VSRS sodba II Ips 31/2015

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora tožena stranka plačati 103.163,82 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2008 dalje.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma razveljavi ter vrne v ponovno odločanje prvemu ali drugostopnemu sodišču. Očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 286. členom ZPP. Izpodbijana sodba nima razlogov glede dejstva, da je tožeča stranka pravočasno ugovarjala prekluzijo širitve trditvene in dokazne podlage s strani tožene stranke po že zaključenem prvem naroku in je sodišče v nasprotju z določbo 286. člena ZPP upoštevalo takšne prepozne trditve in predlagane dokaze. Sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje, da naj bi bili trditve in dokazi tožene stranke iz vloge z dne 10. 12. 2012 pravočasni. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrdila, da naj bi tožnica bila seznanjena že pred izdajo gradbenega dovoljenja s prodajo zasebnih nepremičnin, do zaključka prvega naroka pa širše trditvene in dokazne podlage ni podala. V tem delu sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, oziroma so ti celo v nasprotju z listinami (tožena stranka zatrjevanega dejstva v odgovoru na tožbo ni utemeljila, niti ni predlagala dokaza pravočasno), sodišče druge stopnje pa se sklicuje na neobrazložene dokaze, jih niti ne navede, hkrati pa ni razlogov o tem, zakaj naj bi prvostopno sodišče pravilno upoštevalo prekludirane trditve tožene stranke in prepozno podane dokazne predloge iz omenjene vloge. V nasprotju z dejstvi se v sodbi sodišča druge stopnje tudi ugotavlja, da naj bi tožnica izpovedbi priče H. v pritožbi neprepričljivo oporekala, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa niti ne zanikala. Tožnica je namreč jasno oporekala izpovedbi priče H. in poudarila njegovo neverodostojnost na naroku 6. 11. 2013 kot tudi v vlogi z dne 14. 3. 2013 in v pritožbi. Zato je podana nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišči sta napačno ugotovili, da je z omenjeno vlogo tožena stranka zgolj širila podlago in dokaze glede poslovnega sodelovanja in tudi posledično zmotno uporabili materialno pravo glede določb o prekluziji trditev in dejstev in posledično dopustilo ugovore, trditve in dokaze, ki so neupoštevni in prekludirani. Posledično je izpodbijana sodba nezakonita, saj se opira na trditve, kako naj bi tožnica vedela za prodajo in dokaze glede celotne izpovedbe priče M. H. (do zaključka prvega naroka je namreč tožena stranka predlagala zaslišanje te priče le zaradi vprašanja, zakaj je podpisal odpoved pravici do pritožbe), ki so neupoštevni, tožena stranka pa do zaključka prvega naroka sploh ni podala ugovora o pretrganju vzročne zveze. Treba je tudi upoštevati, da je prvostopno sodišče kot prepozne štelo navedbe in dokaze tožene stranke v vlogah z dne 26. 2. 2013 in 6. 5. 2013, saj naj bi tožena stranka za dejstva, kot jih je izpovedala priča A. L., kot njen zaposleni, vedela ves čas. Navedene ugotovitve sodišča, da bi morala dejstva o poslovnem sodelovanju tožnice in M. H. poznati že ves čas in jih pravočasno navajati, je kontradiktorno ugotovitvi sodišča, da naj bi tožena stranka izvedela za poslovno sodelovanje šele na naroku ob zaslišanju tožnice. Glede zmotne uporabe materialnega prava poudarja, da je drugostopno sodišče zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 74. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ob analogni uporabi drugega odstavka 74. člena takrat veljavnega ZGO-1 je namreč temelj tožbenega zahtevka podan tudi zaradi razveljavitve predmetnega gradbenega dovoljenja in zavrnitve tožničine vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Upoštevaje, da je zgradba brez gradbenega dovoljenja nelegalna gradnja, jo je treba na podlagi 152. člena ZGO-1 odstraniti zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja organa tožene stranke. Zato je na podlagi določila drugega odstavka 74. člena ZGO-1 tožena stranka dolžna povrniti škodo. Glede elementa odškodninske odgovornosti in vzročne zveze pa izpodbijana sodba nima razlogov glede na domnevno pretrganje vzročne zveze med protipravnostjo ravnanja toženkinega delavca in nastalo škodo. Zgolj dejstvo, da naj bi tožnica vedela za prodajo sosednjih nepremičnin v času izdaje gradbenega dovoljenja, še ne dokazuje, da naj bi privolila v škodo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in do zaključka prvega naroka kot tudi med postopkom zatrjevala, da naj bi bili za toženo stranko izključno pomembni zgolj podatki, ki izhajajo iz zemljiškoknjižnega izpiska; štela je, da je bil lastnik nepremičnine v času izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja M. H. Celo v vlogi z dne 7. 2. 2012 je pred prvim narokom zatrjevala, da je pravno upošteven le zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine v času odločanja o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja in ne plombe. Sodišči sta prezrli, da je tožena stranka prvotno zavrnila predlog za obnovo postopka predlagateljev, saj je štela, da niso zemljiškoknjižni lastniki sosednjih nepremičnin, da plomba ne izkazuje lastništva (glej obrazložitev odločbe Ministrstva za okolje in prostor št.: 35108-415/2006/2/TM z dne 3. 4. 2007) in da predlagatelji obnove postopka ne morejo biti stranka v postopku. Če bi tožnica priložila soglasje bodočih lastnikov, bi očitno tožena stranka zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnila, saj bi štela, da niso podana soglasja lastnikov sosednjih nepremičnin oziroma bi zahtevala soglasje takratnega zemljiškoknjižnega lastnika sosednje nepremičnine M. H. in nato izdala predmetno gradbeno dovoljenje, če bi seveda opravila svoje delo strokovno in skrbno in sploh pogledala v zemljiškoknjižni izpisek. Drugostopno sodišče tako v nasprotju s trditvami tožene stranke in z izvedenimi dokazi ugotavlja, da se ne bi smela zanašati na pravnomočnost gradbenega dovoljenja in začeti z gradnjo, saj če bi ravnala v upravnem postopku pošteno, ji škoda ne bi nastala. Izpodbijana sodba niti nima razlogov, kako naj bi dejstvo, da naj bi tožnica vedela za prodajo sosednjih nepremičnin v času od vložitve vloge do izdaje gradbenega dovoljenja, vplivalo na pretrganje vzročne zveze oziroma privolitev k nastanku škode. Drugostopno sodišče podaja zgolj neutemeljene in neizkazane domneve, da naj bi se tožnica zavedala, da nase prevzema riziko nastanka škode v zvezi z začeto gradnjo. Neutemeljeno zaključuje, da bi tožnica morala pričakovati, da bodo lastniki sosednjih nepremičnin zoper prej izdano gradbeno dovoljenje uporabili vsa izredna pravna sredstva in dosegli njegovo razveljavitev. Tak zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi in je zato podana kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je zaupala v strokovnost in zakonitost upravnega postopka, izpolnila je vse zahteve po dopolnitvi vloge in verjela, da tožena stranka svoje delo opravlja strokovno in skrbno. Dokazala je vse elemente odškodninske odgovornosti. Če bi delavec tožene stranke preverjal, ali ima vloga vsa potrebna soglasja (tudi lastnikov sosednjih nepremičnin), bi vlogo zavrnil ali izdal gradbeno dovoljenje. Kot izhaja iz odločbe tožene stranke z dne 29. 9. 2008 o razveljavitvi predmetnega gradbenega dovoljenja in tudi dopisa UE z dne 29. 11. 2011, bi morala tožnica k vlogi predložiti soglasje za gradnjo prizidka. Tožena stranka pa soglasja ni zahtevala kljub temu, da to zahteva 66. člen ZGO-1. Ravnala je v nasprotju s predpisi ne samo, ker ni preverila zemljiškoknjižnega stanja sosednjih nepremičnin in ali je podano soglasje pravega lastnika, temveč tudi zato, ker sploh ni preverila, kaj vloga vsebuje, katera soglasja, niti tožnice k predložitvi ustreznega soglasja ni pozvala niti jo opozorila. Tožnica je zaupala v pravnomočno gradbeno dovoljenje. Katerikoli lastnik sosednje nepremičnine bi lahko sprožil obnovitveni postopek in posledično razveljavitev že pravnomočnega dovoljenja, tudi če bi ostal lastnik D., d.o.o., ki tudi ni podal soglasja za gradnjo prizidka, pa tudi ne za manjši odmik. Tožena stranka ni zahtevala soglasja niti za manjši odmik (ki ga kot izhaja iz dopisa UE z dne 29. 11. 2011 sploh ni potrebovala), ne za gradnjo prizidka. Podana je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Ali je tožnica vedela za nove lastnike sosednje nepremičnine pa je nepomembno. Tudi če bi novi lastniki v pogodbah podali zavezo kot D., d.o.o. za izdajo overjenega soglasja za manjši odmik in bi tožena stranka na podlagi tega izdala gradbeno dovoljenje, bi ti lahko kasneje zahtevali razveljavitev gradbenega dovoljenja, saj vloga ni imela soglasja za gradnjo prizidka. Zato so zmotno uporabljena določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede krivdne odškodninske odgovornosti in zmotno presojeno oziroma odločeno o tožničini privolitvi v nastalo škodo. Tožnica zavestno ni privolila v nastalo škodo in ji ni mogoče očitati, da je vedela za možnost razveljavitve gradbenega dovoljenja.

4Tožena stranka ni odgovorila na revizijo.

5Revizija ni utemeljena.

6Pravno odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katero je vezano revizijsko sodišče, so:

- tožnica zahteva odškodnino, ker je bila v upravnem postopku razveljavljena pravnomočna odločba o gradbenem dovoljenju, začela pa je graditi že takoj po pravnomočnosti odločbe;

- gradbeno dovoljenje je bilo razveljavljeno, ker niso bila pridobljena vsa soglasja lastnikov sosednjih zemljišč, ki so bili v času gradnje oziroma v času izdaje gradbenega dovoljenja še nevknjiženi kupci, kot vknjiženi lastnik je ostal prodajalec (podjetje D., d.o.o.), ki pa gradnji ni nasprotoval;

- ugotovljeno je protipravno ravnanje delavca upravne enote, ker se pred izdajo odločbe o gradbenem dovoljenju ni pozanimal o zemljiškoknjižnem stanju, iz katerega pa je že tedaj izhajalo, da so bili vloženi predlogi za vpis lastninske pravice v korist kupcev in so tako že bile vpisane plombe na sosednjih zemljiščih v korist pričakovanih novih lastnikov;

- vendar pa sta sta tožnica in njena mati kot pooblaščenka že pred izdajo gradbenega dovoljenja vedeli za prodajo sosednjih nepremičnin in nove bodoče lastnike, od katerih bi bilo prav tako treba pridobiti soglasja; tožnica je dosegla odpoved pritožbi zoper odločbo o gradbenem dovoljenju omenjene gospodarske družbe v navezi z njenim direktorjem M. H., s čimer je dosegla, da je gradbeno dovoljenje celo postalo pravnomočno prej, kot bi sicer. Ker je z gradnjo začela že po dveh mesecih od pravnomočnosti dovoljenja, je očitno poskušala prehiteti nove lastnike sosednjih nepremičnin, ki se jim dotlej še ni uspelo vpisati v zemljiško knjigo. Da potrebuje njihovo soglasje, pa je lahko sklepala že iz pogodbe z omenjeno gospodarsko družbo, v kateri je soglasje za gradnjo navedeno celo kot prodajalčeva pogodbena obveznost; morala je pričakovati, da bodo (novi) lastniki sosednjih nepremičnin zoper izdano gradbeno dovoljenje uporabili izredna pravna sredstva in dosegli njegovo razveljavitev.

Sicer posplošeni obširni revizijski očitki, da so zaključki sodišč prve in druge stopnje v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in izvedenimi dokaznimi sredstvi, predstavljajo prikrito uveljavljanje v revizijskem postopku nedopustnega razloga – izpodbijanja naštetih dejanskih ugotovitev sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Ne obstaja v reviziji očitana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Procesno obravnavanje sodišč prve in druge stopnje toženkinih navedb in dokazov iz vloge z dne 10. 12. 2012, ki je bila sicer vložena po prvem naroku za glavno obravnavo, je v skladu z omenjeno določbo ZPP. Kot pravilno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje, je bistveno, da je tožena stranka, kot sicer ugotavlja celo sama revidentka, že v odgovoru na tožbo, in torej ne šele prvič v omenjeni vlogi, navajala, da sta tožnica in njena mati kot njena pooblaščenka že pred izdajo gradbenega dovoljenja lahko vedeli za prodajo sosednjih nepremičnin in nove bodoče lastnike sosednjih nepremičnin, od katerih bi bilo prav tako treba pridobiti soglasja, izvedeni dokazi, in ne zgolj za tožnico sporna izpoved priče M. H., prav tako pravočasno predlaganega že v odgovoru na tožbo, pa so to dejstvo potrdili in s tem omogočili sodiščema pravno presojo o pretrgani vzročni zvezi. Tudi ni res, da je tožena stranka predlagala zaslišanje omenjene priče le zaradi vprašanja, zakaj je podpisal odpoved pravici do pritožbe, kot nekorektno navaja revidentka. Iz vsebine odgovora na tožbo nedvoumno izhaja, da se ta dokazni predlog nanaša tudi na obravnavane trditve (primerjaj točki 1 in 2 odgovora na tožbo). Dejstvena in dokazna podlaga glede omenjene pravno odločilne okoliščine je bila torej v potrebnem obsegu opredeljena pravočasno, kasneje pa le nekoliko bolj konkretizirana. Tudi razlogi sodišča druge stopnje, s katerimi to odgovarja na v pritožbi uveljavljan procesni očitek o kršitvi omenjene določbe ZPP, so povsem zadostni (primerjaj razloge v 5. točki sodbe) in zato tudi ni utemeljen nadaljnji očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da o tem v sodbi sodišča druge stopnje ni potrebnih pojasnil. Sklicevanje revidentke, da je - drugače kot to ugotavlja sodišče druge stopnje - ves čas prepričljivo nasprotovala oziroma oporekala izpovedbi priče H., pa je za presojo pravočasnosti obravnavanega navajanja dejstev in predlaganja dokazov procesno nepomembno, kot tudi sicer ta zatrjevana nepravilna ugotovitev drugostopne sodbe o omenjeni procesni aktivnosti revidentke ne predstavlja kakšne druge procesne kršitve, katero - celo le - nesubstancirano oziroma pavšalno zatrjuje v reviziji. Enako sodbe sodišče druge stopnje ne more izpodbiti revizijski očitek, da se v izpodbijani sodbi po eni strani ugotavlja, da bi morala tožena stranka dejstva o poslovnem sodelovanju tožnice in M. H. poznati že ves čas in jih pravočasno navajati, po drugi strani pa kontradiktorno s tem ugotavlja, da naj bi tožena stranka izvedela za poslovno sodelovanje šele na naroku ob zaslišanju tožnice. Za potrebe revizijske presoje je bistveno, da so bile pri presoji sodišč upoštevane le pravočasno navajane pravno odločilne trditve in izvedeni le pravočasno predlagani dokazi.

8Sodišče druge stopnje tudi obrazloži svoje stališče glede pretrgane vzročne zveze med protipravnim ravnanjem delavca upravne enote in nastalo škodo in je zato tudi tu revizijski očitek o storjeni – enaki procesni kršitvi - zaradi pomanjkanja razlogov brez podlage, upoštevaje vsebino izpodbijane drugostopne sodbe (primerjaj natančne in obširne razloge na četrti strani drugostopne sodbe).

9Revidentka se še v reviziji neupravičeno zavzema za uporabo posebnega pravila o povrnitvi škode, ki ga vsebuje drugi odstavek 74. člena ZGO-1. Kot pravilno pojasnjuje sodišče druge stopnje, velja to zakonsko določilo le za tiste primere, ko je bilo v obnovljenem postopku gradbeno dovoljenje odpravljeno oziroma izrečeno za nično. V konkretnem primeru pa je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno. Ker so pravne posledice odprave upravnega akta ali njegove razveljavitve bistveno drugačne (razveljavitev velja le za naprej, kar v konkretnem primeru pomeni, da razveljavitev gradbenega dovoljenja še ne zahteva rušenja nepremičnine, temveč „le“ ponovno odločanje o gradbenem dovoljenju), ni dopustna pravna ali zakonska analogija, za katero se tožnica zavzema še v reviziji. Iz prikazane vsebine odločbe in njenih procesnih pravnih posledic namreč jasno izhaja tudi namen zakonodajalca (ratio legis). Omogoča direktno uveljavljanje odškodnine le v tistih gotovih primerih, ko poseg organa v izdano gradbeno dovoljenje (njegova odprava oziroma razglasitev za ničnega, z učinkovanjem za nazaj) omogoča takojšnji izrek najstrožje sankcije nezakonite gradnje – njeno rušenje. Ali še drugače povedano – zakonodajalec zavestno ni na enak način uredil primera, kakršen je tudi sporni – ko je bila odločba o gradbenem dovoljenju „zgolj“ razveljavljena, kar glede na učinke takšnega procesnega posega v izdano odločbo še ne omogoča zaključka, da bo treba zgradbo porušiti, in da sta torej tudi nastanek škode ter posledična dolžnost plačila odškodnine še negotova. Ne gre torej za enaki ali bistveno podobni situaciji, kar bi omogočilo uporabo ureditve iz pravno izrecno urejene situaciji tudi pri drugi situaciji, ki je zakonodajalec ni (enako) uredil. Navedeno pa pomeni, da omenjena ureditev ne vsebuje pravne praznine, ki bi šele zahtevala uporabo zakonske ali celo pravne analogije kot sredstva za zapolnjevanja takšnih praznin ali celo pomembnega pravno tehničnega sredstva za urejanje, ki ju pravodajalec zavestno uporablja in z njuno pomočjo ureja družbena razmerja, ki jih že vnaprej predvideva in označuje kot pravno pomembna.

10Revidentka se nadalje, enako kot v pritožbi, sklicuje na protipravno ravnanje delavca tožene stranke. S tem ponovno poskuša preusmeriti pozornost le na tiste elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki sta jih ugotovili tudi sodišči, spregleda pa pravno odločilnost okoliščine, da sta obe sodišči ugotovili odločilni vzrok za nastalo škodo, ki ga predstavlja tožničino ravnanje, in s tem izključili pravno pomembnost sicer ugotovljenega protipravnega ravnanja delavca tožene stranke. Zato tudi v tem revizijskem postopku niso pomembne vse tiste obširne navedbe revidentke, ki ponovno izpostavljajo omenjeni element odškodninske odgovornosti tožene stranke - protipravnost ravnanja. Revizijsko sodišče sicer ne pritrjuje pravnim razlogom sodišč o obstoju pravnega instituta volenti non fit iniuria (140. člen OZ, po katerem - kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitev škode, ki mu jo je s tem povzročil). Privolitev oškodovanca izključi sicer protipravnost ravnanja in škode, če obsega privolitev v kršitev pravice in odpoved pravici do uveljavljanja zahtevka zaradi kršitve. Zato privolitve ne gre enačiti zgolj s poznavanjem rizikov, ki se jim oškodovanec vede izpostavlja, kot sicer pravilno poudarja tudi revidentka. Na podlagi dejstev, da je oškodovanec poznal riziko, še ni mogoče avtomatično sklepati na obstoj privolitve v odpoved pravici do povrnitve škode. Ni dovolj zavedanje o možnosti nastanka škode, temveč privolitev vanjo. Pomemben je torej voljni element in ne zgolj zavestni oziroma razumski element v duševni sferi oškodovanca glede nastanka škode. Zato za ugotovitev razbremenitve tožene stranke za nastalo škodo - na podlagi omenjenega instituta - ne zadostujejo dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica vedela za še nevknjižene nove lastnike sosednjih zemljišč, od katerih tudi ni terjala soglasij in je prevzela riziko, da bo pravnomočno gradbeno dovoljenje na podlagi njihovih pravnih sredstev tudi lahko kasneje razveljavljeno.

11Revizijsko sodišče pa pritrjuje tistim pravnim razlogom obeh sodišč, s katerimi je ugotovljeno pretrganje vzročne zveze med sicer pravilno ugotovljenim protipravnim ravnanjem uslužbenca tožene stranke in nastalo škodo, ki temelji na ugotovitvah, da bi moral upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja z ustrezno poklicno skrbnostjo preveriti, ali so podana vsa predpisana soglasja, vključno s soglasjem lastnikov sosednjih nepremičnin v vplivnem območju gradnje. Iz že zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev izhaja, da tožena stranka ni pridobila potrebnih soglasij in se zato revidentka ni smela zanašati na pravnomočnost gradbenega dovoljenja in začeti z gradnjo. Ker je že vedela za bodoče lastnike in je celo poskušala z začetkom gradnje prehiteti pričakovano obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, s čimer je ravnala nepošteno in prevzela tveganje nastanka škode v zvezi z začeto gradnjo, je na ta način v svoje breme pretrgala tudi vzročno posledični tok, povzročen s strani uslužbenca upravnega organa, ki je privedel do zatrjevane škode. Ker je bila vzročna zveza pretrgana, je tako izpadel eden od potrebnih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke. Njeno revizijsko sklicevanje, da bi takšna nevarnost obstajala tudi v primeru, če bi lastniki sosednjih zemljišč soglašali z odmikom gradnje od meja sosednjih zemljišč, nima kakšne logične zveze s pravno presojo odgovorov v zvezi z obravnavano problematiko in ne more omajati teh pravnih zaključkov obeh sodišč. Prav nasprotno - dopolnilno kaže na pravilnost izpodbijane presoje, da se je revidentka zavedala vseh zanjo negativnih razsežnosti nepodanih soglasij lastnikov sosednjih zemljišč.

12Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo iz nekoliko drugačnih pravnih razlogov na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

---.---

Op. št. (1): „Pravna praznina je le tista nepopolnost pravne ureditve, ki pomeni vrzel v izvedbi pravne zasnove: ne gre za pravno neurejeno področje, ki je kot celota ostalo neurejeno in se zakonodajalec do njega ni opredelil. Ampak gre za vrzel, ki kot manjkajoči zidak zeva v zidovju hiše, ki stoji in je zgrajena na temelju gradbenega načrta. V tem pomenu torej ni pred nami pravna praznina, ki je zunaj zakona ali drugega formalnega pravnega vira, ampak imamo opraviti z nepopolnostjo v pravni zgradbi (npr. v zakonu), ki je kot celota zasnovana in uresničena.“ - tako M. Pavčnik v „Argumentacija v pravu, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja“, GV Založba, Ljubljana 2013, stran 154.

Op. št. (2): Tako Navedeno delo, strani 169 in 170.

Op. št. (3): Primerjaj D. Jadek Pensa v N. Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen“, GV založba, Ljubljana 2003, stran 817.