VSRS sklep II Ips 122/2016

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v II. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Toženci so otroci tožnika. Po materini smrti so vsi trije toženci kot sodediči po pokojni materi svoje zakonite dedne deleže v zapuščinskem postopku odstopili tožniku. Zapuščino po pokojni materi je predstavljal njen solastniški delež na sporni nepremičnini do ½, toženci in tožnik pa so podedovali solastniški delež vsak do 1/8. Toženci so trdili, da je bil nagib njihove daritve solastniških deležev na nepremičnini očetu v tem, da očetu prepustijo lastništvo celotne nepremičnine (družinske hiše), s tem da v skupni nepremičnini vsi štirje bivajo kot družina do očetove smrti, po njegovi smrti pa sami dedujejo to nepremičnino. Ker so toženci začeli izvajati nasilje nad tožnikom in se do njega nedostojno obnašati, je tožnik zoper vse tri vložil tožbo, s katero je zahteval, da izpraznijo in mu izročijo nepremičnino, ki jo zasedajo in katere izključni zemljiškoknjižni lastnik je tožnik. Toženci pa so nato zoper njega vložili nasprotno tožbo na ugotovitev prenehanja darilne pogodbe za odstop solastniških deležev na nepremičnini, ki je predmet pravde. Toženci so svoj tožbeni zahtevek utemeljevali na nagibu za sklenitev darilne pogodbe, ki je prerasel v kavzo pogodbe, ta pa naj bi kasneje zaradi vložitve tožbe na izpraznitev nepremičnine in očetove nameravane prodaje nepremičnine odpadla. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na izpraznitev nepremičnine, primarni in podredni zahtevek po nasprotni tožbi pa je v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi presojalo na podlagi zakonskih določb

Občega državljanskega zakonika

(v nadaljevanju ODZ) o preklicu darilne pogodbe in presodilo, da toženci niso sodišča z ničemer prepričali, da je tožnik zagrešil karkoli takšnega, da bi imeli pravico zahtevati razdrtje darilne pogodbe. Ravno obratno, toženci so tisti, ki s svojim neprimernim in žaljivim odnosom tožniku onemogočajo normalno življenje in tožnik ravno zaradi njihovega obnašanja zahteva njihovo izselitev.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so toženci vložili pritožbo. V njej so (med drugim) uveljavljali, da je sodišče prve stopnje nedopustno samo prekvalificiralo trditve tožencev in jih presojalo kot preklic darilne pogodbe, čeprav toženci kot podlago za vrnitev darila niso navajali hude nehvaležnosti tožnika kot obdarjenca temveč nagib, ki je prerasel v podlago pogodbe, ta pa je kasneje odpadla. V zvezi s tem so sodišču prve stopnje očitali zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in v prvi vrsti absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje odločilnih razlogov, kajti sploh ni presoje o odpadli podlagi darilne pogodbe, zaradi česar toženci niti ne morejo učinkovito uveljavljati pravnega sredstva zoper odločitev (kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Sodišče druge stopnje je tem pritožbenim razlogom pritrdilo in ugotovilo, da postopanje sodišča prve stopnje ni bilo pravilno in da so njegovi razlogi napačni. Je pa pritožbo v tem delu kljub temu zavrnilo, ker je ocenilo, da tudi pravilna uporaba materialnega prava narekuje enako rešitev. Po presoji sodišča druge stopnje namreč iz trditvene podlage v nasprotni tožbi ne izhaja utemeljenost zahtevka po nasprotni tožbi. Nagib za sklenitev pogodbe, ki naj bi bil po trditvah tožencev v tem, da bo oče ostal lastnik celotne hiše, oni pa bodo v njej lahko prebivali in jo po očetovi smrti dedovali, je namreč po presoji pritožbenega sodišča nedopusten. Kot pojasni, je omejitev razpolaganja z lastninsko pravico tako za čas življenja kot po smrti povsem v nasprotju s kavzo darilne pogodbe, ki je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi obdarjencu. Omejitev oporočnega razpolaganja po našem pravu ni dopustna (104. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), omejitev razpolaganja z lastninsko pravico ob sklenitvi darilne pogodbe pa si je mogoče zagotoviti na različne (zakonsko urejene) načine, npr. osebne služnosti oziroma prepoved odtujitve ali obremenitve, takšne pogodbene omejitve lastninske pravice pa po izrecni pritožbeni trditvi ni bilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 334/2015 z dne 9. 3. 2016 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje (glede na okoliščine konkretnega primera) kršilo pravico stranke do izjave v postopku, ko je na pritožbeni stopnji potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar pri tem sprejelo drugačno pravno stališče, na podlagi katerega je šele prvič presodilo, da je zahtevek nesklepčen, strankam pa ni omogočilo, da se o tem izjavijo pred izdajo odločbe.

4Toženci, kot navajajo uvodoma, dopuščeno revizijo vlagajo zoper II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s točkami I., III. in IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje. I. točka izreka, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku na izselitev iz nepremičnine zoper vse tri tožence, je postala pravnomočna le glede tretje toženke. Dopuščeno revizijsko vprašanje se po vsebini nanaša le na zahtevek po nasprotni tožbi (III. točka in IV. točka izreka sodbe sodišče prve stopnje v zvezi z II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje). Ker pa je zahtevek po tožbi v neposredni zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi (gre za predhodno vprašanje, saj je od njega odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka), je predmet revizijske presoje tudi tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo tretji toženki naloženo, da se izseli iz sporne nepremičnine. V dopuščeni reviziji toženci kot bistveno uveljavljajo, da jim je bila pred sodiščem druge stopnje kršena pravica do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in 22. člena Ustave), ker jih sodišče druge stopnje ni seznanilo z novim pravnim stališčem, ki ga je zavzelo, in jim ni dalo možnosti, da se o njem izjavijo. To stališče pa je bilo popolna novost v postopku, saj ga je prvič zavzelo šele sodišče druge stopnje, in za tožence popolno presenečenje. V teh okoliščinah bi moralo sodišče druge stopnje tožencem dati možnost, da se o tem novem pravnem stališču izjavijo. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča RS(1), ki poudarja pomen pravice do izjave tudi v zvezi s pravnimi naziranji sodišča in nasprotne stranke. Sodna odločba za stranke tudi ne sme biti presenečenje. Toženci pojasnjujejo, da bi, če bi jim sodišče druge stopnje omogočilo, da se izjavijo o novem pravnem stališču, sodišče predvsem opozorili, da materialnopravno zmotno pripisuje brezplačni naklonitvi značaj izključujoče kavze darilne pogodbe in ga prepričali v drugačno (pravilno) materialnopravno razlago (predvsem opozorili na zadevo II Ips 611/2000 z dne 5. 7. 2001 in II Ips 303/1997 z dne 9. 7. 1998). Sodišče druge stopnje bi bilo na ta način še pred sprejemom odločitve soočeno z argumenti, ki nakazujejo na nepravilnost zavzetega pravnega stališča. S tem bi odločitev pridobila na kakovosti, ker bi bilo sodišče druge stopnje prisiljeno odgovoriti tudi na nasprotne argumente tožencev. Toženci še pravijo, da bi z dodatno konkretizacijo že podanih navedb nesklepčnost lahko odpravili. Kako, v reviziji konkretneje ne pojasnijo. Toženci revizijskemu sodišču predlagajo, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Revizijskih stroškov ne priglašajo.

5Tožnik je na revizijo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev (sicer pravi, da je revizija deloma nedovoljena, deloma pa neutemeljena) in priglasil stroške odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Revizija je utemeljena.

7Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnega procesnega jamstva izhaja med drugim pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Ta obveznost velja v enakem obsegu tudi za instančno sodišče v primeru, ko to sodišče ne pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč. Čeprav je jedro pravice do izjave izvirno na področju dejanskih vprašanj, tj. pravici stranke, da v postopku navaja dejstva (da mihi factum dabo tibi ius), je danes v praksi Ustavnega sodišča(2) enotno uveljavljeno stališče, da se pravica do izjave ne izčrpa na področju navajanja dejstev in dokazov, pač pa ima stranka tudi pravico do izražanja pravnih naziranj in s tem možnost vplivati tudi na ta del sodniškega odločanja. Stranki mora biti omogočeno, da ob potrebni skrbnosti spozna, s katerih pravnih vidikov bo sodišče obravnavalo zadevo. Vendar iz ustavne pravice do izjave v postopku ne izhaja „pravica do pravnega pogovora“ strank s sodiščem, pač pa le, da je sodišče dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub njihovi zadostni skrbnosti stranke presenetila (t. i. sodbo presenečenja)(3). Ta dolžnost je bila z določbo drugega odstavka 351. člena ZPP, ki je bila uvedena z novelo ZPP-D, izrecno določena tudi za pritožbeno sodišče. Z njo je bila pritožbenemu sodišču naložena obveznost, da v primeru, ko na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo.

8Do možnosti izdaje sodbe presenečenja v smislu drugega odstavka 351. člena ZPP lahko pride le v primerih, ko pritožbeno sodišče posreduje po uradni dolžnosti in uporabi pravno kvalifikacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista pomislili, pa tudi ne sodišče prve stopnje.(4) V obravnavanem primeru izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje izhaja iz ugotovitve, da vsebine dogovora, na katero se sklicujejo toženci, ni mogoče opredeliti kot nagib, ki je prerasel v (kasneje odpadlo) podlago darilne pogodbe, saj je ta nedopusten, in zato darilna pogodba ni neveljavna. Navedeno vsebinsko pomanjkljivost (nesklepčnost) nasprotne tožbe je prvič ugotovilo šele sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na seji, pred tem pa tožencev ni opozorilo na možnost uporabe te pravne podlage. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je sodišče druge stopnje s takšnim postopanjem tožencem nezakonito odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za odgovor na navedeno vprašanje je ključnega pomena ugotovitev, ali je bilo sodišče druge stopnje dolžno tožencem omogočiti, da se izjavijo o novi pravni podlagi, ki jo je uporabilo, oziroma z drugimi besedami, ali sodba sodišča druge stopnje za tožence predstavlja presenečenje, torej ali toženci kljub potrebni skrbnosti niso mogli in morali predvideti možnosti uporabe te pravne podlage(5).

9Prvostopenjsko sodišče se s pravnim vprašanjem nesklepčnosti tožbe, nagibom, njegovo nedopustnostjo in odpadlo kavzo pogodbe ni ukvarjalo (čeprav v točki 16 ugotavlja, da je med pravdnima strankama sporno, v čem je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe in ali je zaradi kasneje nastalih okoliščin odpadla podlaga darilne pogodbe). Toženci so spričo ravnanja sodišča prve stopnje lahko utemeljeno sklepali, da zatrjevana dejstva zadostujejo za sklepčnost nasprotne tožbe in da nagib, kot so ga zatrjevali, z vidika njegove dopustnosti ni vprašljiv. Da bi bil nagib nedopusten oziroma v nasprotju s podlago darilne pogodbe tudi nasprotna stranka ni trdila(6). Od tožencev zato ni mogoče zahtevati, da bi tekom postopka na prvi stopnji ali v pritožbi izražali svoja pravna naziranja glede vprašanja sklepčnosti tožbe in (ne)dopustnosti nagiba.(7) Če je senat sodišča druge stopnje spoznal, da je za odločitev o zadevi bistveno vprašanje dopustnosti nagiba in s tem povezana (ne)sklepčnost nasprotne tožbe, pa se stranki in sodišče prve stopnje s tem niso ukvarjali, bi moralo zato pravdnim strankam v skladu z načelom kontradiktornosti omogočiti izjavljanje o novih materialnopravnih naziranjih sodišča druge stopnje. Še zlasti je to pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko sodišče druge stopnje povsem spreminja materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje in za zavrnitev tožbenega zahtevka navaja povsem druge materialnopravne razloge kot sodišče prve stopnje in stranka zoper takšno odločitev nima več rednega pravnega sredstva. Pravica do izjavljanja (sodelovanja) pa pomeni, da ima stranka možnost vplivati na odločitev tudi tako, da predstavi svoje pravne argumente – stališča, ki izpodbijajo odločitev, zoper katero ni več rednega pravnega sredstva, oziroma da se izjavi o pravnorelevantnih dejstvih, upoštevnih z vidika takšnega pravnega stališča. Prav za kršitev tega vidika pravice do izjavljanja gre v obravnavani zadevi. Ker je torej sodišče druge stopnje spremenilo pravno podlago za odločitev v sporu v škodo tožencev in pri tem tožencem ni omogočilo, da se izjavijo o spornem pravnem vprašanju v tej zadevi - torej o tem, ali je tožba sklepčna ali ne, je s tem kršilo drugi odstavek 351. člena ZPP, kar je rezultiralo v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nedopustno poseglo v pravico tožencev do izjave v postopku. Ta namreč po že obrazloženem ni le sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih dejanskih vprašanj, pač pa (kot izraz spoštovanja človekove osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v postopku pred sodiščem) tudi sredstvo, ki stranki omogoča vplivati na pravno presojo sodišča v zadevi, ki posega v njene pravice oziroma interese. Kot poudarjajo toženci, bi s tem, ko bi se toženci lahko glede novega materialnopravnega stališča izjavili, odločitev pridobila tudi na kakovosti, ker bi sodišče druge stopnje moralo odgovoriti tudi na pravne argumente, ki nakazujejo drugačno videnje zadeve.

10Glede na navedeno je revizijsko sodišče odločilo, da se izpodbijana sodba v II. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve.

11Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

----

(1) Toženci se sklicujejo na odločbo Up-822/13 z dne 4. 12. 2014 in Up-765/13 z dne 3. 12. 2015.

(2) V odločbi Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013 Ustavno sodišče zapiše: „Pravica do izjave iz 22. člena Ustave namreč ni le sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih dejanskih vprašanj, pač pa zagotavlja stranki (kot izraz spoštovanja človekove osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v postopku pred sodiščem) tudi možnost vplivati na pravno presojo sodišča v zadevi, ki posega v njene pravice oziroma interese.“

(3) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana, 2004, str. 234 - 238.

(4) J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 427, op. 1411.

(5) Eden od kriterijev je lahko ta, ali dejanska podlaga spora jasno kaže na možnost uporabe te pravne podlage.

(6) V odgovoru na nasprotno tožbo je tožnik sicer uveljavljal, da je nasprotna tožba nesklepčna, vendar ne iz razloga nedopustnosti nagiba, temveč ker naj zakon ne bi določal, da darilna pogodba preneha veljati, če bi podlaga kasneje odpadla.

(7) Pogoja potrebne skrbnosti sodišče vseeno ne sme tolmačiti preveč togo. To bi namreč povzročilo, da bi stranke navajale dejstva »za vsak primer« in »na zalogo«, kar bi bilo v nasprotju z želenim ciljem – pospešitvijo postopka.