74. člen ZGO-1-UPB1

Za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, odgovarja izvajalec, pa tudi projektant, če napaka gradbe izvira iz kakšne napake v načrtu. Za dela, ki jih izvajalec izvede zaradi odprave napake, OZ niti v poglavju o podjemni pogodbi niti v poglavju o gradbeni pogodbi, ne določa posebnih pravil za položaj, ki nastane, ko se pozneje izkaže, da ta dela napake niso odpravila oziroma da so opravljena z napako. Zato je za ta položaj treba smiselno uporabiti 463. člen OZ (v zvezi s 100. členom OZ). To pomeni, da za ta dela (dela, na katerih naj bi bila napaka odpravljena, in dela, ki so bila izvedena zaradi odprave napake), z njihovo izročitvijo naročniku pri napaki v solidnosti gradnje začne znova teči desetletni jamčevalni rok iz prvega odstavka 662. člena OZ. Posledično v poštev ponovno pridejo tudi vsi jamčevalni zahtevki. Vendar mora biti za uporabo omenjenih pravil najprej vzpostavljena odgovornost tožene stranke (kot izvajalca ali projektanta) za prvotno izvedbo gradbe z napakami, ki so bile grajane in so se nato (skušale) odpraviti.

Po mnenju sodišča zgolj sklicevanje tožene stranke na določila Odloka o OPN in ZGO-1, brez zahtevane pravne obrazložitve in ugotovitve dejanskega stanja, ne zadostuje za odločitev o vlogi tožnika za pridobitev gradbenega dovoljenja, temveč morajo biti jasno navedeni argumenti, zakaj predmetni nezahtevni objekt, ne predstavlja nadomestnega objekta.

Drugi odstavek 74. člena ZGO-1 velja le za tiste primere, ko je bilo v obnovljenem postopku gradbeno dovoljenje odpravljeno oziroma izrečeno za nično. V konkretnem primeru je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno. Ker so pravne posledice odprave upravnega akta ali njegove razveljavitve bistveno drugačne, ni ni dopustna pravna ali zakonska analogija, za katero se tožnica zavzema še v reviziji. Iz prikazane vsebine odločbe in njenih procesnih pravnih posledic namreč jasno izhaja tudi namen zakonodajalca (ratio legis). Omogoča direktno uveljavljanje odškodnine le v tistih gotovih primerih, ko poseg organa v izdano gradbeno dovoljenje omogoča takojšnji izrek najstrožje sankcije nezakonite gradnje – njeno rušenje. Za ugotovitev razbremenitve tožene stranke za nastalo škodo na podlagi 140. člena OZ ne zadostujejo dejanske ugotovitve, da je tožnica vedela za še nevknjižene nove lastnike sosednjih zemljišč, od katerih tudi ni terjala soglasij in je prevzela riziko, da bo pravnomočno gradbeno dovoljenje na podlagi njihovih pravnih sredstev tudi lahko kasneje razveljavljeno. Tožena stranka ni pridobila potrebnih soglasij in se zato revidentka ni smela zanašati na pravnomoč

Tožnica se neupravičeno zavzema za uporabo posebnega pravila o povrnitvi škode, ki ga vsebuje 2. odstavek 74. člena ZGO-1, saj to pravilo za obravnavano škodo ni uporabno. Velja namreč le za tiste primere, ko je bilo v obnovljenem postopku gradbeno dovoljenje odpravljeno oziroma izrečeno za nično. V tožničinem primeru je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno. Ker so pravne posledice odprave upravnega akta ali njegove razveljavitve bistveno drugačne, ni dopustna analogija.

Tožnica kljub izrecnemu pozivu organa, naj vlogo ustrezno dopolni, ni predložila soglasja lastnikov sosednjih parcel za odmik objekta, ki je manjši od 3 m od parcelne meje. Zato je odločitev upravnega organa, da se njena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, pravilna.

Toženkino vlaganje pravnih sredstev proti gradbenemu dovoljenju je bilo posledica želje preprečiti nastajanje hrupa s sosednje parcele, ne pa njenega namena škodovati tožniku kot investitorju.

Iz normativnega dejanskega stanu, vsebovanega v tretjem odstavku 74. člena ZGO-1 in 11. členu ZUP, izhaja, da si zlorabe pravice do sodnega varstva ni mogoče zamisliti brez doloznega ravnanja. Stranki lahko očitamo zlorabo le, kadar se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.

Ker je do odstranitve objekta prišlo na predlog oziroma zahtevo tožnikov samih in ne zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, niso podani pogoji za prisojo odškodnine po drugem odstavku 74. člena ZGO-1.

Glede na to, da izpodbijana odločba temelji na zakonski določbi 74.b člena ZGO-1, ki jo je Ustavno sodišče z navedeno odločbo razveljavilo, o izpodbijani odločbi, s katero se ureja razmerje med strankami, pa do dneva odločitve še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo.

Ker je upravni organ zmotno štel, da območje kjer naj bi bil zaprošen poseg izveden, ni pokrito s prostorskim izvedbenim aktom, je napačno uporabil materialno pravo.