjen prekršek (več prekrškov), nemudoma pričeti z nadaljnjimi aktivnostmi v smeri odkrivanja in izsleditve storilca prekrškov ter zavarovanja morebitnih dokazov. Po ugotovitvah lastništva vozila (lastnik zaznanega vozila je bil obdolženec) sta takoj skupaj z oškodovancem R. odšla na obdolženčev dom, kjer so obdolžencu bili predočeni prekrški (ki so bili storjeni z obdolženčevim vozilom !), opravljena je bila tudi primerjava poškodb obdolženčevega in oškodovančevega vozila. Oba policista sta postopek opisala kot običajen, saj obdolženec policistoma ni zanikal, da bi bil voznik v cestnem prometu, prav tako pa ni omenjal svojega brata kot voznika. Oba policista sta torej na sodišču izpovedala zgolj tisto, kar sta na kraju samem, ko sta odkrivala storitev prekrška, sama tudi zaznala, nista pa spisala nobene “izjave osumljenca” (uradnega zaznamka). Zato ne drži, kot to napak trdi pritožba, da je šlo za podajo formalne izjave obdolženca kot osumljenca (člen 83 ZKP). Zaradi tega je prvostopno sodišče izpovedbi obeh policistov pravilno štelo za zakonit dokaz, saj sta oba policista, ko sta bila zaslišana pred sodiščem, izpovedala zgolj o tem, kar sta na kraju samem neposredno zaznala ob izvajanju svojih zakonitih pooblastil, pri čemer sta povsem pravilno izhajala predvsem iz predhodne prijave oškodovanca R., ki je že postregel s podatki o registrski številki obdolženčevega vozila (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. IV Ips 47/2009). Sicer pa zaključki prvostopnega sodišča o ključnem dejstvu, kdo je bil v kritičnem času voznik v cestnem prometu, ne temeljijo zgolj na izpovedih obeh policistov, kot to napačno trdi pritožba, temveč tudi na izpovedi oškodovanca R., ki obdolženčevega brata na njegovem domu sploh ni zaznal, medtem ko je izpoved obdolženčevega brata, ki je sicer obdolženčev zagovor, da ni bil voznik v cestnem prometu potrdil, prvostopno sodišče ni štelo za verodostojno in o tem sprejelo dokazno oceno (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba sicer posredno napada tudi dokazno oceno izpovedi obdolženčevega brata, s čemer uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa ne konkretizira, v čem se s tako oceno ne strinja, v nasprotju s takimi pritožbenimi očitki pa dokazno oceno v tem delu sprejema pritožbeno sodišče in zaključkom v izpodbijani sodbi, da obdolženčevemu zagovoru, da ni bil voznik v cestnem prometu v kritičnem času, pritrjuje. Nenazadnje pa je prvostopno sodišče v dokaznem postopku v tem delu dokazno ocenjevalo, med drugim tudi ključni listinski dokaz - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega določno izhaja, da je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem kot vozniku v cestnem prometu, zato je to ključno dejstvo, kljub izpostavljenim pomislekom pritožbe ugotovljeno zanesljivo in z gotovostjo, pritožbene navedbe, da pa je sodišče prve stopnje te svoje zaključke gradilo na nezakonitih dokazih (6. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1) s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku, pa so neutemeljene.

8Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je v posledici take škodljive dane izjave policistom, da je obdolženec po nesreči še užival alkohol, bil obdolžencu odrejen strokovni pregled, ki se je izkazal za obdolženca glede stopnje alkoholiziranosti kot manj ugoden (indikator je pokazal stopnjo alkoholiziranosti le 0,46 mg/l). Drži sicer, kar pritožba izpostavlja, da je preizkus z indikatorjem, kot izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A 1) pokazal stopnjo alkoholiziranosti 0,51 mg/l (kar ob upoštevanju tolerance 0,05 mg/l pomeni stopnjo alkoholiziranosti 0,46 mg/l), vendar pa ni prezreti, kot je v izpodbijano sodbo pravilno povzelo že nižje sodišče, da je obdolženec ob preizkusu svojih psihofizičnih sposobnosti v okviru zakonitih pooblastil obeh policistov v skladu s členom 107 ZPrCP moral biti povprašan tudi o tem, če je po nesreči užival alkohol. Tako poslovanje policistov je jasno predpisano v določbi devetega odstavka člena 107 ZPrCP, kjer je med drugim določeno, da neposrednemu udeležencu prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče in izjavil, da je po prometni nesreči užival alkoholne pijače, prepovedane droge, psihoaktivna zdravila ali druge psihoaktivne snovi, pa policist mora odrediti strokovni pregled. Izjavo neposrednega udeleženca prometne nesreče o uživanju alkoholnih pijač, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi policist zabeleži v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Povedano torej pomeni, da v konkretnem primeru, ko je obdolženec policistom na kraju samem povedal, da je užival alkohol po nesreči, o čemer je moral biti povprašan, ni mogoče v nobenem primeru upoštevati rezultata indikatorja, kljub temu, da je preizkus z indikatorjem bil pravilno opravljen (in celo ugodnejši), temveč samo in zgolj rezultat alkoholiziranosti na podlagi opravljenega strokovnega pregleda (odvzem telesnih tekočin), kot je to povsem pravilno storilo nižje sodišče, ki je svoje razloge o obdolženčevi alkoholiziranosti v času nesreče prepričljivo pojasnilo v točkah 12) - 13) obrazložitve izpodbijane sodbe in zanesljivo ugotovilo, da ni nobenega dvoma tudi o tem, da je obdolženec v kritičnem času v cestnem prometu vozil s stopnjo alkoholiziranosti najmanj 1,53 grama alkohola na kilogram krvi, v času po nesreči do zaključka ogleda pa je zaužil še vsaj 0,37 grama alkohola na kilogram krvi (točka 19 obrazložitve). Pri tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ugotavljanje alkoholiziranosti vselej dejansko vprašanje (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. IV Ips 72/2008), konkretnih dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti obdolženca tako v času vožnje v cestnem prometu, kot tudi na čas po nesreči, torej glede prekrškov pod točko I/1) in I/4) pa pritožba posebej ni problematizirala. Po povedanem torej tudi pritožbeni očitek, da ugotavljanje pravilne stopnje alkoholiziranosti temelji na nezakonitih dokazih (izjavi, ki jo je dal obdolženec obema policistoma na svojem domu), ne vzdrži in zato tudi v tem delu ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1.

9Sodišče prve stopnje je torej glede vseh štirih obdolžencu očitanih prekrškov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialnopravne določbe ZP-1 in ZPrCP, obdolžencu je za vsak prekršek posebej določilo zakonito sankcijo, nakar mu je ob upoštevanjem določbe člena 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) in ugotovilo, da je le-ta zakonita in da poseg vanjo ni potreben, sicer pa pritožba po sami višini izrečene sankcije ni problematizirala.

10Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati pritožbene stroške - sodno takso v višini 393,00 EUR. Odmera takse je skladna s tarifno številko 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej s količnikom 1,5 v povezavi s tarifno številko 8111 in 8114. Odmera sodne takse znese torej skupaj 393,00 EUR, k plačilu le-te pa bo obdolženec pozvan v 15-ih dneh po vročitvi te sodbe po prvostopnem sodišču.